Prihodnost je v drugačni ureditvi sveta

Je eden od prelomov, ki nas čaka v prihodnjih letih, res radikalna sprememba načina življenja?

Na ta in podobna vprašanja so skušali odgovoriti gostje sredine okrogle mize Čez 20 let, ki sta jo na sedežu Skupnosti Italijanov Santorio Santorio v Palači Gravisi pripravila Primorske novice in Radio Koper.

Odgovorna urednika obeh medijskih hiš, Vesna Humar in Andrej Šavko, sta k pogovoru povabila šest mladih Primorcev, predstavnikov generacije, ki - kot je dejala Humarjeva - lahko v prihodnjih 20 letih bistveno spremeni družbeno okolje. O zmagah, stiskah in perspektivah naše mlade države, Evropske unije in sveta nasploh so razmišljali evropska poslanka mag. Mojca Kleva, raziskovalec nuklearne fizike Tomo Umer, ekonomist dr. Igor Masten, igralka in režiserka mag. Neda Bric Rusjan, filozof in sociolog dr. Mirt Komel ter aktivist in borec za človekove pravice Mitja Blažič.

Politika in ekonomija sta dobili klofuto

Kako gledajo na prihodnost? So optimisti ali pesimisti? Za razliko od ostalih sogovornikov ni Mitja Blažičprav nič optimističen. Zlasti na področju ekonomije. “Velike gospodarske krize so običajno privedle do velikih svetovnih konfliktov. In tega se bojim tudi sedaj,” priznava.“Po drugi strani pa ... V zadnjih mesecih so po svetu vzniknila gibanja, kot so Occupy Wall Street in revolucija 15o, ki nas kličejo k razmisleku in sodelovanju; ponujajo nam, da vzamemo stvari v svoje roke, da smo aktivni. In prav ta gibanja mi vzbujajo upanje, da se v drugačni ureditvi sveta vendarle zrcali prihodnost, ki je tako nenavadno drugačna od sedanjosti in preteklosti, kakršnih smo navajeni.”

Po besedah ekonomista dr. Igorja Mastena se v turbulentnih ekonomsko-finančnih časih poruši precej nepotrebnega in slabega. “Trenutno smo v fazi kreativne destrukcije. In glede na veliko stopnjo nezadovoljstva, ki vlada v svetu, mislim, da bo šla Slovenija v prihodnjih dveh do treh letih skozi spremembe, ki si jih vsaj 90 odstotkov ljudi sploh ne predstavlja. Zgodilo se bo marsikaj, kar bo ljudi šokiralo, a vendarle bodo te spremembe dobre,” je prepričan.

Zaradi težav Grčije - mnogi omenjajo tudi izstop te države iz območja evra - se pojavljajo celo teze o krizi EU povezave. Po drugi strani pa Evropsko unijo mnogi pozivajo, naj bo še bolj enotna.

Kam naj se torej usmeri Evropa? “Iskreno upam, da bomo vse države članice stopile skupaj in si pomagale. Prav solidarnost je namreč eden od temeljev te povezave,” je prepričana mag. Mojca Kleva.

Čeprav z optimizmom zre v prihodnost, opozarja: “Dejstvo je, da so nova družbena gibanja povedala svoje in dala klofuto evropski politiki in ekonomiji. Pokazala so, kako je treba razmišljati in kako reševati posledice največje ekonomsko-gospodarske krize v EU vse od njenega nastanka. Verjamem v nadnacionalni način reševanja, se pa res bojim novih gibanj in strank, ki se obračajo k nacionalističnim idejam.”

Nujne so radikalne spremembe

Temeljno vprašanje, ki preganja evropske voditelje, je, ali se bo morala EU odreči dosedanjemu načinu življenja in do sedaj uveljavljenim standardom socialne države? Je radikalna sprememba načina življenja eden od teh prelomov, ki nas čakajo? “Problem ni samo evropski; ZDA so še bolj zadolžene kot Evropa,” opozarja Masten. “Nakopičeni dolgovi kažejo, da so vse te družbe živele preko svojih zmožnosti; da so trošile več, kot so ustvarile. Problem pa je v tem, da so se dolgovi doslej spretno prepakirali. A temu je treba narediti konec, saj zaupanja ni več. Vedeti moramo, da celotna vrednost dolga temelji na zaupanju.”

“Te razmere so še posebej težke za našo generacijo, staro od 30 do 40 let, saj je prišel čas poplačila dolgov. Del tega poplačila bo prišel skozi daljšo delovno dobo, del skozi spremenjen način zdravstvenega zavarovanja, ki bo zelo pomemben element socialnega varstva v prihodnje. Prav na tem področju bo prihajalo do neenakosti: kdor bo bolj zdrav, bo lažje delal in lažje zaslužil ter si lahko tudi več privoščil,” je prepričan. Velika težava so po njegovem mnenju tudi nakopičeni dolgovi zaradi reševanja stanovanjskega problema. “Če vse to združimo, torej državne in zasebne dolgove, je popolnoma jasno, da brez radikalnih sprememb v načinu delovanja tako družbe kot posameznika ne bo šlo.”

Ohranjanje socialne, pravne in zdravstvene varnosti lahko hitro postane vprašanje človekovih pravic, sploh ko so rezi na to področje zelo globoki. Dober primer je Grčija. Mitja Blažič je prepričan, da se bodo v prihodnjih letih tudi pri nas te pravice pričele drastično krčiti in ožiti. Zato upa, da bo ljudem prekipelo. “Upam, da bodo ljudje postali jezni. Ker šele ko bodo dovolj jezni, bodo aktivni. Civilna družba je bila v zadnjih letih zelo pasivna. Ljudje so bili ujeti v občutek nemoči, češ, nič se ne da narediti ... Že Hessel je mladim položil na srce: 'Dvignite se!' Upam, da bo do sprememb res prišlo, saj so nujno potrebne. Ljudje se bodo morali navaditi na bolj skromno življenje.”

New York je zahodni Kairo

Toda, ali je zategovanje pasu res edina pot? Smo res vsi državljani krivi, da smo se znašli v takšnem položaju, ali morda večji del krivde vendarle nosijo ekonomske in politične elite? “V dobro delujočem tržnem gospodarstvu mora država opravljati regulacijo trga in skrbeti za zaščito potrošnikov. Problem potrošnikov pa je, da so premalo obveščeni, da se ne zavedajo posledic. Poleg tega pred krizo nihče ni resno jemal opozoril. Zdaj pa iščemo krivca med nami,” opozarja Masten.

Filozof dr. Mirt Komel pa je prepričan, da ne gre za vprašanje krivde, ampak za vprašanje odgovornosti. “Koncept krivde je izrazito teološki. Pri vprašanju krize pa je pomembno, kdo je odgovoren za nastalo situacijo. Gibanje 15o pravilno opozarja, da je odgovornost mogoče lokalizirati,” razkriva. “Zame je zelo zanimivo to, kar se dogaja na Wall Streetu. New York bi lahko poimenovali zahodni Kairo. Naj pojasnim: arabska pomlad je začela val revolucij v 21. stoletju. Protestniki, ki so stopili na ulice Kaira, Jemna in drugih arabskih mest, so imeli povsem konkretne zahteve - postavitev novega režima. Uvedli pa so bistveno novost: da se ne gre samo protestirat na ulice in se zvečer vrniti domov, ampak je treba vztrajati na določenem mestu, dokler ne dosežeš sprememb. In prav to novost so povzeli protestniki na Wall Streetu. Zato je New York zahodni Kairo. So pa Američani naredili korak naprej, ko so sprožili vprašanje ustavnih sprememb. Kajti to so revolucionarna vprašanja.”

Prihodnost je v znanosti

Veliko ljudi išče odgovore za nastalo situacijo. Trdnost, smisel, tolažbo mnogi iščejo v umetnosti, politiki, ekonomiji, družbenih gibanjih, nekateri pa se obračajo tudi k znanosti; še posebej k fiziki. Dokaz za to je bila majska evforija ob novici, da so znanstveniki Evropskega centra za jedrske raziskave (Cern) v Ženevi odkrili, da nevtrini, delci z zelo majhno maso, lahko potujejo hitreje od svetlobe. Nam lahko torej znanost pokaže pravo pot iz krize?

Ne da bi se zavedali, živimo v tesnem stiku z znanostjo. V vsakdanjem življenju se, na primer, srečujemo z nanodelci. A vendar se do znanosti obnašamo zelo mačehovsko, pravi Tomo Umer, raziskovalec nuklearne fizike. “Vselej, ko je treba kam vložiti denar, je prav znanost eno od prvih področij, kjer se zategne pas,” opozarja. “To pa zato, ker ljudje ponavadi gledajo zelo kratkoročno in ne razmišljajo o tem, kaj utegne priti prav njihovim otrokom in vnukom. Znanstvene raziskave imajo namreč zelo dolg razvojni čas in ne omogočajo takojšnjih rešitev,” priznava.

A vendar je prav znanost tista, ki zagotavlja naš tehnološki razvoj. “Matematiki, ki so se pred 50 leti ukvarjali z naravnimi števili, so mislili, da to njihovo raziskovanje ne bo nikoli uporabno v vsakdanjem življenju. Pa ni tako. Njihove teorije naravnih števil so danes osnova kriptografije, na kateri temelji delovanje bank, varnostnih sistemov ...”

Umer je prepričan, da so vse raziskave pomembne in bodo vsa znanstvena raziskovanja prej ali slej uporabna tudi v vsakdanjem življenju. “Fizika osnovnih delcev se že uporablja v medicini, in sicer za uničevanje rakastih celic in za skeniranje človeškega telesa. Verjamem, da se naše raziskovanje tu ne bo končalo. Iskali bomo naprej, dokler ne bomo prišli do konca, če ta konec sploh obstaja.”

Treba se je zbuditi

Tudi umetnost je eno tistih področij, na katerem država tako rada zateguje pas. Poleg tega postaja kultura vse bolj žrtev hitrega, tako imenovanega instant potrošništva. “Če smo prišli tako daleč, da lahko v 21. stoletju živimo brez umetnosti ... Če menimo, da je ne potrebujemo več, potem se zamislimo, na kakšno razvojno stopnjo se bomo vrnili brez umetnosti. Še v jamah se bomo zaletavali v poslikave na stenah,” opozarja gledališka ustvarjalka mag. Neda Bric Rusjan.

Moramo si postaviti temeljno vprašanje, pravi Bric Rusjanova: ali želimo samo preživeti v tem materialnem svetu ali želimo nekaj več. “In tukaj pride do izraza umetnost, saj prispeva k višji kakovosti življenja. Te materialistične čase zaznamuje pomanjkanje osebne odgovornosti. Odrešilni moment bi bil dvig etike, ki bi naredil nek kakovostni preskok. Če bi vsak posameznik za malenkost dvignil nivo svoje osebne etike - odnos do sveta, do sočloveka, do okolja, do vsega, kar te obdaja -, bi ta kritična masa dobila tako moč, da bi bili premiki že prav neverjetni. Moramo se torej zbuditi in začeti reagirati vsak na svoj način. Upam, da lahko tudi umetnost pripomore k temu.”

PETRA VIDRIH