Pozor, sveže prepleskano!
Avtobus v plamenih. Za nekaj minut je bil Koper kot vojno območje. Nikomur se nič ni zgodilo, na srečo. Gasilske sirene, zogleneli ostanki, ropot in smrad so kmalu postali le še ena atrakcija. Zgodba, ki traja od poobedka do popoldanskega dremeža. Minljiva epizoda, ki bo nekoliko dlje ostala le v kašni osebni mitologiji. “Vesta, zaljubila sva se tisti dan, ko je v Kopru zgorel rdeči avtobus,” bo čez 50 let gospa rekla sorodnikom za praznično obloženo mizo.
Bistvo te zgodbe, ki bo zelo hitro utonila v pozabo, je: avtobus je bil prepleskan. V vsesplošnem veselju ob tem, da je mesto dobilo prenovljeno, bleščečo avtobusno floto, ki je poleg tega vozila popolnoma zastonj, je bilo povsem prezrto in obupno obstransko dejstvo, da so resnično novi nekateri avtobusi. Nekateri pa so le prepleskani z rdečo. Tako sveže prepleskani, da je voznikom, ko sedejo za volan, malce slabo od vonja po barvi.
Še vedno se tu pa tam sliši krilatica, da so volitve praznik demokracije. In Evropski parlament, govorijo nekateri, je najvišje utelešenje ideala predstavništva. Tam so kreganje in spotikanja le navidez izraz človeškega pohlepa in oportunizma - v resnici so demokratični proces v svoji najčistejši obliki, plemeniti stroj, s katerim vladavina ljudstva dela brez prestanka in brez počitka.
Volitve in Evropski parlament te dni dajejo nove. Nove občinske svetnike, nove župane, nove evropske komisarje.
Pri tem pa se ni moč izogniti občutku, da so politiki kot avtobusi. Ne samo zato, ker takoj ko eden odide, pride naslednji. Ampak tudi zato, ker nikoli ne veš, kateri je v resnici nov in kateri je le prepleskan. V rdečo, v belo, v črno, v zeleno, v rumeno-modro ali “lila pikčasto” kot v svoji pesmi o politiku “Guidotu” poje Iztok Mlakar.
Politične skupine v Evropskem parlamentu so morda samo preoblečeni zastopniki lobijev in podaljšane roke nacionalnih ali nadnacionalnih posamičnih interesov. Stranka Mira Cerarja je lahko le nekoliko osvežena stara LDS. Liste in civilne pobude v občinah so morda samo malce prirejene in zamaskirane stare skupine med seboj povezanih ljudi, ki po drugi poti naskakujejo isti cilj.
Ta cilj seveda nima barve. Kdo bo kupil največje slovensko telekomunikacijsko podjetje, kakšna bo kreditna politika evropskih bank, kdo bo kupoval ruski zemeljski plin, kdaj bo prišla pomoč za turške Kurde in koliko sirskih beguncev bo še dobilo neoznačeni grob v Sredozemskem morju. Vse so to so vprašanja, ki ne potujejo z javnim prevozom, temveč se prevažajo v neoznačenih avtomobilih z zatemnjenimi stekli, vstopajo skozi zavarovane garaže in se vzpenjajo z zasebnimi dvigali.
Pravzaprav so popolnoma brez barve še veliko, veliko manjša vprašanja, kot so pri kom naročiti nove tlakovce za trg, ali za traso vodovoda uporabiti dražje ali cenejše cevi, komu odpustiti kazen za napačno parkiranje in kako najljubšemu zaposlenemu neopazno izplačevati dodatek k plači.
Popolnoma zmotno je prepričanje, da je pisana politična šarada novih in prebarvanih temelj za sprejemanje velikih in majhnih odločitev. Ali izraz, posledica, simptom tega odločevalnega procesa. V resnici se odločitve sprejemajo drugje in žal je ta drugje toliko bolj daleč, kolikor bolj pisana, utripajoča in spreminjajoča se je barvna kulisa.
In iz tega grenkega spoznanja izhaja sledeča ugotovitev. Koprski rdeče prepleskani avtobus je prevozil že milijon kilometrov po hribih in dolinah. V letih, ko sta zmanjševanje stroškov in učinkovitost veliko pomembnejša od kakovosti, varnosti in dolgoročnega razvoja. Enako je s prepleskanimi politiki. Edina razlika je v tem, da vožnja z njimi ni zastonj. Nikoli. Niti v predvolilni kampanji.
VESNA HUMAR