“Pri nas se dolina Susa ne bo zgodila. Zaradi značaja ljudi.”

V dolini Susa (Piemont) se skupaj s tamkajšnjimi domačini borijo proti gradnji hitre železnice, ki bi bila del mediteranskega transportnega koridorja. “Naše gibanje je transverzalno, politično in geografsko,” pravi Gian Carlo Pastorutti, vodja gibanja No Tav Spodnje Furlanije Bagnarije. Trdi, da bo hitra železnica povzročila več škode kot koristi. Zato poskušajo ljudi ozavestiti, jim predstaviti drugo plat zgodbe “o uspehu in napredku”, ki naj bi jo v te kraje, od Veneta do Slovenije, pripeljali hitri vlaki.

Pastorutti me je čakal takoj pri izvozu avtoceste za Palmanovo, pogovarjala pa sva se nedaleč stran, na vrtu gostilne ob zelo prometni in hrupni regionalni cesti, na območju torej, ki je že sedaj močno prepredeno s cestami, daljnovodi in železnico. V to, s prometnicami prezasičeno območje, naj bi vrinili še kraljico transportnih poti - hitro železnico na osi Barcelona-Kijev.

> Ste na čelu gibanja, ki se v deželi Furlaniji-Julijski krajini bori proti gradnji hitre železnice. Kako ste se organizirali?

“Gibanje No Tav v Furlaniji-Julijski krajini je zelo razpršeno. Jaz delujem v skupini v Spodnji Furlaniji (Bassa Friulana Bagnaria). Potem je posoška skupina (Tržič, Ronke). Ta je najstarejša, že skoraj zgodovinska. Prve načrte za gradnjo hitre železnice na odseku Ronke-Trst so namreč predstavili že leta 2003, in prvi protesti so se rodili prav tedaj. Deluje tudi tržaška skupina, pred nekaj meseci pa so ustanovili še No Tav Videm.”