Pred naslednjo predstavo

Civilizacijski napredek je skozi stoletja preizkušanja tehnik zatiranja snovalce sobivanjskih strategij naučil pomembne lekcije: težko in nekoristno je izničiti, prepovedati ali zanikati človeške nagone. Treba jih je le usmerjati, od zadaj pospeševati in od spredaj zavirati. Malce podpihovati in malce dušiti, tako da želja ostane, a ni nikoli povsem izpolnjena, da žerjavica žge, a se plameni nikoli povsem ne razplamtijo. In tako skoraj vsi prebivalci 21. stoletja tičimo nekje vmes: tam, kjer smo si v večno neizpolnjenem hrepenenju pripravljeni kupiti deset parov čevljev, proteine za večje bicepse in i-phone.

V areni se srečata dva gladiatorja, prvi močan in težak, oborožen z buzdovanom, drugi hiter in okreten, oborožen z dolgo palico: kateri od njiju je zlobnež? Kateri od njiju je kriv za bolečino? In če je odgovor nobeden - kdo potem je? Vodja gladiatorske šole, krotilec levov, organizator iger, arhitekt amfiteatra, svečenik v templju, guverner province, morda sam cesar?

Če je ravnatelj malce zaljubljen, precej laže prenaša jutranjo gnečo, kričanje mularije na hodniku, vladne varčevalne ukrepe in protestna pisma sindikata zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. Je živ, je svoj in na vsem svetu ni lepšega občutka. Če ima učenec dober telefon, spodobne cunje, čevlje prave znamke in veliko prijateljev na facebooku, laže prenaša prihajajoči test iz matematike, misel na eksterce v zadnjem razredu in vprašanja o tem, na katero srednjo šolo se bo vpisal. In ko mu uspe kakšna dobra fora, ko si upa, ko obvlada, takrat je živ, je svoj in na vsem svetu ni lepšega občutka. Da sta se ta dva človeka morala spopasti v krvavem boju na življenje in smrt, je žalostna resnica našega časa.

Novinarji, uredniki, lastniki medijskih hiš, oglaševalci na družabnih omrežjih, prodajalci aplikacij za mobilne naprave, ponudniki telekomunikacijskih storitev, katoliški duhovniki, specialisti za marketing, glasbeni in televizijski producenti, psihiatri, psihologi, pisci priročnikov za duhovno rast so, tako kot organizatorji iger in krotilci levov, morda prav zoprni in topoumni ljudje. Ki razmišljajo le o dobičku in slavi ter se nikoli ne ustavijo, da bi razmislili o vrednosti in smiselnosti svojega dela. Ampak tudi če upravljajo amfiteater in so ga pomagali zgraditi, si niso izmislili, da ga potrebujemo.

Igre osmišljajo ljudje na tribunah, in to vsi v enaki meri. Od tistih, ki besno navijajo, do onih, ki pridejo le zaradi videza in konformizma. Od tistih (redkih), ki v gnusu obračajo hrbet, do onih, ki modrujejo o tem, da so si sužnji in levi sami krivi. Ampak tudi ti ljudje si niso izmislili arene. Predpostavlja jo sistem. Nepregledno vezje predvidevanj in pravil, ki je izračunalo, da so igre nujno potrebne za ohranitev reda in miru ter poganjanje napredka v slavo imperija.

Nekaj, k sreči kar veliko, ljudi je prejšnji teden za trenutek dvignilo oči od zaslona in prste od ikone za “lajk” in si ogledalo dokumentarni film Pogovori o Vitomilu Zupanu. Slovenski pisatelj, ki mu je obvezno šolsko branje Menueta za kitaro v zavesti večine Slovencev dodelilo nepopravljivo krivično mesto, je živel hrupno življenje. Tegobe sive vsakdanjosti si je velikopotezno tešil s premnogimi dramatičnimi zaljubljenostmi, cigaretami, neslanimi šalami, viskijem, kletvicami in seveda občasnim streljanjem. Film je poln pikantnih podrobnosti iz strogo zasebnega življenja umetnika. A vendarle v njem ni nobene srditosti in prav nikakršne žalosti in vsak kolikor toliko brihten osmošolec bi ga preživel brez zadrege in brez madeža na duši.

“Obstaja veliko načinov ubijanja. Le redko kateri izmed teh načinov je v naši državi prepovedan.” (Bertold Brecht, Me-ti. Knjiga obratov)

To pa zato, ker o Zupanu govorijo večinoma ljubezniva, čeprav še zdaleč ne popolna človeška bitja, ki pripovedujejo s predpostavko, da je bil tudi njihov preminuli prijatelj nepopoln. Veličasten v svoji edinstvenosti. In svoboden gospodar lastnega življenja. Če bi vsakega učenca usposobili, da postane prav to, če bi vsakemu dopovedali, da ne potrebuje plastičnih digitaliziranih nadomestkov užitka, ker lahko ima pravo stvar, bi se amfiteater kmalu zrušil.

Ampak ne. Te dni, ko čistimo krvave madeže z bojišča, se spet dvigajo glasovi, ki pravijo, da ima posameznik preveliko moč. Da so ljudje postali preveč pohotni in preveč radovedni in zato delajo škodo, ogrožajo sebe in druge. Zato jih je treba omejiti z novimi pravili. Kar je čudovito. Naslednja dvojica se bo bojevala z izboljšanimi ščitniki za čelade, filtrom za ultravijolične žarke in steklenico energijskega napitka. Vstopnice so že naprodaj.

VESNA HUMAR