Preveč svobode - preveč zdravil
Če bi si Slovenija kdaj zaželela spremeniti svoj lekarniški sistem in prodajo zdravil, potem Poljska gotovo ne ponuja dobrega zgleda. Njen lekarniški sistem je med najliberalnejšimi v Evropi, pa v državi s tisočerimi lekarnami vendarle razmišljajo o spremembi sistema.
Lekarne, katerih lastnik je lahko kdorkoli in kjer je bolnik skrčen zgolj na potrošnika, ki ga v nakup mamijo celo z različnimi nagradami zvestobe, bodo morale po novem letu stopiti korak nazaj. Cene zdravil na recept bodo morale poenotiti, prepovedano pa bo tudi razdeljevanje nagrad med kupce zdravil.
Lekarniška dejavnost je v Sloveniji del zdravstvene dejavnosti, ki zagotavlja preskrbo z zdravili. Lekarne so del slovenskega javnega zdravstvenega sistema, v katerem velja načelo solidarnosti. Sistem obveznega in prostovoljnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji zagotavljata relativno velik obseg pravic, zato cena zdravil praviloma ne predstavlja ovire za zdravljenje. Dostopnost do zdravil in lekarniških storitev je prebivalcem v Sloveniji zagotovljena tudi preko demografskih in geografskih kriterijev, ki določajo pravila, kje so lahko oziroma morajo biti odprte lekarne. Lekarniški sistem v Sloveniji torej regulira država, ki določa tako ceno zdravil na recept in lekarniških storitev kot tudi kriterije za geografsko razporeditev lekarn.
Res je, lekarn, kot jih poznamo v Sloveniji, na Poljskem ni mogoče najti. Čeprav so posejane dobesedno na vsakem vogalu - kot pravi predsednik regionalne lekarniške zbornice na Poljskem Piotr Bohater, poljska zakonodaja pač ne določa ne demografskih ne geografskih kriterijev postavljanja lekarn - bolj spominjajo na trgovine z oblačili ali prehrambenimi izdelki. Kdor potrebuje zdravilo, lahko namreč naleti na takšne in drugačne akcije, ki tečejo vzporedno z nakupom zdravil. Tako lahko kupec ob nakupu aspirina z malo sreče zadene še DVD rekorder, parfum ali pa set loncev. Če se malo razgleda naokoli, pa za popolnoma enako zdravilo plača tudi do 30 odstotkov nižjo ceno.
Tu je moč videti popolno sliko tržnega sistema, kjer je kupec zdravila potrošnik, ki mu lekarne skušajo prodati čim več zdravil. In ker tu veljajo tudi pravila konkurence, kjer skušajo zdravilo prodati po najnižji ceni, pravzaprav ne preseneča, da so vrste pred nekaterimi lekarnami dolge tudi več deset metrov, v drugih pa zaposleni bolj ali manj zrejo v prazno prodajalno.
Tudi šolanih farmacevtov je v njih najti zgolj za vzorec, saj lekarno lahko odpre kdorkoli. In tega posla se Poljaki v veliki meri tudi lotevajo, saj je na Poljskem približno 11.300 lekarn (zgolj za primerjavo - v Sloveniji je lekarn nekaj čez 310), kar po informacijah Piotra Bohaterja pomeni v povprečju eno lekarno na 3200 prebivalcev (v Sloveniji pride na lekarno približno 7200 prebivalcev). In so v povsem zasebni lasti.
Plačilo za zdravilo
Bolj kot to pa preseneča dejstvo, da morajo bolniki in kupci zdravil približno polovico zdravil (na Poljskem je po podatkih WHO na trgu približno 4300 zdravil, od tega velika večina - kar 3500 - generikov) plačati polno ceno, za preostanek pa polovično, tretjinsko ceno ali pa pavšalno takso. To pa ne velja le za zdravila, ki jih je mogoče kupiti brez recepta, pač pa tudi za zdravila, ki jih na recept predpišejo zdravniki. Zdravila namreč na Poljskem delijo v razrede. Na tista, ki so za bolnike brezplačna, oziroma se plačujejo iz njihovega zdravstvenega zavarovanja, bolniki pa morajo plačati le pavšalno takso, ki znaša približno 0,80 evra (sem sodijo antibiotiki in druga osnovna zdravila). Trideset odstotkov cene morajo Poljaki plačati za zdravila pri indikacijah kroničnih bolezni (Alzheimerjeva ali Parkinsonova bolezen), polovico cene pa morajo plačati za zdravila, ki kažejo, denimo, na hipertenzijo ali menopavzo. Zdravila za bolnike s kroničnimi boleznimi (rakom, epilepsijo ali shizofrenijo) so za bolnike povsem brezplačna. Seveda pa je tu še množica ostalih zdravil (približno 2200), katerih ceno določa trg.
Na poljskem farmacevtskem trgu je skoraj 40 let prisotna tudi novomeška Krka. S prodajo, ki v njeni celotni prodaji predstavlja skoraj 13 odstotkov, se uvršča na tretje mesto med vsemi tujimi ponudniki generičnih zdravil.
Cenovni sistem določa minister za zdravje, ki določi omejitev cene za zdravila na recept s kritjem iz zdravstvenega zavarovanja z najvišjo maloprodajno ceno. “Če je omejena cena nižja od maloprodajne, mora razliko plačati pacient. To pa pomeni, da tako lahko za kako zdravilo plača več, kot bi moral po določilih za določen razred zdravil,” pravi Bohater.
Preveč zdravil
Huda konkurenca med lekarnami, nizke marže (do 18 odstotkov) in velikoprodajni popusti (za večje količine zdravil znašajo tudi do 12 odstotkov) sicer prinašajo nizke cene zdravil oziroma velike razlike v cenah med lekarnami. To bi bilo za kupca načeloma dobro, saj so zdravila bistveno cenejša kot v Sloveniji (škatlica desetih tabletk aspirina, denimo, stane nekaj več kot tri evre, v Sloveniji pa dobra dva evra več). Vendar pa agresivno oglaševanje, promocije, popusti in nagrade pri nakupu zdravil ustvarjajo le nenaravno povpraševanje po zdravilih, “ki se kaže v preveliki in celo neutemeljeni potrošnji zdravil,” meni Bohater. To pa vpliva tako na državno zdravstveno blagajno, ki mora vsako leto več denarja nameniti za zdravila, ki jih bolnikom ni treba plačati v celoti. Vpliva pa tudi na kupce, ki za zdravila odštejejo vsako leto več denarja. Poljska namreč po podatkih WHO sodi med največje porabnike zdravil v Evropi. Vsak Poljak namreč na leto pojè 29 škatlic zdravil, več od tega si privoščijo v Evropi le še Francozi, ki zaužijejo 50 škatlic zdravil na leto, slovenski sosedi Italijani pa, denimo, manj kot deset škatlic letno.
K temu po mnenju poljske vlade poleg “lekarniškega turizma”, ki ga lekarne dosegajo z oglaševanjem, popusti in drugimi prijemi, veliko pripomore tudi zdravnikovo nekritično predpisovanje zdravil.
Prepoved oglaševanja, enotne cene zdravil
Ker vse to po Bohaterjevem mnenju slabo vpliva na lekarne in lekarniški sistem, so se Poljaki odločili, da bodo po novem letu svoj farmacevtski sistem preuredili. Cene zdravil na recept, ki jih deloma ali povsem krije zdravstveno zavarovanje, bodo poslej enotne za vse lekarne. Obveljala pa bo tudi popolna prepoved lekarniškega oglaševanja, kot jo na Poljskem poznajo sedaj. Lekarne bodo lahko reklamirale le svojo lokacijo in odpiralni čas. Lekarnarji pa se bodo morali tudi popolnoma posloviti od svojih sistemov nagrajevanj, loterij in drugih nagrad, ki jih danes ponujajo kupcem zdravil.
Podobno kot v večini evropskih držav je v zadnjih letih tudi v Sloveniji aktualna razprava o morebitni liberalizaciji lekarniške dejavnosti, ki pomeni uvajanje tržnih pristopov in tudi prosto prodajo zdravil. Spremembe v regulaciji lekarniške dejavnosti in njene posledice redno spremlja Farmacevtsko združenje Evropske unije (PGEU), ki združuje nacionalne strokovne lekarniške organizacije. “Pri PGEU ugotavljajo, da zagovorniki deregulacije izpostavljajo zniževanje cen zdravil in boljšo kakovost lekarniških storitev zaradi večje konkurence, vendar pa izkušnje držav kažejo, da ni jasnih dokazov o nižjih cenah zdravil, ob tem, da kakovost lekarniških storitev celo močno upade,” je pojasnil v.d. predsednika Lekarniške zbornice Slovenije dr. Aleš Mlinarič.
“Lekarniška zbornica Slovenije in tudi celotna slovenska lekarniška stroka sta že večkrat opozorili na možne škodljive posledice liberalizacije, saj to vodi v komercializacijo lekarniške dejavnosti, ta pa v spodbujanje uporabe zdravil, kar je v nasprotju s temeljnim poslanstvom lekarniških farmacevtov o zagotavljanju odgovornega zdravljenja z zdravili. Zbornica podpira in spodbuja takšen razvoj lekarniške dejavnosti, ki bo izkoristil strokoven potencial visoko usposobljenih magistrov farmacije v lekarnah,” še pravi Mlinarič.
Tudi vodja Lekarne UKC Ljubljana Andreja Čufar je odločna, da “poklic magister farmacije sodi med t.i. svobodne regulirane poklice, kar pomeni, da to funkcijo opravlja visoko strokovno usposobljeni strokovnjak na svojo odgovornost. Zaradi velikega nesorazmerja med znanjem strokovnjaka in znanjem uporabnika slednji ne more vedno ustrezno oceniti kakovosti opravljene storitve. Zato so svobodni regulirani poklici zavezani tudi k spoštovanju etičnega kodeksa, v primeru njegove kršitve pa lahko izgubijo pravico za opravljanje svojega poklica (npr. izguba licence). V lekarništvu je zato zelo pomembno, da je magister farmacije tudi lastnik lekarne. Nefarmacevti namreč lahko kot lastniki lekarne farmacevta silijo v izdajanje zdravil in drugo ravnanje, ki je sicer dobro za lastnika, vendar gre na škodo pacienta.” Obenem poudarja, da “lastnik lekarne lahko izvaja močan pritisk na farmacevta, še zlasti če je obenem kapitalsko povezan tudi z veledrogerijo in proizvajalcem zdravil. V tem primeru je farmacevt prisiljen prodajati izdelke lastnega ali kapitalsko povezanega podjetja, četudi ta niso najboljša za bolnika. Tako lahko nastane velika škoda za uporabnike. Zato je v večini urejenih sistemov prepovedano vertikalno povezovanje, kar pomeni, da lastnik lekarn ne sme biti kapitalsko povezan z veledrogeristom ali/in proizvajalcem zdravil. Prepovedano je tudi horizontalno povezovanje, torej več lekarn v verigi, ki je last enega lastnika, saj se s tem lahko ustvarja monopol. Lastništvo lekarn pa je omejeno le na farmacevte, saj le ti lahko najbolje zagotavljajo ustrezno kakovost, varno in učinkovito preskrbo z zdravili.”
TINA M. VALENČIČ
