Presenečenje jih je čakalo v Braziliji
Živo srebro in srebro: skupna medcelinska kandidatura Almadena in Idrije s San Luisom Potosijem, treh mest in Španije, Slovenije in Mehike za vpis povezane dediščine na listo svetovne dediščine Unesca je bila prvo avgustovsko nedeljo v Brasilii še drugič za en glas članov svetovnega Unescovega odbora prekratka za uspeh. Pač pa je mehiškemu partnerskemu mestu presenetljivo uspelo na listo vpisati pot - Camino real - po kateri sta potovala živo srebro in srebro iz Mehike v Ameriko. Idrijčani in Almadenčani so ostali odprtih ust.
Svetovni odbor Unesca, ki ga sestavlja 21 odbornikov iz prav toliko različnih držav sveta, se je prvo avgustovsko nedeljo, sedmi dan zasedanja v glavnem brazilskem mestu Brasilia, zarana usedel k razpravi in glasovanju o medcelinski kandidaturi Almadena, Idrije in San Luisa Potosija za vpis skupne dediščine živega srebra in srebra med najbolj prestižno na svetu. Vprašanja, ki so izdajala, da odborniki vsebine kandidature in predlagateljev skoraj ne poznajo, so spravljala v zadrego tako slovenske kot španske zastopnike kandidature. Glasovanje - trinajst glasov za in osem proti njej - je vpis na listo svetovne dediščine Unesca, že drugo leto zapovrstjo odnesel en sam manjkajoči glas od potrebnih dveh tretjin vseh.
Razočaranje po tihem upanju
Po lanskem neuspehu so dopolnjeno in preimenovano utemeljitev kandidature Živo srebro in srebro: Almaden in Idrija s San Luisom Potosijem partnerska mesta lani na sedež Unesca v Parizu oddala v treh zajetnih, 1500 strani obsegajočih knjigah. Letošnjo pomlad jih je dosegel glas, da se mehiško mesto ni ustrezno izkazalo z rudniško dediščino. Milijonski Potosi je namreč zgrajen na ostankih neohranjenih srebrovih rudnikov in zato ni izpolnil kriterijev za priznanje univerzalne vrednosti.
Tako so presodili v ICOMOS-u, mednarodni spomeniški organizaciji, glavni svetovalki Unescovega odbora. Idrijski župan BojanSever je tedaj prvič javno povedal, da vpisa ne pričakuje in da je tako morda še najbolj prav. Idrija naj bi namreč potrebovala še nekaj časa, da se na pristanek na prestižni listi bolje pripravi.
Upanje, čeprav tiho, je vendarle ostalo. Presoja in vpisovanje na listo sta kakopak zmes dejanske vrednosti dediščine, politike, moči držav predlagateljic in zato uspeha njihovega lobiranja med odborniki. Kot sta pokazala razprava in vpis nekaterih spomenikov v nasprotju z negativnim mnenjem ICOMOS-a, je pomembno zlasti slednje. Odborniki namreč niso niti vedeli, o čem razpravljajo in glasujejo. “Zardeval sem ob vprašanjih, ki smo jih dobivali. Jasno je, da odborniki ne morejo prebrati vseh dosjejev kandidatov za nove vpise na listo, ki jih je bilo letos kar 39. Zato jim v pomoč odločanju ICOMOS pripravi izvleček, a razprava res ni obetala,” je ocenil idrijski župan Sever. V Brasilii je deloval skupaj s idrijskim podžupanom in rudniškim geologom Bojanom Režunom in nacionalnim koordinatorjem kandidature DušanomKrambergerjem z ministrstva za kulturo.
Če se odborniki s poznavanjem kandidature niso izkazali, pa so vedeli, da je ICOMOS Almadenu in Idriji lani in letos ponovno priznal univerzalni, globalni pomen dediščine živega srebra. Švica je zato predlagala, naj bi glasovali samo o teh dveh, a si nato premislila, in zavrnitev skupne kandidature je bila neizbežna. Razočaranje je bilo ogromno in je zlasti Špance povsem dotolklo.
Kandidatura na pobudo Španije
Idrija je bila s samostojno vlogo na poskusni listi svetovne dediščine, na pobudo poslanca Sama Bevka, vpisana že od leta 1995. Ker pa je Slovenija na področju vpisovanja svojih znamenitosti na prestižno listo precej mlačna in je šele na Bevkovo pobudo pred nekaj leti ratificirala konvencijo o svetovni dediščini, je pri tem tudi obstalo. Pač pa je kandidatura dobila zagon pred štirimi leti, ko je Španija Idrijo, perujsko mesto Juan Cavelico in mehiški San Luis Potosi povabila k skupni kandidaturi in vse niti njenega vodenja prevzela v svoje roke.
Ker Almaden nujno potrebuje razvojno injekcijo in glede na izkušnje (Španija ima na svetovno listo vpisanih kar 42 kulturnih in naravnih znamenitosti) so bili Španci prepričani, da je promocija, ki jo prinaša Unesco, zelo pomembna. Po zaprtju svojega prej sicer največjega rudnika živega srebra na svetu Almaden gospodarsko hira, število njegovih prebivalcev pa se je razpolovilo s 13.000 na vsega 6.000. Za razliko od Idrije, ki je po zaprtju drugega največjega rudnika Hg na svetu doživela gospodarski preporod, in San Luisa Potosija, ki raste kot pomembno mehiško univerzitetno mesto.
Španci so zato v vpis na prestižno listo vložili nekaj sto tisoč evrov. Nekaj manj San Luis Potosi, ki pa je precej denarja odštel za arheološke raziskave in geološke vrtine, s katerimi je iskal ostanke srebrnih rudnikov, a jih ni našel. Idrija, je za kandidaturo namenila sto tisoč evrov, jih doslej porabila 70.000, a nekaj denarja dobila od države za obnovo preostale, sicer pedantno ohranjene dediščine. Z državnim denarjem pravkar končujejo obnovo fasad gradu Gewerkenegg in se pripravljajo na obnovo topilniškega kompleksa.
Svetovni center za Hg?
Antonijevemu rovu, delu rudnika, ki je že dve desetletji urejen za turistične oglede, je sedaj že likvidirana družba Rudnik živega srebra pred dvema letoma dodala na ogled še obsežno geološko zbirko. Del te je skupaj s tehnično dediščino na ogled tudi v Mestnem muzeju, ki je bil leta 1997 razglašen za najboljšega v Evropi. Muzej varuje tudi obnovljene in delujoče rudniške stroje in naprave, klavže, vodne pregrade, ki jih strokovnjaki enačijo s piramidami, in številne druge obnovljene, unikatne objekte 500-letne rudniške dediščine, ki so jih vključili v kandidaturo.
S papirja v življenje se ne posreči stopiti le pred tremi leti oblikovanemu Informacijsko-raziskovalnemu centru za živo srebro. Za odpravo temnejših plati rudarjenja - načetega okolja in zdravja - ne v občini ne v državi ni evrov. V sodelovanju z ministrstvom za zdravje pa se svetlika tudi na tem področju. V OZN so Idrijo nedavno spodbudili, naj prevzame sedež svetovnega centra za živo srebro in sebi ter svetu s svojim znanjem pomaga v spopadu s posledicami te, od prihodnjega leta v Evropi za uporabo povsem prepovedane strupene kovine.
Camino real, kraljeva srebrna pot
Perujsko mesto je zaradi zahtevnosti od kandidature odstopilo, preostala tri pa so se lotila priprave dosjeja in se medtem še pobratila.
Za skupno vez so si izbrala kraljevo pot - Camino Real - živega srebra in srebra iz Evrope v Mehiko in naprej v ZDA in tako kandidaturo tudi poimenovala.
Gre za pot, po kateri so med 16. in 19. stoletjem iz Evrope v Ameriko vozili živo srebro in srebro in je pomembno prispevala k ameriškemu odkritju amalgamacije, postopka, ki je s pomočjo živega srebra poenostavil pridobivanje zlata in srebra. Po kraljevi poti so iz Amerike v Evropo izvažali žlahtni kovini, pritekajoči dobički pa so pognali razvoj Evrope in pospešili ne le gospodarske, pač pa tudi socialne in kulturne vezi med celinama. Od tod izvira tudi priznanje globalnega pomena dediščine živega srebra Almadena in Idrije.
Prvo presenečenje je Idrijo in Almaden pričakalo lani, ko je ICOMOS zahteval spremembo imena kandidature, saj naj bi Camino real predstavljal uradno priznano pot, ki je povezovala Mehiko z Združenimi državami. Še večje presenečenje, pravzaprav kar šok, pa sta slovenska in španska delegacija doživeli v Brasilii.
Svetovni odbor Unesca je namreč Camino real vpisal na listo svetovne dediščine. Za kandidaturo pa ni stal nihče drug kot njuno partnersko mesto San Luis Potosi s še dvema srebro-rudarskima mestoma, Zacutecasem in Guanajunatom. Zaščitili so 55 spomenikov ob 1400 kilometrih od skupno sicer 2.600 kilometrov dolgega Camino real, po kateri so prevažali živo srebro in srebro iz Mehike v Teksas in Novo Mehiko v ZDA.
Ob Camino real je odbor na seznam letos vpisal še prazgodovinsko mehiško arheološko najdišče v dolini Oaxace. Še tretji vpis bi bil za Mehiko kakopak nespodoben.
“Partnerji iz San Luisa Potosija so nam zagotovili, da so v igri zgolj z našo skupno kandidaturo,” je bil s komentarjem kratek župan Sever potem, ko je povedal, da je za njim in sodelavci v Unescu dragocena učna doba in da bo Idrija pripravila povsem novo kandidaturo.
“Najprej moramo vse skupaj prespati in analizirati dosedanje delo v sodelovanju z ministrstvom za kulturo. Potem se bomo lotili priprave novega dosjeja,” je bil odločen podžupan Režun. Poprej bodo v Južni Ameriki poiskali novega, kot so prepričani, tokrat kredibilnega partnerja. “Velika škoda bi bila, če bi obupali. Vpis na prestižno listo odpira razvojne možnosti, in prepričan sem, da si Idrija vpis zasluži. Seveda se bomo poslej drugače organizirali in v občinski upravi poskrbeli za ustrezno kadrovsko podporo kandidaturi,” je Sever obljubil pripravo dosjeja, ki bo sprejet že pri ICOMOS-u in ne bo odvisen od lobiranja.
911 prestižnih in 166 v preizkusu
V številnih državah so organizirane obširne strokovne skupine, ki se ukvarjajo izključno z nominacijami na svetovno listo. Ena takih deluje denimo tudi na Hrvaškem, ki ima na seznamu že sedem naravnih in kulturnih znamenitosti, kar 15 pa trenutno na poskusni listi Unesca.
Vse so pripravili po letu 2005. Medtem pa imajo štiri slovenske kandidature na poskusni listi - Idrija kot samostojna kandidatka, Bolnica Franja, bohinjske Fužine in matični Kras - precej daljšo brado. Le pet alpskih držav, med njimi Slovenija, se je na pobudo Švice resno lotilo priprave kandidature za vpis ostankov prazgodovinskih kolišč na listo. O tej kandidaturi naj bi Unesco odločal že prihodnje leto.
Unesco ima namreč oblikovane tri liste. Na listi svetovne dediščine je po zasedanju v Brasilii 911 kulturnih, naravnih in mešanih znamenitosti, ki pripadajo 151 državam. Največ - 45 znamenitosti - ima vpisanih Italija, s 40 vpisi sledi Kitajska, s 35 Francija, s 33 Nemčija... Na poskusni listi je 166 kandidiranih znamenitosti. Na listi ogrožene dediščine pa je 33 znamenitosti, ki so bile poprej že uvrščene na najbolj prestižno listo svetovne dediščine. SAŠA DRAGOŠ
