Prelomne reči se zgodijo, ko o njih ne razmišljaš

Prav to jih je zaznamovalo že v samem začetku. Povsod so jih tlačili med punkerje, četudi se sami nikdar niso tako počutili. Večkrat so poudarili, da je največja ironija, da so v rockovske enciklopedije prišli kot ena prvih punkovskih skupin, četudi so sami jezdili na sosednjem, veliko bolj glamuroznem valu. Siouxsie & The Banshees so bili res posebna skupina, ne zavoljo tega, ker bi počeli kaj res nevsakdanjega, temveč zaradi načina, kako so to počeli - s prefinjenostjo, uporništvom in intenziteto, dostojno času in prostoru, v katerem se je uveljavljal (temni) novi val. Tja so namreč zavile mnoge punkovske skupine, vendar v času, ko so Bansheesi že eksperimentirali z novimi prijemi, kar je zabeleženo zlasti na albumu Peepshow. Predtem so izdali vrsto pomembnih plošč, začenši z udarnim prvencem The Scream, hipnotično Kaledoiscope, maestralno simfonijo Tinderbox do albuma priredb Through the Looking Glass, ki se je močno zarezal tudi v naše podtalje osemdesetih. Poleg zrele in dovršene estetike so bili vedno pred časom, zato so tudi znali nehati takrat, ko so začutili, da se vrtijo v začaranem krogu, in še preden bi se zavoljo tega odnosi med člani skrhali. Kaj danes počne Siouxsie, ni znano, smo pa pred nastopom v Kinu Šiška pred mikrofon dobili drugega 'masterminda' skupine - Stevena Severina, ki se zdaj preživlja s pisanjem filmskih partitur in opremljanjem nemih filmov z zvočnimi učinki.

> V zadnjem času se soočamo s številnimi izpadi nostalgije - v ospredje stopajo zlasti osemdeseta, in pri tem niti ni pomembno, ali gre za 'mainstream' ali 'underground' kulturo; resda je bila “razlika” med obema tokoma takrat neznatna. Kje vi - kot eden izmed nosilcev temnega novega vala - vidite vzroke za te 'flashbacke', še zlasti, ker ste zavili v bolj abstraktne vode?

“Vzrokov je več, eden glavnih, kjer se ti tokovi združijo, je zagotovo kriza glasbene industrije. Ko smo mi začeli - čeprav smo Siouxsie & The Banshees nastali pod odrom za potrebe enega koncerta, torej povsem slučajno - si na oder stopil, da si sprostil energijo, nakopičeno v sebi, in ne, da bi na hitro postal nekdo. Ideologija 'naredi sam' je imela svoje zakonitosti, in te nimajo prav nič skupnega z današnjimi lepljenkami, kjer obstajajo matrice, kaj bo uspešno in kaj ne. Z glasbo smo mi uspeli v času, ko je redkokdo vedel, kaj hoče, vendar je vedel, kako in kje to hotenje poiskati ... To so bile vsebine, ki so prišle iz nas, zato nam je bilo lažje verjeti. Temu je sledil naš imidž, ki ni bil zlagan, ampak je odražal to, kar čutimo in posledično prevajamo v glasbo. Večina nas se ni oblačila v temno zgolj za promocijske namene ali koncerte, to so bile naše vsakodnevne oprave, in ko vse sešteješ, spoznaš, da se je naša scena napajala v sebi in za sebe ter ne za potrebe nekoga tretjega. Novi glasbeniki - zlasti ker se vedno bolj osamosvajajo - so očitno spoznali ta odnos in se hočejo osamosvojiti, kakor je uspelo nam.”

> Prav ta nedotakljivost je bila vaša velika prednost, ki vam jo je omogočila tudi takratna zmeda na glasbenem tržišču, šokiranem zaradi punkovske eksplozije, na katero se nekaj časa ni znal odzvati, kar so izkoristile številne neodvisne založbe ...

“... prav zmeda je omogočila mnogim bendom, da so hitreje prišli do velike založbe in hkrati podpisali pogodbo, ki jim (nam) je dala veliko svobode. Ko je bil enkrat podpis na papirju, smo imeli svobodo črno na belem. Neodvisne založbe so ponujale varno zavetje, če je šlo kaj narobe. Vseeno je potrebno dodati, da so tudi tam gledali, da so si vsaj povrnili stroške snemanja, če že ni šlo za dobiček. Imeli smo zadnjo besedo, in to je bilo zelo veliko. Dolgo potem nobena skupina ni imela sorodnih ugodnosti, mislim, da so bili šele R.E.M. dobro desetletje kasneje deležni teh privilegijev. No, potrebno je tudi vedeti, da so bile skupine, ki so delo v studiu vzele resno in na bazi kompromisov, in skupine, ki so ugodnosti izkoriščale do onemoglosti.”

> Kako bi potem danes, iz varne razdalje, opisali kultni status svoje matične zasedbe Siouxsie & Banshees?

“Ponosen sem na vse, kar smo dosegli, še bolj pa sem ponosen, da smo znali zaključiti zgodbo v pravem trenutku. Naša zgodba ima začetek in konec - vse skupaj je zelo lepo poglavje v mojem življenju. Poleg tega mi prav odleže, ker lahko v miru preposlušam material in se ne obremenjujem več, kje bo kakšno stvar v prihodnje treba popraviti. Za časa naše kariere sem namreč pogosto preposlušal posnetke, si zapisoval, kaj bom(o) naslednjič popravili, sedaj pa ni več tega naslednjič! Sem tip človeka, ki svoje glasbe nikoli ne posluša zaradi užitka, temveč iščem, kje bi kaj lahko popravil, bolje izpeljal ...”

> Takšen analitični odnos je seveda pohvale vreden, vendar, ali se vam ne zdi, da včasih tudi (za)duši glasbo, ki na ta način izgubi tisto prvotno emocijo, ki jo je zapisala?

“Včasih res, a potrebno je vedeti, da se človek z leti uči spoznavati nekatere nove kriterije, ki jih potem vtke v svojo umetnost. Da ne bo nesporazuma, ničesar ne bi menjal na prvencu The Scream, vendar bi danes nekatere rešitve izpeljal drugače. Te intervencije so bile v rabi zlasti v živo, kjer smo na tak način pesmim vtisnili drugačen pečat, kar je bilo prav že s stališča, da gre za špil v živo, kjer je potrebno dodati novo vrednost.”

> Ali veste, da ste bili zelo popularni v bivši Jugoslaviji, zlasti v njeni najbolj severni republiki - Sloveniji? Vsi dosegljivi albumi so bili v trenutku razprodani.

“Tudi sami smo bili presenečeni, da so nas poslušalci na 'tej' strani tako dobro poznali in sprejeli. Prvič smo v Ljubljani nastopili poleti 1981, in mislim, da smo bili eni redkih, ki smo v tistem času gostovali pri vas. Ko smo spet prišli nekaj let kasneje, nad odzivom nismo bili več presenečeni. Zlasti prvič je bila izkušnja prav neverjetna ... Ne vem, kako bi drugače to opisal.”

> Moja - takrat mlajša - generacija vas je spoznala z albumom Through the Looking Glass (1987), ki je takoj postal obvezen repertoar v “underground” klubovju. Albumi, v celoti posvečeni sposojenemu materialu, takrat niso bili najbolj pogosti. Hrabra poteza, ki pa je imela velik odmev.

“Že v ustanovni fazi oziroma, ko smo naredili korak naprej, smo poiskali nekaj skladb, kjer smo se slišali - najbolj sta izstopali 20th Century Boy (T Rex) in Helter Skelter (The Beatles). S Siouxsie sva se takrat zaljubila v album Pin Ups Davida Bowieja, zato sva sklenila, da bova enkrat v prihodnosti posnela album, ki bo vseboval same priredbe. Ko je Robert Smith (The Cure) zamenjal Johna McGeocha, smo razmišljali, da bi v svet poslali informacijo, da se začenja novo obdobje. Najlažje je to storiti z albumom priredb - še zlasti, ker nismo imeli svojega materiala -, a še nismo bili dovolj uigrani, zato smo posneli samo Dear Prudence, ki je na presenečenje vseh nas postala velik hit. Čas je tekel, in prišli smo do leta 1987. Snemanje albuma Tinderbox nam je vzelo neverjetno veliko časa. Mesece in mesece smo vadili, in prepričani smo bili, da bo studijsko delo potekalo hitro, brez nepotrebnih prekinitev. A smo se ušteli: pesmi smo poznali do obisti, bile so odlično aranžirane, vendar nas je proces povsem izčrpal. Menjali so se tudi producenti, kar je agonijo še podaljševalo ... Takrat smo si bili enotni: narediti moramo nekaj 'na hitro', kar bi nas sprostilo in spravilo v dobro formo. Producent Mike Hedges nam je dejal, zakaj ne posnamemo albuma priredb, o katerem govorimo že nekaj let. Tokrat je bil čas res zrel za staro idejo.”

> Po kakšnem ključu ste izbrali pesmi za “obdelavo”?

“Odločali smo se med različnimi skladbami, a na koncu je bila večina pesmi iz obdobja, tik preden smo začeli (Kraftwerk, Roxy Music, Television, John Cale). Govorim o glasbi, ki je zelo vplivala na nas, čeravno to ni bil naš namen. Izbrali smo tudi nekaj pesmi, ki ne 'sodijo' v ta izbor, na primer Strange Fruit (Billie Holiday), ki je s Siouxsie sploh nisva poznala. John Valentine Carruthers nama jo je zaigral na vaji. Zedinila sva se, da poskusimo in potem vidimo, kako se bo stvar izšla. Veliko smo tudi brskali po katalogu založbe Tamla Motown, kjer je veliko odličnih pesmi, a besedila nekako niso sodila v naš milje. To je najbolj depresivni del ustvarjanja takega albuma - strog moraš biti do pesmi, ki jih imaš rad, ter jih nadomestiti z onimi, ki sodijo v tvojo identiteto.”

> Vendarle je bil v osnovi David Bowie odgovoren za vaše “cover” razmišljanje, a mu niste dali nobene priložnosti za nabiranje tantiem. Da je produciral The Passenger (Iggy Pop), ne šteje?

“Prav o tem sem govoril. Še danes mi je žal, da se nismo bolj potrudili in poiskali nam primerne Bowiejeve skladbe. Morali bi jo.”

> Zakaj ste se Siouxsie & The Banshees sredi devetdesetih let pravzaprav razšli? Govori se, da ste se hoteli izogniti vsej punkovski histeriji in preporodnikom tistega časa.

“Razloge smo pojasnili prek izjave za javnost, ki pa je bila nerodno napisana in posledično napačno interpretirana. Poudarili smo, da ker so se znova združili Sex Pistols, je za nas najbolje, da prenehamo. Nobenega 'zato' ni bilo v izjavi, kar so ljudje narobe razumeli in so mislili, da je povezano s tem. Takrat smo preprosto tako začutili - to je bil edini razlog. Scena je kar naenkrat postala natrpana, mi pa smo potrebovali oddih.”

> Kaj so bili potem glavni razlogi za kratkotrajno vrnitev leta 2002?

“Najpomembneje je bilo, da smo se leta 1995/96 razšli kot prijatelji. Takrat smo si bili enotni, da je dovolj, in vsi - brez izjeme - smo se s tem strinjali. Tako se bendi navadno ne razidejo, zlasti ne čustveni bendi tipa Siouxsie & The Banshees, saj so nam vsi prerokovali grozljiv konec. Bili smo prototip 'horror' zaključka naše zgodbe. Leta 2002 smo dobili ponudbo za koncert, in kmalu smo okoli tega 'zgradili' turnejo z aneksom: če bo vse šlo tako, kot mora, bomo morda napisali nekaj novih pesmi, poiskali založbo in posneli nov album. Vendar se ni izšlo, razlike so v tem času postale prevelike.”

> Z vidika neverjetnega preporoda temnega novega vala v zadnjem času, tako v glasbi kot na filmu, bi danes bil zelo primeren čas za vsaj mini turnejo. Vas sagi Somrak ali Buffy ne prepričata? Ne nazadnje tudi Dave Vanian še vedno hodi naokoli v vampirski opravi.

“Občutek imam, da se nekateri res ne morejo posloviti, ne The Mission, Public Image Limited ali Gang of Four. Že imajo razloge, da so znova ali še vedno tu. Mi enostavno ne razmišljamo več o tem, še zlasti ne iz kakšnih nostalgičnih razlogov. Vsaka takšna vrnitev bi bila nespametna. Te enkratne trendovske priložnosti bomo raje izpustili, saj smo zaznamovali neki povsem drug čas.”

> Film London voodoo, za katerega ste prispevali glasbo, ustvarja podoben sentiment.

“Film je grozljivka, zato vzdušje ni presenetljivo.”

> Tudi danes je veliko vaših rešitev slišati v muzikah novih prišlekov, kot sta Anna Calvi ali Rykarda Parasol, če se omejim samo na ženske vokale. Vpliv Siouxsie & The Banshees gre torej s časom.

“Marsikje se slišijo naši prijemi, četudi so skriti pod sodobnimi produkcijskimi prijemi. Obstaja tudi druga plat. Slišal sem, da Anna Calvi pravi, da nas ne pozna, prav tako ne Karen O iz Yeah Yeah Yeahs. Seveda dopuščam, da je res tako, četudi smo veliko prisotni na radijskih postajah. Vsakdo išče svoj zvok. Tudi nam ni bilo všeč, ko so nas primerjali s komerkoli. Tisto, kar v tej zgodbi šteje, je, da je naša glasba pustila sled, da je preživela čas. Veseli me, da nas uvrščajo med skupine, ki so glasbi nekaj dale, ne vzele.”

> Predvsem skladba Peek-a-Boo z albuma Peepshow (1988) je pomenila malo pop revolucijo. Kako vam je uspelo vgraditi to izjemno eksperimentalno pop vznemirjenost v skladbo?

“Tako, kot se dogajajo vse prelomne stvari - zgodilo se je, ko smo o tem najmanj razmišljali. Vsakdo je prispeval nekaj svojega - odločilno je bilo, da nismo imeli razdelanega koncepta, da nismo točno vedeli, kaj hočemo. Ves album je rezultat našega eksperimentiranja, zato je teatralen, poganski, sejmarski, vudujski ... V studiu je vse potekalo zelo naravno, a rezultat je bil izjemen. Peek-a-Boo smo posneli v enem samem jutru. Takoj smo vedeli, da gre za drugačno pesem, ki bo nekaterim všeč, drugi jo bodo sovražili. To nasprotje je bilo bistvo naše skupine. Vmesne poti ni bilo.”

GREGOR BAUMAN