Pravilo mrtvih ulic

Pravilo številka ena: zamoriti prostovoljce. Če se le da.

Tudi kleni petdesetletniki in šestdesetletniki, vzgojeni v udarniškem duhu prejšnje države, počasi izgubljajo voljo. Brigadirji, ki so gradili prve železniške proge in vodovode, nostalgični rokerji, ki so v osrednji Bosni pod šotorskim krilom pokadili svoj prvi džoint, gasilci, ki jim je komandir na gostovanju pri prijateljskem društvu v Italiji kupil čokoladni kornet, ljudje, ki so motorji pristnega vaškega dogajanja in duše alternativnih urbanih skupnosti, so utrujeni. Naveličani so šefa, ki jih je včasih dan po prazniku ali festivalu ponosno potrepljal po ramenih, zdaj pa jim šteje kopije na službenem fotokopircu in v predalu elektronske pošte išče zasebna sporočila. Ne morejo več videti uradnice, ki od njih hoče elaborat o čezmernem obremenjevanju okolja s hrupom, niti soseda, ki jim spet noče podpisati izjave, da bo ta začasni hrup prenašal.

Siti so tega, da se najem kemičnih stranišč vsako leto podraži za dvajset odstotkov, pogajanj z varnostnimi službami, podaljševanja certifikata hasap, računov Sazasa in Ipf-ja. Sram jih je gospo, ki vsako leto zastonj pomete igrišče, in najstnike, ki za kos pice premikajo mize in stole, prositi, naj podpišejo izjavo o prostovoljnem delu. Zamujajo s prijavo zapore ceste in marca za rep lovijo rok za oddajo finančnega poročila.

Pravilo številka dve: zamoriti podjetja. Čim hitreje.

Od starih časov, ko je bilo tako ali tako vse naše, so se dolgo ohranjali drobci neke vrste družbene odgovornosti. Novi direktorji, tudi tisti, ki so bili nadvse zaposleni z menedžerskimi prevzemi, so uživali v vlogi slavnostnih govornikov na otvoritvah in sprejemih. Ko so kupili sliko in kip uveljavljenega umetnika, se kot sponzorji podpisali pod gostovanje slavnega glasbenika iz tujine ali napisali masten ček za ohranitev in obnovo kulturne dediščine, se jim je zdelo, da so na hitro dobili patino starega bogastva. V radodarnosti je bilo nekaj sijajnega.

Dokler ni prišla globalna gospodarska kriza in jim mladeniči iz svetovalnih podjetij niso povedali, da morajo pri odločitvah o sponzorstvih in donacijah razmišljati predvsem o učinku. Kar se je včasih zgodilo v prisrčnem pogovoru med rdečeličnim poslovnežem in zgoraj omenjenimi brigadirjem, rokerjem ali gasilcem ter potrdilo s stiskom roke, je postalo stvar razpisov, komisij, zaprtih kuvert, pogojev, pogodb, rokov in novih poročil. Večinoma na obrazcu. Kriza počasi mineva, nova pogodba med varuhi blagajn in kulturnimi prosjaki, ki se sprehajajo pod njihovimi okni, pa ostaja. Patino in sijajnost se pač dobi tudi drugje, z manj truda in po nižji ceni.

Pravilo številka tri: zamoriti občinstvo. Če se le da, za vedno.

Vedno več je ljudi, ki se počasi vdajajo prepričanju, da se ne splača iti iz hiše. Sploh če plačuješ naročnino za časovni zamik in video na zahtevo. Nad ponudbo dogodkov so vajeni vihati nos, hliniti izbirčnost in poznavalstvo. Večinoma tarnajo, da se nič ne dogaja. Pri tem ni prav nikakršne razlike med tistimi, ki so prepričani, da so vsi dogodki narejeni za rajo brez okusa, in onimi, ki se pridušajo, da tiste velike in zapletene umetnosti ljudstvo tako ali tako ne razume in je zanjo škoda denarja.

Če se že odpravijo od doma, se vdajajo privzgojeni kronični kritičnosti. Pijača je pretopla, hrana ni prav pripravljena, osebje je neprijazno, glasba je preglasna, vreme pa je v vsakem primeru slabo. Če se le da, ne kupijo ničesar, in če kaj kupijo, je predrago. Takšni ljudje bodo sčasoma postajali večina in vedno redkejši posamezniki, ki se jim zdi prijetno srečati znanca, poklepetati z neznancem in peljati otroka v park, tudi če piha, tisti, ki menijo, da je golaž, kuhan v velikem kotlu, v vsakem primeru boljši, se jim kmalu ne bodo več mogli upirati.

Letos so še zanesenjaki in sanjači, ki zalagajo denar iz lastnega žepa, tvegajo z organizacijo dogodka brez strehe in zavarovanja, nenehoma delijo na stotine uslug, da enkrat na leto lahko izterjajo dve ali tri. Letos so še ljudje, ki nalijejo kozarec vina. Ampak ali bodo tudi prihodnje leto? Če jih ne bo, se bo uradno začelo obdobje človeške civilizacije, ki ga bodo naši zanamci imenovali čas praznih ulic. VESNA HUMAR