Preseči sebe je preprosto: Uau!

Vsak od njih je ameriško preizkušnjo, še prej pa osemmesečne priprave, opisal po svoje, in zgodbe, iz katerih bi lahko nastale kar tri zanimive knjige, so se, kakor je bilo slišati tudi prejšnji četrtek na predstavitvi v koprskem Domu knjige, spletle v skupno nepozabno (tudi literarno) pustolovščino. A ker so podrobnosti popisane v knjigi, je z Žigo X Gombačem, sicer sinom tržaškega zgodovinarja Borisa M. Gombača - ne, nista sorodnika avtorice intervjuja -, beseda tekla predvsem o tem, kaj ljudi žene k tovrstnim podvigom.

> Poslušala sem vas uro in pol v Kopru in še zmeraj se mi zdite trije norci. Ostaja kup vprašanj, ki se vsa začnejo z zakaj. Kolikokrat ste se vi to vprašali?

(smeh) “Če vse zelo zreduciramo in pridemo do golega bistva, gre za to, da se hočeš preseči. Velikokrat sem razmišljal, zakaj grem, hudiča, 'laufat' ob 6. uri zjutraj, zakaj v dežju, zakaj, ko bi moral biti z otroki, zakaj, zakaj, zakaj ... Čeprav se zdi klišejsko, je bistvo, da s tem presegaš sebe.”

> Je bilo vedno tako?

“Odkar vem zase, se postavljam pred izzive in od sebe pričakujem, da jih bom dosegel ali presegel. Ko sem napisal prvo knjigo, je morala biti tu že druga, ki je morala biti daljša za 150 strani in mogoče pri zgodbi močnejša. Potem ko sem napisal prvo zbirko, je bil čas za stripovsko knjigo, nato za strip. In potem je napočil čas za knjigo za odrasle. Pri vsakdanjem življenju to pomeni, da skušaš biti še boljši oče, mož oziroma ne postati predvidljiv, kar seveda ne pomeni ne plačevati položnic ali zamuditi na govorilne ure. Otrokom moraš biti zgled, jim vedno znova pokazati: če hočeš nekaj doseči ali se preseči, je potrebno veliko dela, odrekanja in samodiscipline. Slednja te vedno znova brcne v rit. Včasih imam občutek, da sta v meni dva, ki se neprestano kregata in se drug drugemu režita, češ: nisi dovolj dober.”

> Zveni zelo naporno ...

“Je zelo naporno in velikokrat je zelo naporno biti z menoj, ker značajsko nisem najbolj lahek človek. Morda tudi zato, ker vedno od sebe pričakujem več. Velikokrat sprašujem sebe in tudi ženo Vesno, ali je nekaj dovolj dobro, pa me ona prosi, naj že enkrat neham. 'Ustavi se, poglej, kje si, kaj se ti dogaja. Dobro ti gre, lahko si hvaležen za vsak nov dan, ki ga tako doživiš, saj je vse, kar delaš, tudi hoja k sebi, saj počneš, kar želiš in od tega na koncu tudi živiš,' mi pravi. Najboljše je, če lahko v življenju delaš stvari, ki te veselijo. Je četrtek, ura je devet zvečer, sem v Kopru, za menoj je teden, ki ima že kakih 55 delovnih ur, a se počutim dobro. Ko sem prišel in videl plakate, ki napovedujejo naš večer, srečal bratranca, prijatelje ... uau! Če od sebe zahtevaš maksimum, očitno pridejo tudi take lepe stvari, ko se lahko za trenutek ustaviš in rečeš: všeč mi je, počutim se udobno, pišuka, svet je lep.”

> Ampak za to moraš prej preteči 100 kilometrov? Še zmeraj zveni noro!

“Šlo je pač za izziv. Že kot mulcu so mi bile najbolj všeč knjige ljudi, ki so se presegali: bral sem knjige Vikija Grošlja, Iztoka Tomazina, potem je prišel Dušan Mravlje, ki je pisal o teku ... Danes lahko na spletu vidimo kup filmčkov o ljudeh, ki se priganjajo do skrajnih robov, in v tem, menim, iščejo sebe. Nihče tega ne dela, da bi se na koncu hvalil, kako je dober. Gre enostavno za potrebo, gon, za katerim greš. Ko je prišlo na vrsto tistih 100 kilometrov, nisem niti za trenutek podvomil, se ustrašil ... Ne, to si se odločil, to boš izpeljal! Ko sem pri 23 letih postal oče, ni bilo umika ali izogibanja odgovornosti. Podobno je bilo, ko sem še treniral boks in sem šel v ring. Tam si moral dati vse od sebe, da si ostal na nogah. Tudi teh 100 kilometrov je bilo lep preskus, sploh stkanih z osmimi meseci predpriprav z dvema kompanjonoma ob strani. To je bila tako presežna izkušnja, da je bila potrebna knjiga, ki je vse to popisala. Pa še je mogoče ostalo kaj v zraku, neizrečenega ... Še srečam kak občutek, kot je bil denimo tisti, ko sem bil na mesi, na taki visoki točki v puščavi, od koder se ni dalo naprej, pa sem si rekel: glej, kje sem, koliko je že za menoj in kako se veselim kilometrov, ki še prihajajo.”

> To je precej drugačna podoba teka, kot jo imamo ob pogledu na trpeči obraz marsikaterega rekreativnega tekača, ki bi ga človek najraje ustavil in ga vprašal: pa kaj ti je tega treba? Po drugi strani se pa še nikoli ni toliko teklo in toliko pisalo o teku, kot se danes.

“Velikokrat se pogovarjava z Boštjanom, da so trpeči izrazi rekreativcev popolnoma nepotrebni. Tam sem zato, da sem v gibanju, za kar sem lahko hvaležen, in v klepetu s seboj, do katerega drugače ne pridem. Z mojega vidika je, če tega ne delaš na tak način, vse skupaj brez veze. Če greš na maraton, ker denimo loviš rezultat 3 ure dvajset, je to napačen vzvod.”

> Kaj pa hujšanje? Marsikdo teče, da bi izgubil težo ...

“Tudi to ni pravi vzvod, če ne prilagodiš celotnega življenja in ne iščeš smisla za tem. Dejali ste, da se o teku veliko piše, a to je izzvano tudi zaradi marketinških potreb: treba je kupiti superge, se primerno obleči, plačati štartnino, živeti slog življenja, v katerega tudi vlagaš denar, in podobno je z dietami. Resnična zmaga je najti svojo pot z globljim razmislekom, nekaj, kar ti res ustreza, in to všteti v svoje življenje. Ugotoviti moraš, kaj tebi ustreza: je to vegetarijanstvo, katabolna, ločevalna dieta ... Če uspeš to vtkati v svoj življenjski slog in živiš naprej s tem, je to tvoj imperativ. Jaz se čez pet let vidim z istimi prehranjevalnimi navadami in z istim gibanjem in premagovanjem daljših razdalj. To mi je zlezlo pod kožo, ker mi pomaga v vsakdanjem življenju premagovati stres, v odnosih in pa zato, ker ko si tam zunaj, pride do nekaterih klikov v glavi, ki se ti drugače ne zgodijo.”

> Kdaj je tek postal tako nepogrešljiv?

“Nekoč sem se vozil s kolesom domov s srednješolskega žura. Bila je zima, mislim, da v tretjem letniku, in bil sem malce pod gasom. Padel sem in takrat sem si rekel: 'To ni lajf, ki ga želim. Če bi me zdaj kdo videl, bi videl pijanca, ki leži na tleh ...' Ne bi se dobro počutil, da bi bil v očeh drugih človek na poti v propad. Vseeno mislim, da je treba v življenju nekaj doseči, imeti vsaj nekakšne ključne točke, kakor je, denimo, slediti popolni ljubezni, se truditi za uresničenje skozi ustvarjanje, odnose ... To je bil trenutek, ko sem tam pustil kolo in odtekel domov kake tri kilometre. In ko sem se naslednje jutro zbudil, nisem imel ne ta pravega ne moralnega mačka, kakršnega sem imel vedno, ko sem popival. Pustil sem alkohol in začel teči.”

> Ste takoj opustili alkohol?

“Morda sem prvih nekaj let ob posebnih priložnostih še malce popil, sčasoma pa se mi je tudi to zdelo odveč. Tek se je zgodil sam od sebe. To je bilo srečanje izpred dvajsetih let, ki me spremlja še danes. Najprej je bil tek do prvega maratona, pa do drugega maratona v poznih devetdesetih, potem je prišla družina. Takrat je bil moj fokus drugje, saj življenje s tekom zahteva določeno mero egoizma - potrebuješ čas, ker se mu moraš posvetiti. Ampak, če tvoji najbližji vidijo, da nate zelo dobro vpliva, da delaš nekaj konstruktivnega in si potem lažji za součinkovanje in sobivanje, ti pogledajo tudi skozi prste. Vem, da zveni newagersko, a zaradi teka sem boljši človek. Velikokrat gredo tudi z menoj, bodisi teč bodisi s kolesom ali pa se na ta račun kam odpeljemo ... Če pa je preveč, mi to tudi povejo, in kakšen trening izpustim. Ali pa grem kasneje.”

> Tudi tisti X v vašem imenu je menda povezan z načinom življenja, drži?

“X so v ZDA konec osemdesetih risali na roko mladoletnim v klubih na underground koncertih, ker jim niso smeli točiti alkohola. X je počasi postal sinonim gibanja straight edge, ki je nastalo iz potrebe, da bi obvarovali punk in hardcore pred samouničenjem. Na tovrstnih koncertih se je povečevalo nasilje, samouničevanje, in nekateri so prepoznali, da so za to krivi alkohol in droge, ki so začenjali načenjati tudi ustvarjalnost skupin. Nekateri so rekli: tega ne potrebujemo, revolucijo je treba delati s čisto glavo oziroma ostati v stiku s seboj. Zdi se mi, da si je v stanju treznosti vse to bistveno lažje in bistveno pristnejše. To je zame kar pomembno. In to razmišljanje so identificirali z X-om. To je način življenja, ki ga ponotranjiš, in nimaš posebne potrebe, da bi ga na glas pojasnjeval … Zdelo se mi je v redu dati X v ime, ker lahko o tem morda spregovorim na kakšni šoli; da pač delam s čisto glavo, da ni s tem nič narobe, da imam krasno ženo in se imam dobro, da so alkohol in droge popoln balast v posameznikovem življenju, ker se lahko realiziraš brez tega oziroma predvsem ker tega ne uživaš. Zraven pa ohranjam X tudi kot blagovno znamko …”

> X je torej znak tako za fizično kakor duhovno zdravo življenje, k čemur težko pripišemo tak ekstremen tek. Tega človek ne počne zaradi zdravja, mar ne?

“Ne, primarno vsekakor nismo šli zaradi zdravja. A v skupini smo imeli Sama, ki je zelo študiozen in analitičen človek, ki je namesto naju preštudiral nekaj knjig in nama je zelo dobro znal svetovati pri določenih zagatah. Sploh Boštjan se je na svoj način povsem prerodil. Ta izkušnja ga je okrepila in moram reči, da je tudi mene. Moram potrkati, da nisem imel niti ene večje težave. Če bi delali kaj narobe, bi se gotovo pokazalo s kakšno fizično poškodbo. Psiho pa ti taka reč neverjetno okrepi. Krepi ti jo sproti, ker je tak tek tako fizični kakor psihični izziv, ko moraš znotraj sebe najti način, da ti je udobno v neudobju. Ko enkrat to presežeš, presežeš sebe, in si rečeš: Uau! Zdaj denimo pretečem razdalje, ki so mi bile včasih precej dolge, tako, da se počutim zelo dobro. Če se tako lotevaš tudi ostalih naporov v življenju, če skušaš preslikati to na vsakdan, je lahko zelo osvobajajoče. Dobiš dodatno prestavo oziroma se ne obremenjuješ več z zadevami, s katerimi si se prej.”

> Ampak tek je vsaj v naših predstavah nekaj samotarskega, ko je človek sam s seboj. Vi pa ste se ga lotili v treh. Kako to?

“Včasih prija malce družbe. Glede na to, da vsi pišemo, da imamo podobne poglede in smo si tudi drugače nekako blizu, lahko o marsičem debatiramo. Nismo pa vedno tekli skupaj - včasih nismo tudi po deset dni, včasih pa smo dvakrat na teden. Resnejši trening smo imeli enkrat na teden ali enkrat na štirinajst dni, ampak tudi znotraj treninga smo ga del pretekli molče, del pa klepetali oziroma odvisno od počutja. Včasih smo počeli take norčije, da je bilo že precej čudno, včasih pa si bil kljub vsemu sam in si dolge kilometre klepetal s seboj oziroma z osebnostmi znotraj sebe, glede na izziv, ki se ti je približeval; lahko je šlo za pisanje, ali pa sem razmišljal, kako naj pristopim do hčerke, ki je zdaj v puberteti … Tek vzbudi stanje nekakšne meditacije.”

> Je ta koristna za pisanje?

“Zelo. Pri teku res dobiš kakšne zamisli, prebliske, preskoke, ki jih sicer ne bi. Do tega sem prišel v zadnjih nekaj letih, ko intenzivno pišem in tečem. Podobno kot se ti kdaj zjutraj kaj utrne, se meni pri 28. ali 36. kilometru. Ali je to zaradi predihanosti ali kakšne druge povezave, ne vem. To se enostavno zgodi, zapolni me in pomaga aktivirati v meni druge perspektive.”

> Pri ekstremnih naporih gre v vsakem primeru tudi za tveganje. In svojevrsten egoizem. Ste kdaj razmišljali o tem?

“Takoj sem se pogovoril z Vesno in ji povedal, da bo tak tek zahteval veliko časa, angažmaja in naporov, pa tudi discipline. Obenem pa sem se zavedal, da bi lahko bil zelo egoističen podvig, ker izhaja zgolj iz mojih potreb. A mi je dejala, da mi ni treba imeti slabe vesti: 'Deset let se razdajaš družini, res si otrokoma dal vse, kar si lahko, obenem pa vem, da te ne bo toliko potegnilo, da bi izgubil stik z nami, ker se to tudi v preteklosti ni zgodilo.' Žena ve, da v nekatere zadeve povsem zapadem, a ve tudi, da nikoli nisem pozabil na svoje drage.”

> Menda ste vsi trije “ultrablueserji” sklenili, da ta projekt ne bo smel spremeniti vašega vsakdana. Vam je uspelo?

“Mogoče je projekt res malenkost načenjal družinsko substanco. Tudi v knjigi opisujem, kako mi je sin Lin povedal, da ima naslednji dan rokometni turnir. 'Oh, jaz pa imam jutri obsežen trening.' Naenkrat je utihnil in videti je bilo, da ga je prizadelo. Star je enajst let in je zelo čuteč. Takrat je rekel: 'Oči, glej, z dveh mojih turnirjev si odšel: enkrat po uri in pol, enkrat po dveh urah, mi pa imamo turnir štiri ure. Res si želim, da si tokrat zraven do konca.' Skušal sem pojasniti, da sem že zmenjen, a je bil na robu joka, pa sem si premislil. Na koncu sem res ostal in sem šel teč v temo, on pa je bil vesel. Tudi z Nio, ki je zdaj že srednješolka in so vse bolj v ospredju prijatelji, se trudim, kajpada nevsiljivo, preživeti čim več časa. Najdemo način, da smo skupaj, da ostajamo povezani. Z Vesno sva veliko tudi pretekla skupaj.”

> Tudi žena teče?

“Tudi. Poiskala sva način, da bi skupaj tekla, ker je ona malce počasnejša, jaz pa sem se zaradi ultramaratona tudi moral privaditi na počasnejši tempo. Čeprav sem za dobro uro hitrejši od nje, sva skupaj pretekla ljubljanski maraton. Tisti, ki poznamo relacije med tekači, vemo, da hočejo vedno teči hitro, naprej, meni pa je bilo teči z njo res lepa izkušnja. Redkokdo se lahko pohvali, da je z ženo pretekel maraton in se ob tem imel dobro. Najdeva način, da sva skupaj, če ga ne, pa me opozori in skušam to upoštevati, ker mi je mar. A priznam, pri takih izzivih je v tebi malce egoista, ampak če te privedejo do tega, da znaš čas bolje razporediti ali pa da si bolj intenziven, imajo od njih korist tudi ostali.”

> Družina ima pri vas očitno zelo pomembno vlogo.

“Najpomembnejšo.”

> Je bil temelj za to postavljen v otroštvu?

“Ja. Oče je bil sicer zelo zaposlen, ampak je bil obenem edini, ki nas je vodil s seboj. Ko je bil direktor Narodnega muzeja, se spominjam, da so imeli predstavitev elanovih smuči na Blejskem gradu, ki je sodil pod muzej, in tam je bila špica naših alpskih smučarjev. In mi smo bili tam edini otroci. Z mamo sta vedno skrbela, da smo bili povezani. Če je bil oče med tednom zaposlen, so bili sobotni in nedeljski dopoldnevi vedno rezervirani za družino. Vsi, ki preberejo našo knjigo Ultrablues, rečejo, da so nas vse definirali očetje. Dom je bil vedno varno zavetje in tudi kažipot, za kar sem staršem zelo hvaležen. Še zdaj smo si blizu, pri čemer se je odnos z leti transformiral v prijateljstvo, tako da sta zame trenutno velika prijatelja. Velika vrednota se mi zdi, da zmoreš ohraniti družino, ostati skupaj. To cenim tudi pri ljudeh, s katerimi imam opravka. Nekateri imajo pri tem smolo, drugi so pa za to tudi sami krivi.”

> Čeprav živite v Ljubljani, je v vaši govorici slišati kar nekaj Primorske. Koliko ste še povezani s Trstom?

“Do svojega 20. leta, dokler je bila nona živa, sem bil gotovo dvakrat do trikrat na mesec v Trstu, ker je bil oče zelo navezan na obalo. Na nas je nekako prenesel, da moraš nekje imeti svoj dom in mu ostati zvest, četudi greš drugam. Od njega sem se naučil italijanščine, čeprav ne znam govoriti pravilno, ker govorim tržaščino. V zadnjih letih sem manj v Trstu, kakor bi si želel, a če pridem na obalo, pridem vedno v Trst. Je nekakšno moje drugo mesto, sploh zdaj, ko ga spoznavam skozi druge oči, skozi zgodovino. Nekoč je bil Miramare, Barkovlje, pa sprehodi po Glinščici in Krasu proti Saležu, Nabrežini … Tudi ko smo mi trije tekli s Tinjana in sem videl desno doli Trst, sem kar začutil … Ali pa burja, ki te malo prevetri ... Zaznaš nekakšne korenine, ki so očitno tu.”

> Zdite se mi razmišljujoč človek. Nikoli si vas ne bi predstavljala v resničnostnem šovu Gostilna išče šefa .

(smeh)

> A vas lahko vprašam …

“Zakaj in kako in čemu? (smeh) Kot človek, ki so mi bili mediji vedno zanimivi in izziv, sem vselej delal za mikrofoni, za kamerami, v ozadju. Pisal sem o ljudeh, ki ustvarjajo, pisal scenarije za radie ... Tu so me povsem presenetili. Ko sem dobil klic in vabilo, sem najprej mislil, da se kdo šali. Ko se je izkazalo, da ni tako, in so še kar vztrajali, sem šel na pogovor in čez en teden so sporočili, da sem sprejet in da bomo kar začeli. In ko te enkrat na Pop TV vzamejo za svojega, se začne zares. Takrat me je spreletelo: Fak! Saj poznam te šove in vedno sem imel do njih distanco, čeprav me je vselej zanimalo, kako funkcionirajo. Prav tehnični del: od tega, kako kamera pokrije kot, do tega, kako postavljajo luči, kako masker opravi svoje delo ... Nekatere zanima, kako je sestavljen avtomobilski motor, mene pa, kako taka oddaja nastaja. In tu sem dobil priložnost biti soudeležen od vsega začetka, od promocijskega dela in intervjujev naprej. In še vedno mi je fascinantno vse to opazovati. Marsikdo me vpraša, ali to res potrebujem, meni pa je super. Zame je vse skupaj izziv, ne vem, kako je to videti navzven ...”

> V oddaji je predvsem preveč praznine ...

“Preveč šova in premalo vsebine?”

> Resnične vsebine je res bolj malo.

“Hja, mogoče je za koga res malce površinsko. Resničnosti šovi imajo svoje zakonitosti, dinamiko, obseg in doseg. In jaz gledam na oddajo celovito. Vse skupaj je lepa izkušnja.”

> In če sva že domala pri hrani, končajva z njo. Marsikdo je še danes prepričan, da je za fizični napor potrebno uživati meso. Vi ste vegetarijanec. Se to obnese?

“Z Boštjanom se velikokrat pogovarjava o tem, da je hrana precenjena. Imamo je v izobilju. Sam pri sebi sem skušal hrano reducirati tako, da ne igra v mojem življenju bistvenejše vloge, kot je nujno. Potrebujem jo za delovanje. Toliko sem tudi preštudiral, da vem, koliko česa potrebujem, ob tem pa redno pregledujem kri. No, v Gostilni mi je dano, da vidim tudi, kako nekateri iz hrane delajo umetnost, in prav neverjetno je, česa vse se spomnijo. Ampak ostajam pri svojem. Tudi kot vegetarijanec nisem imel nobenih težav. Manj sem obremenjen, počutim se lahkotnejšega oziroma bolj odprtega za karkoli ... Tudi za nove tekaške izzive.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ