Preznojena Romeo in Julija
Da je prišel predstavit novi album? Figo! Eden najbolj cenjenih kitaristov na planetu je v soboto na velikem festivalu Hydrogen v majhnem kraju Piazzola sul Brenta pri Padovi zapel zgolj eno novo pesem, pa zato kar pet klasik kultnih Dire Straits.
Mark Knopfler (1949), univerzitetno izšolani novinar in anglist, v ranih letih poročevalec angleškega časnika Yorkshire Evening Post, najbolj znan pa kot motor velikega britanskega benda Dire Straits, dejavnega v letih 1977-1988 in 1991-1995, je tudi na tokratni koncert v Benečiji pritegnil sila pisano poslušalstvo. Veterani, ki se radi pohvalijo, da so v živo poslušali že Straitse, so se na prijetnem odprtem prizorišču Camerini, podobnem tistemu pri furlanski vili Manin, drenjali z mladci, ki mojstrov opus šele odkrivajo.
Še preden se je več tisoč obiskovalcev nagnetlo na prostran travnik ob palači, posejan s stoli, so mnogi naokrog iskali zatočišče pred neusmiljenim soncem, nekateri pa radovedno prisluhnili mlademu kitaristu. Paride iz Trenta je na pločniku z akustično kitaro nekoliko sramežljivo preigraval pesmi Straitsov in druge rokovske klasike. Slišal ga je tudi Boštjan Koželj iz Ljubljane, pa se mu že pridružil s svojo kitaro, tako da so nekateri obiskovalci dobili še brezplačno predskupino in klasiko Sultans of swing istega dne slišali dvakrat, najprej v akustični, zatem pa ...
Ampak počasi, do tja moramo še priti. Najprej moramo ljudstvo spraviti na travnik pod odrom. Četudi so bile cene kar zabeljene - za najdražje vstopnice so obiskovalci plačali skoraj sto evrov, daleč od odra stoječi pa so jih odšteli štirideset -, na prizorišču ni bilo zaznati kake večje praznine.
Že tako neznosno vroč dan je malo pred deseto zvečer pogrel prihod nič kaj zvezdniške zvezde. Knopfler v kavbojkah je zbranim pomahal in s svojo tovarišijo že krenil v zabavo rocka in bluesa, zabeljeno z dudami in piščalmi njegove rodne Škotske. Na čelo repertoarja je postavil novo Broken bones, poskočen boksarski blues. Hecna reč: čeprav se turneja imenuje Tracker in je namenjena predstavitvi istoimenskega novega albuma, je bila na festivalu Hydrogen uvodna pesem tudi edina nova. Ne, Knopfler ni eden tistih glasbenikov, ki trenutni navdih podrejajo nečistim komercialnim nameram.
Raje se je malce dlje pomudil pri prejšnjem albumu Privateering (2012) in poleg Corned Beef City in naslovne pesmi, s katero se je zabava šele zares razpočila, zapel še blažjo Haul away. Tako po akustični kakor električni kitari, seveda tudi prepoznavni rdeči stratocasterki, je kakor vselej pretanjeno brenkal z nohti, ne s trzalico, vse skupaj pa je ozaljšalo še odlično ozvočenje.
Instrumentalna Father and son iz filma Cal (1984) se je prelila v grenko planšarjevo slovo (res samo začasno ali kar večno?) od žene Hill farmer's blues. Že takoj zatem je ljudstvo razveselila tematsko uglašena, ena največjih pesmi o razhodu zaljubljencev v popularni glasbi, trpka Romeo and Juliet, med katero je mojster zaigral na slovito “national steel” kitaro, tisto, ki na naslovnici albuma Dire Straits Brothers in arms v nebo leti kakor mogočna kovinska raketa.
Zatem je polovica godcev zapustila oder, v njegovem osrčju pa je Knopfler v čvrsto gručico zbobnal osnovno rokovsko formacijo: dve električni kitari, bas in bobne. Štirje kompanjoni so trdneje pograbili svoja glasbila, se spogledovali in duhovno uglaševali, si naposled prikimali in skupaj silovito udarili v veliko Sultans of swing iz leta 1978, prvi straitsovski hit.
Nežna instrumentalna She's gone je v repertoar priklicala eno najlepših presenečenj tokratne turneje, takisto straitsovsko Your latest trick, ki jo je pomagal plesti saksofonist Nigel Hitchcock. (Domača naloga za zanesenjake: saksofonski solo v Your latest trick primerjajte s solom v tri leta mlajši Balaševićevi Starim.)
Naposled je Knopfler predstavil bend: vsakemu glasbeniku je namenil nekaj laskavih besed, omenil, koliko let se že družita, navrgel nekaj spominskih drobcev, obudil njuno prvo srečanje, nakar se je predstavljeni s svojim glasbilom vključil v čedalje razkošnejšo godbo. In tako se je počasi in prijeto razrasla Postcards from Paraguay, privlačno zamegljena izpoved roparja, ki je okoli prinesel svoje tovariše in s plenom pobegnil v Paragvaj, odkoder z dobrim razlogom ne bo pošiljal razglednic. Ha!
Mračnejšemu akustičnemu bluesu Marbletown je sledila najkrepkejša tega večera, Speedway at Nazareth, in občinstvo z zadnjimi akordi pognala na noge. Stampedo je zdivjal proti nasmejanemu Knopflerju, da se je varnostnik, ob odru ležerno zleknjen na stol, nevarno zamajal in skorajda poljubil trda tla. Malce se je nasršil in preteče pomahal naokrog, pa brž dojel, da bi bilo vsakršno vzpostavljanje reda v tem hipu jako jalovo početje.
Obiskovalci, takole na oko mnogi med njimi mlajši od Dire Straitsov, so se oprijeli kovinske ograje pod odrom in gromko pozdravili naslednjo pesem: eno največjih kitarskih skladb, dolgo, valovito Telegraph Road, pregled “napredka” ameriške civilizacije od začetka do mrzle današnjosti, ki ga je navdihnil Hamsunov roman Blagoslov zemlje.
V dodatku sta se oglasili prav tako starejši uspešnici, najprej všečna So far away, med katero je Knopfler živahno pozdravil svojo vrnitev v Italijo, za konec pa še ena njegovih najbolj cenjenih, tista, s katero so obiskovalce ob izteku koncerta domov pogosto pospremili že Dire Straits - instrumentalna Going home iz filma Local hero (1982).
Bil je najbrž najbolj vroč koncert leta: opolnoči je termometer strahospoštovanje zbujal z 31 stopinjami Celzija.
ANDRAŽ GOMBAČ
