Pozor, pesticidi v pesmi!
Če lahko Predin in Lovšin naokrog rohnita v družbi samih mladcev, pa lahko tudi jaz, si je očitno zamrmral stari dobri Neil Young in z rosno mladim bendom posnel zelo jezen album The Monsanto years (Reprise/Nika). Glasno zagovarja ekološko kmetovanje in obračunava z agrokemično multinacionalko Monsanto.
Že zamlada se je Neil Young večkrat razbesnel. Najglasneje je grmel v pesmi Ohio maja 1970, kmalu potem ko je rezervna vojska zvezne države Ohio na univerzi v Kentu ubila štiri mlade protestnike.
Še glasneje in ostreje besni v novem tisočletju: najprej se je za varovanje okolja zavzemal z nekakšno rock opero Greendale, zatem je vojnam na Bližnjem vzhodu nasprotoval z ihtavo zbirko Living with war, kjer je tudi pozval k odstavitvi ameriškega predsednika, s Fork in the road je oglaševal električne avtomobile ...
Zdaj, ko je vse bliže jesen in z njo pevčev 70. rojstni dan, pa se mu je čisto strgalo. Komaj se je ločil od dolgoletne življenjske in tudi glasbene sopotnice Pegi, se zatreskal v filmsko igralko - in sorodno okoljevarstveno dušo - Daryl Hannah ter predstavil novi sistem visokokakovostne digitalne glasbe PonoMusic, pa z enim samim nonšalantnim zamahom svoje pesmi umaknil iz spletnih štacun za pretočno predvajanje, evo, že se je obdal s četico mladcev in krenil v novo bitko.
Za vse je kriv Farm Aid, jasno! Festival, ki se trudi pomagati pristnemu ameriškemu kmetu in ga obvarovati pred pogoltnim kapitalom, je Young pred tremi desetletji ustanovil z Williejem Nelsonom in Johnom Mellencampom, veteranoma, ki se mu bosta na odru pridružila tudi prihajajočega septembra, ob festivalovem okroglem jubileju.
No, prav tam, na Farm Aidu, je Young lani spoznal Nelsonova sinova, še ne tridesetletna Lukasa in Jakoba Micaha, oba kitarista. Beseda je dala besedo in Young ju je povabil, naj se mu na odru pridružita med Rockin' in the free world, približno kakor onadva staro rockersko himno, jedko inventuro ameriške bede konec osemdesetih let. Mimogrede, divjo zgodovino pesmi so pred kratkim živahno podaljšali republikanci; Donald Trump je z njo pospremil novico, da se bo potegoval za predsedniško nominacijo. Pesem je kajpada uporabil brez avtorjevega soglasja, vozel pa še zategne podatek, da je Young podpornik demokratskega kandidata Bernieja Sandersa.
Kakorkoli že, Young in Nelsonova ta mala so se odlično ujeli in pridružili so se jim še basist Corey McCormick, bobnar Anthony Logerfo in tolkalec Tato Melgar, skorajda vsi člani benda Promise of the Real; le mlajši Nelson, Jakob Micah, je le “častni član”. In dokaz, da se za vsa naključja najde ključ: bend je navdih za ime dobil v verzu Youngove štiri desetletja stare pesmi Walk on.
V tejle zgodi se sklene več krogov: Youngova mlada tovarišija je nove pesmi posnela v gledališču Teatro v kalifornijskem mestu Oxnard, prav tam, kjer je Willie Nelson leta 1998 posnel album Teatro.
Young je na gledališki oder stopil teden za drugimi. Mladce je nanj poslal prej, češ da se morajo ogreti in seznaniti z novitetami, ki jih je bil poprej doma zabrundal in zabrenkal na akustično kitaro. Muzikantom je poslal CD s posnetki, ki so jih do njegovega prihoda morali bolj ali manj osvojiti. Ne bolj, raje manj, jim je svetoval Youngov stari pajdaš, producent in tonski mojster John Hanlon. Nikar jih preveč ne naštudirajte, jim je prigovarjal, saj ima Young raje kakor tehnično popolnost spontanost, svežino, take reči. Njegove največje mojstrovine vselej zvenijo vsaj malce šlampasto, okorno, robato.
In tudi nekatere med novimi pesmimi donijo, kakor bi jih posnel podmladek Youngovega slovitega spremljevalnega benda Crazy Horse. Polne so električnih kitar, težkih akordov in himničnega zanosa, uperjenega zoper ameriško multinacionalko Monsanto, največjo svetovno pridelovalko gensko spremenjenih semen. Monsanto ni edini krivec, je pa lep primerek današnje vladavine korporacij, pravi Young, ki ne prizanaša niti Strabucksu, Walmartu in Safewayju. Tako v pesmih kakor javnih zapisih in nastopih opozarja na nevarnosti gensko spremenjene hrane in pesticidov, ki jih povezujejo z naraščanjem avtizma, raka in drugih bolezni, ter se zavzema za obvarovanje pitne vode, biotske raznovrstnosti v gozdovih in oceanih ter sploh negovanje vsakršnih dragocenosti matere narave, ki se jim butasto odrekamo, jih teptamo v prah.
Davno tega je folkovski pionir Woody Guthrie naokrog pridigal s kitaro, ozaljšano z napisom “ta stroj ubija fašiste”. Njegov boj Young danes nadaljuje z gromkimi pesmimi, v katerih brez olepševanja ali metaforičnih ovinkov pravi: korporacije gazijo po kmetijah, medtem ko fašistični politiki in kemični giganti korakajo z roko v roki. Verze polni s številnimi podatki in pozivi, vpije in protestira.
Nekateri zagovorniki gensko spremenjene hrane ga ostro opozarjajo, da pozablja denimo na “zlati riž”, gensko spremenjen riž, ki v zrnu vsebuje beta-karotene. Prav trmoglavi aktivisti, pravijo, jim onemogočajo, da bi s pomočjo zlatega riža rešili globalni zdravstveni problem pomanjkanja vitamina A, ki botruje slepoti zlasti otrok v nerazvitih državah.
Nekateri pa se kantavtorju posmehujejo, češ da z dob rimi nameni maliči svojo umetnost. Res, njegova pesem vse prevečkrat zazveni kakor aktivistični pamflet, oborožen z bombastičnimi akordi, znanimi že iz starih mojstrovin - Workin' man zazveni kakor mlajši brat štirideset let stare World on a string, jedka protestna pesem o nezaželenosti protestnih pesmih v današnjem svetu People want to hear about love pa kakor mlajša sestra četrt stoletja stare Country home.
Novitete so se s starimi klasikami prepletle tudi na razkošnih koncertih ameriške turneje, mnoge med njimi pa je tovarišija zaigrala in posnela že v kalifornijskem gledališču. In stari mojster ne izključuje možnosti, da jih bo nekega dne poslal v javnost.
Poprej jih bo kajpada skrbno zapakiral, kakor je že zbirko The Monsanto years, ki ji je priložil še DVD s filmom o snemanju, vse skupaj pa opremil s pomenljivima slikama.
Naslovnica, na kateri sta upodobljena kmetovalca Neil in njegova draga Daryl, ob njiju pa v vesoljske skafandre skriti moderni “poljedelci”, je parodija ene najslavnejših ameriških slik 20. stoletja, domačijske Ameriške gotike, ki jo je leta 1930 naslikal Grant Wood.
V spremni knjižici pa niso zgledno nanizana le besedila pesmi, marveč je čez kar dve strani reproducirana tudi slika, na kateri je Howard Chandler Christy prikazal, kako veličastno so 17. septembra 1787 v Filadelfiji v zvezni državi Pensilvanija sprejeli ameriško ustavo. Nota bene: slika je tokrat precej potemnjena in - postavljena na glavo.
ANDRAŽ GOMBAČ
