Prava cena

Samo da je prava cena! Očitno so ponujeni hoteli vredni svojega denarja in kupci menijo, da gre za dobro investicijo. Le zakaj neki jih potem prodajajo? Kdo bi vedel? Ni dolgo tega, ko so se taisti hoteli silno združevali in ko so nam lastniki razlagali, da je to tista prava poteza. Najbrž res. Vprašanje je le - za koga? Nekaj mi govori, da zaposleni v teh hotelih niso od tega imeli nič, da o morebitnih koristih portoroškega turizma niti ne govorimo.

Ja, tako na prvi pogled bi človek rekel, da so jih združili le zato, da jih bodo čim prej laže prodali. Kakorkoli, hoteli so naprodaj, in to za pravo ceno. Pa so res naprodaj le hoteli? Atriji, recepcije, kuhinje, jedilnice, hodniki in sobe? Ali so morda naprodaj tudi slovenska morska obala ali, natančneje, tisti del obale, na katerem je plaža Hotela Metropol? In če se, je ponujena cena še vedno prava cena? Koliko je vreden meter morskega obrežja?

Z vidika biotske raznovrstnosti, naravnih virov in zdravja morskega ekosistema so stvari dokaj preproste: vrednost enega metra morskega obrežja je obratno sorazmerna z njegovo pozidanostjo. Sicer pa je zadeva bolj nejasna. Glede na napore, ki jih vlagamo v dokazovanje našega prav v sporu s Hrvati, bi lahko sklepali, da zelo cenimo prav vsak kvadratni meter morja in prav vsak meter morskega obrežja. A če sklepamo po tem, kako zlahka smo v preteklih desetletjih kar precej metrov morskega obrežja in še več kvadratnih metrov morja “razdržavili” ali, drugače povedano, privatizirali in koliko opustošili, potem ga najbrž prav zelo ne cenimo. Sicer je pa po toči zvoniti prepozno. In toča je v tem primeru padla že pred desetletji. Padla je takrat, ko smo se v postsocialistični evforiji odločili, da zemljišče pod našo hišo v Piranu ne bo več javno dobro, pač pa bo preprosto naše.

Enako je veljalo tudi za hotele, le da ni šlo le za zemljišče, na katerem so stali atriji, recepcije, kuhinje, jedilnice, hodniki in sobe. Šlo je tudi za zemljišča, ki so jih hoteli uporabljali za svojo dejavnost. In tako so čez noč postali lastniki obsežnih zelenih površin okoli hotelskih objektov in ponekod seveda tudi tistega dela morskega obrežja, na katerem se je sončila “njihova” plaža. In zato jim ni bilo potrebno plačati niti enega samega samcatega tolarja, kaj šele evra. Seveda pa tega neverjetnega darila države na radodarni strani Alp niso bili deležni le hoteli. Tudi drugim gospodarskim subjektom in subjektom kar tako je padla podobna sekirica v med ali certifikat na obalo, kakor želite. Približno taka je bila tudi usoda vzhodne obale Izole, tj. območja nekdanjega Delamarisa in bolj ali manj nekdanje ladjedelnice. In tudi ta del (za zdaj še) slovenske obale je naprodaj, le da doslej še nihče ni bil pripravljen plačati izklicne cene. Seveda nikomur niti ne pade na pamet, da bi kaj takega naredil. Glede na sistem, po katerem se pri vsaki naslednji dražbi izklicna cena zniža, mora biti človek le dovolj potrpežljiv. Skratka, drugače kakor pri Hotelih Bernardin se prodajalci vzhodnega dela Izole najbrž ne morejo nadejati prave cene in se bodo morali zadovoljiti s precej skromnejšim izkupičkom.

In niso edini. Vprašajte gospoda Merc Atorja! Razprodaja je preprosto postala nacionalni šport. Prave cene na športni strani Alp ne plačujejo več kupci tega ali onega podjetja, ki je bilo še včeraj lokalni ali celo nacionalni ponos, pač pa jo že plačujemo in jo bomo plačevali sami. Tako ali drugače. Skozi vitko državo, višje davke ali skozi podrejenost novim lastnikom. Vprašajte dobavitelje, ki skrbijo za polne police v trgovinah gospoda Merc Atorja in ki jih novi lastnik - pravzaprav posrednik, dejanski lastniki so finančni špekulanti, ki se skrivajo za takimi in drugačnimi finančnimi skladi - menda že stiska v kot!

Sicer smo se pa v kot te dni ponovno postavili tudi sami. Kaj v kot, na sramotilni steber! Če lahko krivdo za naraščajočo ekonomsko nekredibilnost države deloma zvračamo na svetovno finančno krizo in odkrito spogledovanje Bruslja z neoliberalizmom, lahko krivdo za institucionalno in nevemšekakšno nekredibilnost državice na samovšečni strani Alp pripišemo zgolj samim sebi. Farsa s predlogi za slovenskega eukomisarja oziroma slovensko eukomisarko je ponovno razgalila vso našo nebogljenost. Prepuščanje odločitve nadkomisarju Junkerju, špecanje in jamranje opozicijskih euposlancev svojim kolegom po bruseljskih hodnikih ali, če rečemo bolj po bruseljsko, kuloarjih, samohvale glavnih akterjev, sklicevanje izrednih sej in kdo ve kaj še. Vse to gre z roko v roki, ali kot bi veliki poliglot in šaljivec Karl najbrž rekel v Bruslju, “main dans la main”, z majhnostjo, z ujetostjo v lastne vrtičke in ograde. In če seže slab glas v deveto vas, kjer gotovo še nimajo širokopasovnega omrežja, seže v Bruselj, Pariz, Berlin, London in ostale prestolnice še veliko prej. In potem se bo Borut čudil, da nam ne prisluškujejo. Zakaj bi nam le. Saj se tako ali drugače zašpecamo sami.

ROBERT TURK