“Preživela bo glasba, ne ljudje”

Rodi se leta 1977 v Marsali na Siciliji. Reggae ga okuži že zelo mladega, vendar v domačem okolju ne dobi prave podpore, zato se pri 15 letih preseli v Bergamo, kjer se začne njegov glasbeni vzpon v skupini Reggae National Tickets. “Svet je velik in moja država je majhna,” pravi nekaj let kasneje po 200.000 prodanih albumih. In se preselil na Jamajko, kjer ga sprva ne sprejmejo lepo, o čemer nenazadnje priča tudi vzdevek Borosie, ki v jamajškem dialektu pomeni kreten. Mogoče sta krivi tudi sicilijanska hudomušnost in vztrajnost, da je Alberto D'Ascola kljub vsem preprekam postal Alborosie.

Po izidu prvega samostojnega albuma Soul Pirate leta 2008 in uspešnico Kingston Town postane eden glavnih glasov reggaeja na svetu. Multiinštrumentalist z dvajset let dolgimi dredi si je nekaj minut za Primorske novice vzel pred slabim tednom, tik pred koncertom v Tanetu, enim od štirih letošnjih koncertov v Italiji. “Čao, Alborosie tu,” se preprosto oglasi in se po pogovoru poslovi: “Hvala za tvoj čas. Bog s tabo!”

Naslednji dan je že koncertiral v Rimu, sledil je skok na Nizozemsko, prav danes pa se znova vrača v Italijo, v našo neposredno bližino, na festival Guča na Krasu.

> Ali pogrešate rodno Marsalo in Sicilijo?

“Preden sem se pred leti preselil v Kingston, na Jamajko, sem živel v Milanu in Bergamu, tako da že kar nekaj časa ne živim več na Siciliji. Rekel bi, da se počutim kot državljan sveta. Je pa res, da včasih pogrešam sicilijansko hrano, prijatelje in seveda družino, ki me velikokrat obišče tudi na Jamajki.”

> Nekoč ste rekli, da imajo tako Sicilijanci kakor tudi Jamajčani radi mafijo. Res?

(smeh) “Za Jamajčane je mafija nekaj, kar vidijo v filmih. Zanje je to Al Pacino. V resnici pa vsi želijo živeti v svetu brez kriminala in nasilja.”

> Kakšna je razlika med Albertom D'Ascolo in Alborosiejem?

“Alborosie sem, ko sem na odru, ko nastopam, Alberto D'Ascola pa, ko živim svoje življenje. Večinoma sem torej Alberto.”

> Prvič ste odšli na Jamajko, ko ste bili še najstnik. Takrat so vas celo oropali. Izkušnja najbrž ni bila preveč lepa. Kaj vas je prepričalo, da ste se nanjo vrnili in tam ostali?

“Pravzaprav ne vem. Bi pa svojo navezanost na Jamajko opisal z ljubeznijo do dekleta. Včasih se zgodi, da se zaljubiš in ne veš natančno, zakaj. Ne moreš pojasniti, zakaj se je to zgodilo. Rekel bi, da je z Jamajko podobno. Jamajka ni enostaven kraj za življenje. Je kot krasna ženska, ki se neprimerno obnaša. Ampak ravno zato jo ljubiš.”

> Se spomnite občutka, ko ste prvič slišali reggae?

“Bil sem zelo mlad, vem, da je bila to skladba Boba Marleyja. Ta zven mi je bil pisan na kožo, čutil sem energijo glasbe. Zato sem se tudi pričel ukvarjati z njo.”

> Ali Bob Marley ostaja vaš najljubši glasbenik?

“Tega ne bi mogel reči. Bolj bi rekel, da je zame še vedno eden največjih glasbenikov, ki je seveda močno vplival name. Vendar poleg njega poslušam še vrsto drugih zvrsti. Rad poslušam dobro glasbo, ne zgolj reggaeja.”

> Kakšno glasbo poslušate zdaj, ko ste na turneji, za sproščanje?

“Verjetno kuharski mojster ne mara hoditi ven na večerje, saj je kuhanje njegovo delo. Veliko glasbe preposlušam v studiu, ko delam nove projekte, da dobim navdih. Vendar pa v vsakdanjem življenju ne poslušam glasbe. Z njo sem neprestano obkrožen, toliko je naredim, da se potem raje prepuščam tišini ali, še bolje, zvoku narave, ki me obdaja.”

> Prvič sem Kingston Town slišala v študentskem domu. Bilo je obdobje, ko je bila ta pesem sestavni del skoraj

vsake zabave v Sloveniji. Kaj je tisto, s čimer nagovarjate ljudi, predvsem mlade, da vam prisluhnejo znova in znova?

“Pravzaprav ne poznam odgovora. Ljudje izberejo, kar jim je všeč. Nihče jih v to ne more prisiliti in nihče ne ve, kaj jim bo všeč. Nihče niti ne ve, katera pesem bo postala hit. Ko ustvarjam glasbo, je ne ustvarjam za uspeh in zato, da bi bil najbolj priljubljen. Iskreno verjamem v to, kar delam. Ampak ni na meni, da bi odločal, kaj bo ljudem všeč.”

> Reagae glasbo pogosto povezujejo z marihuano. Ali lahko obstaja brez marihuane? Je to le stereotip?

“Ja, seveda je mogoča brez marihuane. Ta povezava izvira iz dejstva, da je reggae glasba povezana z rastafarijanci. Ti pa marihuano uporabljajo za duhovno rast. Ampak nenazadnje reggae posluša veliko ljudi po vsem svetu, in še zdaleč niso vsi rastafarijanci. Reggae je pač žanr. Zato res ni nujno, da bi bila marihuana povezana z njim. Prepričan pa sem, da je reggae glasba rastafarjancev. Ampak konec koncev te nihče ne sili h kajenju marihuane.”

> V pesmi N o coccaine (Ne kokainu) pojete, da obožujete marihuano in da je kokain slab. Vas smem vprašati, koliko džojntov pokadite na dan?

(smeh) “Rad se osredotočam na glasbo, zato ne kadim več toliko kot nekoč. Kak džojnt ali dva pred spanjem na Jamajki.”

> Osvojili ste nagrado MOBE v kategoriji reggae. Bili ste prvi belski glasbenik, ki je osvojil to nagrado. Je belcu težko uspeti v glasbi, ki je, vsaj po večinskem prepričanju, domena črnskih izvajalcev?

“Ljudi ne sodim po njihovem videzu, zato ne verjamem v ločevanje glasbe glede na človekovo zunanjost. Če sem s svojo glasbo premaknil kakšno mejo in spremenil kako mnenje, je to dobro. Konec koncev bo preživela glasba, ne ljudje.”

> Kaj lahko pričakujejo obiskovalci koncerta v Briščikih?

“Na kratko: čisti ogenj.”

> Zadnji album ste naslovili Dub the System . Kaj lahko poveste o njem?

“Moj prvi uradni album je bil Sound the System in nato sem naredil še nadaljevanje z Dub the System. Zanj sem dobil kar nekaj nagrad. Ljudje ga imajo radi in zato sem srečen. Kaj več bi si lahko še želel?”

> Kaj je za vas sreča?

“Srečni ljudje ne delajo tega, kar delam jaz. Če si srečen, pomeni, da nimaš težav in tudi, da te težave drugih ljudi ne zanimajo. Zato nisem srečen. Srečo najdem v tem, da drugim pomagam s svojo glasbo.”

> V intervjujih poudarjate, da se zanimate za duhovnost. Kaj počnete, da nahranite duha?

“Samo živim svoje življenje. Moja duhovnost mi ukazuje, da moram v cerkev. Moja duhovnost je v samozavedanju. To je moje vodilo.”

PETRA MEZINEC