Pravi heroji odhajajo

Veliko je bilo že napisanega o njem, večinoma napačnega. Pišejo namreč, da je bil oče nam vsem znanih stripov, kakršna sta Tex in Dylan Dog, nihče pa mu ne pripiše pravih zaslug. Tex je bil delo njegovega očeta Giana Luigija Bonellija. Ta je kot scenarist in založnik pognal tovarno stripov in to so bili prvi stripi, s katerimi se je naša generacija srečala. Prva založniška hiša je bila Audace, ki je bila v lasti Sergiovega očeta, kasneje pa jo je vodila mati Tea.

Takrat mladi Sergio je v družinskem podjetju začel kot vsesplošno uporaben fant, kot skladiščnik, poštar, skratka, naredil je, kar bi moral vsak dober direktor. Svoje bodoče podjetje je spoznal od temeljev do strehe. Znal je ceniti vsakega zaposlenega, ker je vedel, kaj vsakdo prispeva k uspehu. Leta 1957 je prevzel založniško hišo, ki se je takrat imenovala Cepim. Iz nje se je kasneje razvila Sergio Bonelli Editore. Kot velik ljubitelj stripov in kot naslednik svojega očeta se je pisanja scenarijev lotil tudi sam, pod psevdonimom Guido Nolitta, da bi se ognil očetovi senci. Začel je v takratnem žanru vesterna. Leta 1961 je prišel njegov prvi pravi uspeh, ki smo ga lahko brali tudi pri nas in ga mnogi poznajo - Zagor. Hibrid med Tarzanom in vesternom. V Turčiji so celo snemali filme o Zagorju in še danes se lahko kupi majčke, na katerih je natisnjen znan orel v rumenem krogu. Duh s sekiro, kot so ga klicali, je bil prvi v nizu sprememb, ki jih je v tako obliko stripov vpeljal gospod Bonelli ml.

Namreč, do takrat so bili vsi junaki “brezmadežni”. Seveda ne živimo v svetu pravljic, in čeprav bi vsi hoteli drugače, je takih junakov vedno manj. Bonelli se je zavedal spreminjanja sveta bralcev in sledil njihovemu razvoju, tako da je po tej logiki prišel na dan prvi antijunak, Mister No, leta 1975. Nič več brezmadežni, moralno neoporečni heroj, “ves iz enega kosa”, kot pravijo. Bil je človek z vsemi lastnostmi, tako dobrimi kot slabimi. To je bil uvod v spremembe smernic založniške hiše Bonelli. Prihajali so novi pisatelji s svojimi zamislimi in vznikali so vedno bolj človeški junaki. Delo založnika ga je vedno bolj oddaljevalo od pisanja, tako da je sčasoma prepustil pisanje novim avtorjem in se posvetil vodenju podjetja. Njegove zamisli so bile temelj za drugačen način pisanja in dojemanja herojev. Odprl je pot za like, kot so Ken Parker, Dylan Dog in Nathan Never, like z osebnimi težavami, like, s katerimi so se bralci lažje identificirali.

Njegova zasluga je bila tudi, da je vsem novim avtorjem pustil svobodo izražanja. Tako je lahko Tiziano Sclavi v stripu Dylan Dog utelesil razne fobije ljudi. Prvi stripi so bili v žanru “splatter”, zelo krvoločni in krvavi. Za tisto obdobje dokaj provokativni, vendar ne vem za nobenega bralca DYD, ki bi vzel puško in šel streljat po nakupovalnem središču. Avtorji so bili v svobodi izražanja veliko ustvarjalnejši in zasluge za delo so bile njihove. Pri Bonelli Editore so takrat namreč uvedli zasluge za delo. Avtorji so bili omenjeni, kar v tistih časih ni bil običaj. Četudi so risali za nadaljevanja, se je jih mnogo ravno tam počasi prebilo na dan. Med novejšimi je tudi nekaj risarjev iz Hrvaške in Srbije.

Bonellija je odlikovala velika profesionalnost in predvsem diskretnost. Na Facebooku je bilo te dni prav ganljivo videti, koliko jih je svojo fotografijo v osebnem profilu zamenjalo s črnim kvadratkom v znak spoštovanja in žalovanja za tem velikim človekom. Prebral sem precej ganljivih zgodbic o njem, zapisov o tem, kako preprost in kulturen človek je bil.

V Italiji je veliko sejmov stripov. Imajo zelo razvit trg. Na enega od teh sejmov je prišel “zasebno”. Vsi beremo stripe njegove hiše, a dejansko je malo bralcev vedelo, kako je gospod videti. Neka risarka se spominja, kako se je nekoč pri stojnicah menil z drugimi založniki, pa je pristopila k njemu in ga vprašala, ali je to “on”. Nasmehnil se je in prikimal. Prosila ga je za avtogram, kar seveda ni bilo problem, samo če drugim ne izda njegove prisotnosti. Sejem si je želel ogledati kot navaden obiskovalec in z drugimi razstavljalci pokramljati v miru.

Zadnje čase se je njegova založniška hiša podala v mnoge spremembe. Videli so, da serije, ki se vlečejo v nedogled, počasi izgubijo svoj smisel. Čas prerase junake, zato so začeli delati na kratkih serijah, kot so Lilith, Cassidy, Leo Pulp, Gea, Greystorm, grafičnih novelah in tudi na barvnih formatih. Skratka, ko je napočil pravi čas, je spremenil tudi svoje inovacije v svetu stripov. Bil je predvsem poslovnež, vendar tak, da mu tega nihče ne očita. Vsak avtor je bil nagrajen za svoje delo in v produkcije se ni vmešaval. Ljudje so v Bonelli Editore prišli težko, saj je hiša od njih terjala profesionalnost in resnost. Bonelli je vedno vzdrževal določeno raven, vendar si vedel, da zanj ne delaš zastonj. In recept uspeha je bil ravno v deljenju torte na poštene dele. V svetu risarjev stripov ima Bonelli še zmeraj poseben ugled. To o njem pove več kot marsikaj drugega.

Vsi se sprašujejo, kaj se bo zdaj zgodilo. Svet bo šel naprej. Še en heroj nas je zapustil. Vendar vsak odhod naredi prostor za nov prihod. Upajmo, da se bo njegova dediščina, dediščina ljubitelja stripov, prenašala naprej. Da bodo zgodbe še vedno veljale več kot denar. Heroje rabimo, ker svet ta čas ni najbolj rožnat. Dokler smo lahko zbežali med dogodivščine naših herojev, smo lahko pozabili na vse ostalo. Čas je, da sami postanemo lastni heroji. Tem sanjam je tudi gospod Bonelli veliko prispeval.

ROBERT “VALKO” VALČIĆ

Sergio Bonelli ob Texu Willerju

Zagor, legendarna mešanica Tarzana in kavboja