Prava cena “rasti in razvoja”

Nekdo tretji bi seveda to ceno najverjetneje postavil čisto drugam. Souk, značilna tržnica arabskega sveta, je lep primer tega, kako težko se je zediniti okrog prave ali, bolje, primerne cene. In to primerne cene za preproste stvari, za usnjen pas, leseno skledo ali preprogo. Tisto pravo, ne tisto, pod katero radi pometemo to ali ono v upanju, da ne bo nihče videl ali zvedel. Cena te oziroma tistega, kar pod njo pometemo, je običajno visoka. Plačamo nekoliko kasneje, a zagotovo plačamo. Največkrat z obrestmi. Vprašajte Klavdijo. Prišla, videla in šla.

A pustimo za zdaj te podpreprožne zadeve, kjer so, in se vrnimo k določanju prave cene. Slednjo je namreč še veliko teže kakor usnjenemu pasu, leseni skledi ali preprogi določiti nečemu, kar je bistveno bolj kompleksno in zapleteno, nečemu, kar ne bo nikoli popolnoma poznano in razumljeno, nečemu, kar pravzaprav nima cene. Ohranjena narava, na primer, ali, bolje, usluge, ki nam jih narava nudi vsakodnevno, brez prestanka, ne da bi nam za to izstavljala račune. Tem uslugam pravimo ekosistemske usluge. Najrazumljivejše so verjetno tiste, na podlagi katerih smo deležni različnih dobrin, od hrane, vode, surovin in rudnin, preko energije in tja do genetskih virov in snovi, ki so neobhodne v medicini. Recimo, da je vrednotenje nekaterih od navedenih uslug nekoliko lažje, a že pri naslednji skupini ekosistemskih uslug naletimo na večje težave. To so tiste usluge, ki smo jih deležni na osnovi mehanizmov, ki uravnavajo procese v naravi oziroma v ekosistemih. Od čiščenja vode in zraka ter predelave in razstrupljanja odpadkov in odpadnih voda do shranjevanja odvečnega ogljika in uravnavanja podnebja ter celo do zatiranja škodljivcev in bolezni.

Pri tej skupini ekosistemskih uslug je njihovo računanje in vrednotenje ter spreminjanje njihove vrednosti v vsem razumljiv jezik evrov in dolarjev precej težje in bolj zapleteno. Podobno težko je ovrednotiti usluge, lahko bi jim rekli tudi kulturne, ki omogočajo in vzpodbujajo duhovno rast človeka, razvoj zavesti, misli in refleksije in nenazadnje tudi možnost rekreacije in gibanja v naravi. Če se spomnimo samo toliko opevanega in danes modernega zelenega turizma ali ekoturizma (in ob tem zanemarimo vse hujše zlorabe besede “zeleno” in predpone “eko”), lahko hitro ugotovimo, da je in bo mogoč le v primeru ohranjene narave. In končno je tu še četrta skupina ekosistemskih uslug. Četrta zgolj zato, ker jo omenjam na koncu, sicer pa je gotovo prva in najpomembnejša skupina. Gre med drugim za kroženje hranil, za primarno produkcijo ali proizvodnjo organske snovi in za oblikovanje oziroma nastajanje prsti. To so tiste ekosistemske usluge, ki so predpogoj za vse ostale, ki sem jih navedel zgoraj, od nudenja hrane in surovin do rekreacije. To so tudi tiste, ki jih je najteže ovrednotiti, jim določiti pravo ceno. Seveda ne zato, da bi jih kupili (čeprav imamo v današnjem svetu špekulantov kljukce, ki mislijo, da lahko kupijo vse in še več), pač pa zato, da bomo vedeli, kakšno ceno bomo plačali, če in ko bomo te ekosistemske usluge izgubili.

Ob prelomu tisočletja so na globalni ravni opravili pregled stanja ekosistemov (Millenium Ecosystem Assessment), pri katerem je sodelovalo več kot 1300 avtorjev iz 95 držav. Ne da bi se spuščali v podrobnosti, nam zelo strnjen zaključek tega pregleda pove, da človeštvo zelo hitro in intenzivno troši naravni kapital planeta. Tako hitro in intenzivno, da nadaljnja podpora globalnih ekosistemov bodočim generacijam niti slučajno ni več samoumevna. Avtorji pregleda sicer ugotavljajo, da bi lahko v naslednjih petdesetih letih z ustreznimi aktivnostmi in ukrepi negativnemu trendu lahko spremenili predznak, vendar pa so spremembe, potrebne za ta preobrat, zelo korenite in za zdaj še zelo daleč od vsakodnevnih načrtov lokalnih, nacionalnih in regionalnih politik. Na to kaže načrtovano izkoriščanje nafte in plina v Jadranskem morju, na to kaže vztrajanje s plinskimi terminali v Tržaškem zalivu, na to kažejo ne nazadnje nenehne želje po povečevanju prometa v pristaniščih. Besedna zveza “rast in razvoj” je še vedno sinonim za vse več, za vsako ceno in ne glede na družbene posledice. Na pravo ceno (če ostanemo samo pri stvareh, pri katerih je slednjo dokaj preprosto izračunati), ki jo utegnemo za ta “rastzvoj” plačati, če ne mi, pa gotovo naši zanamci, kažejo med drugim tudi opustošeni ribji staleži v Jadranskem morju in posledično jasen upad ulova v zadnjih dveh ali treh desetletjih. Upad, ki gre popolnoma jasno z roko v roki z vse večjim ribolovnim naporom in predvsem z vse intenzivnejšo “urbanizacijo” morja in morskega obrežja. Skratka, pravo ceno za ta naš “rastzvoj” bomo morda morali plačati, še preden nam jo bo sploh uspelo izračunati.

ROBERT TURK