Prava misel - dober jezik, tako je prav

Včasih - ne le včasih, kar pogosto - pa se zdi, da še dandanes, “namesto da bi jasno kaj povedali, še zmerom radi kaj nejasnega golčimo”. Tako mi je preteklega avgusta ob vprašanju, ali bom nadaljeval “Minuto, dve za boljši jezik” v 7. valu, zapisala “Amelija iz Primorske, vaša zvesta bralka”. Prosila je, naj kaj zapišem “proti slabemu jeziku v javni rabi”, in mi pokazala proti parlamentu, “kjer je toliko nakladanja, sprenevedanja, gobezdanja, pleteničenja, čvekanja in sploh (oprostite mi!) skozustasranja, da se bog usmili našega jezika”.

A se Amelija po mojem moti, ker vso krivdo za praznorečje v parlamentu pripisuje samo (slabemu) jeziku, vse druge grehe pa čvekunom blagosrčno odpušča. Pri govorjenju (in pisanju) v prazno, ki mu ljudje slikovito rečejo nakladanje, pravzaprav ne gre toliko za onesnažen jezik, ampak bolj za miselno uboštvo praznorečnih slamorezcev, kakor jim je rekel Tone Pavček. Jezni smo na slaboumne misli takega praznoglavca, ki ne razmišlja, ampak govori in govori, kot da hoče z gostobesedičenjem povedati čim manj. Jezni smo na njegove neutemeljene trditve in šepave dokaze, ki pričajo samo, da govori nespametno na pamet in je strankarsko pristranski. Ker pa njegove izmišljije niso vredne počenega groša, pravimo, da je slab predvsem njegov jezik.

Pa smo krivični. Do jezika, ne do slamorezca. Jezik je lahko kar dober, a misli so zanič, izrečene le zato, ker se ušesom lepo sliši. V trditvi, da je naša sedanja vlada “v najtežjih časih po drugi svetovni vojni razmeroma varno in uspešno prepeljala državo in ljudi skozi hudo krizo” ni niti sence kake slovnične napake. Vse besede so na mestu, povedek je prepeljala se v spolu in številu ujema z osebkom vlada, prilastki se ujemajo s samostalniki, na katere se nanašajo, in tudi osrednja misel je logično povedana. Pa vendar nas nekaj zmoti v tej trditvi. Zmoti, ker: prvič, po drugi svetovni vojni smo Slovenci zagotovo doživeli še kak polom, ki je bil hujši kakor zmedena tri zadnja leta pod “najtežječasno” vlado; in drugič, vlada nas ni prepeljala skozi krizo, ker ta še traja, vlada je pa že padla. Torej jezik dober, misel majava, neprepričljiva. Če je vlada padla, ni zaradi slabega jezika.

Še primer iz črne kronike: “V noči na soboto so slovenske ceste vzele novo življenje.” Tudi v tem stavku ni nobene slovnične napake, pa tudi trditev v njem je skladna z resničnostjo: prometna nesreča z mrtvim na cesti. Le v njegovem slogu nekaj zmoti bralca. Zveza novo življenje se običajno navezuje na rojstvo novega bitja ali na rešitev izgubljenca v začetek drugačnega življenja. Lepše bi bilo, ko bi pridevnik nov spremenili v prislov znova pri povedku vzele, in bi dobili: ceste so znova vzele življenje. Lahko bi pa tudi predmet življenje zamenjali z besedo žrtev in zapisali, da so ceste terjale novo žrtev. In še so možnosti za izboljšavo.

Vsaka misel je po svoje “dobra”, kakršna že je, naj bo pametna, nespametna, neumna, enoumna, dvoumna, tudi mnogoumna. Pomembno je, da se ujema z resničnostjo, na katero se nanaša. Jezik, ki kaže resničnost, pa ne more biti kakršen že bodi, ampak mora biti zmerom jasen, enoumen, enopomenski in skladen z mislijo, ki jo opisuje. Kakor hitro je dvoumen ali še kaj več, je slab.

Poglejmo nekaj primerov nejasnega jezika, ki je slab zato, ker je dvoumen:

>“Opravičilo zdravnika.” Zveza opravičilo zdravnika je dvoumna. V njej sta namreč skrita dva pomena. Prvi: zdravnik opraviči sebe, da je bil odsoten. In drugi: zdravnik opraviči bolnega delavca, da je bil odsoten. To se da popraviti na več načinov: dobiti od zdravnika opravičilo; zdravnik naj da zate opravičilo, prinesi zdravniško opravičilo; zdravnik naj se opraviči ...

> “Izsiljevanje izposojevalcev.” To dvoumje je dvakrat dvoumno. Ne vemo, kdo je kdo: beseda izposojevalec namreč pomeni tako posojevalca, ki denar posodi, kot posojilojemalca, ki si ga izposoja. Če namesto dvopomenskega izposojevalca uporabimo enopomenska samostalnika posojevalec in posojilojemalec, je del dvoumja odpravljen. A še zmerom ga ostane nekaj, ker ni jasno, ali izsiljujejo izposojevalci ali pa kdo drug izsiljuje izposojevalce. Dvoumju se najlepše izognemo s trdilnima stavkoma: izposojevalci izsiljujejo; izposojevalce izsiljujejo.

>“Kritika washingtonske vlade je zalegla.” Tudi za ta stavek sta možni dve razlagi: lahko je washingtonska vlada koga kritizirala, in je zaleglo; lahko pa je kdo drug kritiziral washingtonsko vlado, in je zaleglo. Tudi tu dvoumje najlaže odpravimo tako, da ga predelamo v stavek z glagolom: washingtonska vlada je kritizirala, in je zaleglo; washingtonsko vlado so kritizirali, in je zaleglo.

> Takih dvoumnih zvez je na pretek vsak dan v vsakem časopisu. Naj navedem nekatere: pozdrav predsednika; pretepanje otrok; po 20-letni masaži naših politikov; kritika Milana Kučana; plenjenje Turkov; obtožba stranke Zares; ocena razpisne komisije ...

Poskusite odpraviti katero teh dvoumij, drage bralke in bralci. Prosim pa bralko, ki je urednika Primorskih novic prijazno opozorila na napake pri zapisu predloga s-z v članku Sandre Bašić Hrvatin, da se mi oglasi po elektronski pošti. Lepo vas za teden dni pozdravljam.

JOŽE HOČEVAR