Pri Tončki in Albinu
Četrtega julija leta 1975 so ob vznožju semedelskega pobočja samoupravne Občine Koper praznovali Dan borca. Pri 24 letih sem bil zelo popularen in nesrečen v ljubezni. Ena mična gospodična me je s fičotom pripeljala iz Ljubljane in šla na obisk k svojemu fantu, ki ga je varala z menoj in z drugimi občasno skoraj sočasno. Na praznovanju, ki ga je zmotila ploha, je dišalo po roštilju, iz zvočnikov so hreščale partizanske zborovske in godbonapihalne pesmi.
Spomnim se le nekaterih podrobnosti; postal sem objesten in druge mlade navdušil za pešadijske juriše sem ter tja preko luže na cesti; brizgalo je tudi na nič hudega sluteče zbrane ugledne meščane in bivše partizane. Zame so zabavo prekinili iznenada. Pijanega me udarci niso zaboleli; znašel pa sem se na hrbtu v deset centimetrov globoki deževnici, nad menoj pa so večglasno vame vpili (zjali) ljuti petdesetletniki. Občutljivim in mlajšim sem se zasmilil in so mi pomagali vstati, a sem se moral umakniti od veselišča, ker so besnjaki še vedno žugali s pestmi.
Pred 39 leti sem na svoji koži začutil udar Narodnoosvobodilne vojske. V drugem desetletju tretjega tisočletja pa v Nebitja kraj odhajajo (takrat) dvajsetletni udeleženci Druge svetovne vojne. Bližajo se devetdesetemu letu starosti ali se oddaljujejo od njega. Iztokova roditelja, mama Tončka in oče Albin, jih oba skupaj štejeta 168; sta čila in redna udeleženca obeležitev boja proti okupatorju. Samoprevozna skrbita zase, za hišo in čebele, pridelujeta vrtnine, olivno olje in vino. Vnukoma, ki ukazujeta staršem, se nočeta in ne moreta upirati. V sredo, 2. julija, ob 9h15 sta me bila voljna sprejeti na obisk in razgovor posebej za slučajno spoštovano bralstvo tega tiskanega medija, ki ga pri Krkočevih na Ulici 2. prekomorske brigade 13b ne berejo. Več kot Dela in borčevske Svobodne misli namreč ne utegneta brati. Medij, brez katerega pa bi bila odključena od dogajanja, je Radio Koper. Albin vstaja pred sedmo in v kopalnici posluša poročila iz malega rdečega “Made in Japan” tranzistorja , ki ga je kot varčevalec koprske banke za darilo dobil leta 1954. Pred meseci se je prvič pokvaril. Ga je odprl in pogruntal, kje je stik prekinjen, obnovil žičko in stvarčica spet deluje.
Naš razgovor je trajal približno toliko, kot so bili dolgi najtežji nogometni obračuni v osmini finala, v celoti si ga je zapomnil moj “Made in China” črni diktafon. Sedeli smo na balkončku s pogledom na vrt vrstne hiše, v kateri bosta gospodarja po 46 letih zamenjala netesneča notranja vrata skupaj z okvirji vred. Pili smo Albinovo sladkano črno kavo, Tončka mi je pokazala barvne risbe vnukov in mi dodala smetano.
Albin Krkoč, upokojeni uslužbenec ministrstva za notranje zadeve, je iz vasi Gojače; tam (na pol poti med Ajdovščino in Novo Gorico) je bilo skladišče IX. Korpusa (s kamioni so dovažali tudi cuker), sedež Gospodarske komisije in propagande (Agitpropa). Potem ko so v jeseni po kapitulaciji Italije Nemci potisnili narodnoosvobodilno vojsko iz mestec in dolin v hribe, se je petnajstletnik partizan s svojo enoto umikal na Trnovski gozd. Na koti Završje so začeli čakati in fantiču je postalo dolgčas. Dali so mu odpustnico in se je z njo vrnil domov. Ta dokument je njegov oče zelo dobro skril, da ne bi padel v roke Nemcev. V zadnjih mesecih vojne so domobranci in okupatorji mlade fante iskali za vpoklic v domobranske vojaške vrste, tudi kadar so se skrili v cerkve in spovednice. Sedemnajstletnega Albina so tri skrivanja v katoliškem verskem hramu rešila pred nezaželenim vpoklicem. En njegov prijatelj je vpoklicateljem ušel že med prevozom iz domačega kraja, drugi pa je s puško dezertiral s prve nočne straže.
Za pubertetnico Tončko Ambrožič iz Puč (Istra pod Slovenci, petnajst minut vožnje od Kopra, 350 metrov nad morjem) je vojna pomenila štiriletno prekinitev šolanja. Po osvoboditvi, ki je bila za ljudi velik in srečen dogodek (!), je nadaljevala osnovno šolanje na koprski gimnaziji, za poštno delavko se je v enem letu izobrazila v Ljubljani. Pojasnjujem; klicaj v oklepaj sem v prejšnji stavek dodal zaradi morebitnega mladega bralstva, ki mu obdobje Mraka enoumja (1945-1992) vztrajno predstavljajo kot obdobje zgodovinske nesreče. Konec pojasnila. Njeni domači so izpraznili vsa svoja skladišča z zalogami hrane in jih nesli v skupno zadružno skladišče. Zaupali (verjeli) so predstavnikom nove oblasti. Kdor ni vstopil v zadrugo, je bil sumljiv.
Na koncu osemletnega razgibanega in usodnega obdobja cone A, cone B in Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) sta se po Londonskem memorandumu (1953) Tončka in Albin v Kopru Capodistriji spoznala ter se po petletki neformalnega ljubezenskega razmerja (skoraj pod pritiskom vrstnikov) poročila. Razen ene Tončkine njivice nista ničesar podedovala. Ko je leta 1992 izbruhnilo prikrito in prikrivano, a legalno in legalizirano grabljenje dotlej družbenega premoženja, sta bila skrbeča starša odraslih in šolanih dveh otrok, posedovala pa sta vrstno hišo, vikend z ohišnico, dober avto in prihranke. Glasovala sta za odcepitev, ne da bi se zavedala, tudi za prehod iz socializma v kapitalizem. Albin je bil za vstop v NATO, ker je bil prepričan, da je Slovenija premajhna, da bi lahko obstala sama.
Evropska unija jima je v zadnjih letih postala organizacija, ki pritiska državljane in državljanke Slovenije. Nisem ju vprašal, ali sta glasovala za vstop v EU, ker sem prepričan, da sta. Enako kot mojemu pokojnemu očetu Ivanu se tudi njima zdi, da je bil socializem sistem za človeka in za ljudi. Ugotavljata, da je poštenje danes zgolj vrednotna kulisa, za njo pa postaja neokoriščanje s položajem znamenje umske zavrtosti.
Po izključenju diktafona sem zvedel, da je v zrelih letih izučeni čebelar Albin letos ostal brez čebel. Uničile so jih bolezni in roparski pohodi sršenov. V čebelarstvu izrazito nenaklonjenem letu 2014 sta kupila panj zdravih čebel, nekdanji premladi partizan pa je nadaljeval neizprosen boj z letečim okupatorjem.
Opisal mi je tri tehnike: 1. Cricket: vzameš ploščato palico in jih čakaš pred panjem. Zamahneš, ko zadeneš, sršen omahne, na tleh ga zmastiš s čevljem. Dnevno jih tudi po dvajset pokonča. Med sovražniki je postal tako razvpit, da jih že njegov prihod na bojišče demoralizira in se začno umikati. 2. Oglje-žveplo-čep sistem: v votlino kontejnerja, kjer gnezdijo, naložiš žareče oglje in nanj posuješ žveplo, vhod-izhod pa zamašiš. Po nekaj minutah vstopiš v zadimljen kontejner in tam pohodiš ter z orodjem pomečkaš omamljene živali. 3. Tehnika Vodonočni juriš: ponoči tiho pristopiš in v votli osredek topola, kjer gnezdijo, z lijakom naliješ vodo ter se hitro umakneš.
Tončka mi je obljubila, da me bo poklicala po telefonu, ko bo Albin na Pučah spet zamahoval in teptal, ker my name is Paparazzo in to fotko hočem imeti v izkaznici Pohorskega bataljona. Pooblastila sta me, zato čestitam pozabljani Dan borca vsem, ki se s ponosom spominjamo in/ali smo/ste/so celo ponosni na oborožen upor jugoslovanskih narodov in narodnosti proti okupatorjem in njihovim pomagačem.
MARKO BRECELJ
