Prijeti kitaro - blazen užitek!
V čok zasajena sekira, ob njej pa živobarvna slika. Tukaj zadnje desetletje živi umetnik Andrej Trobentar (1951), v Logarščah na Tolminskem, visoko nad Bačo, v hosti, iz katere je letos med poslušalce poslal Dar, album, ki ga je pripravljal vse življenje.
Mojster se je naposled vrnil na koncertni oder, vzklikajo kritiki. Nedavno so ga oklicali za našega najboljšega rock pevca. “To priznanje je prišlo, potem ko sem se že umaknil,” se nasmehne. “Ko sem potreboval kako podobno pomoč, je ni bilo. Bil sem brez ficka in prvi dve ženski sta me dali na čevelj. Že skoraj bi vse pustil in šel na Tibet, poučevat angleščino, peš. Nakar me je rešila moja draga Rahela. Če ne bi srečal nje ...”
In skozi vrata že pokuka glava Rahele Bizjak, Pivčanke in “bivše Koprčanke”, kakor se gospa predstavi, prav tako nasmejana kakor njen dragi, medtem ko malce niže skozi špranjo v sobico švigne snežno bela psička Aja.
Tu je veliko narave. Okrog hiše so razvrščeni zanimivi kamenčki, ki jih Trobentar nabira po rekah, najpoprej kajpada po Bači, in v njegovi sobici brli televizor, po katerem se sprehajajo opice - najraje gleda program Animal Planet. “Živalce imam zmeraj prižgane,” pomežikne. “Tale masovni oblikovalnik duha, kakor mu pravi Enzensberger, je resda še kako sposoben deformirati človeka, a živali rad gledam. Kadar delam in ne morem kar takoj stopiti v naravo, mi je dragoceno, da se ozrem tja gor in jo vidim vsaj na televiziji.”
Njegova sobica je bogato okrašena z avtorskimi slikami, na postelji počiva akustična kitara, na računalniškem zaslonu pa se lesketa besedilo nastajajočega romana. To ne bo prva Trobentarjeva knjiga; leta 2000 so mu v zbirki Alef že izdali pesniško zbirko Rdeča labodka.
Skozi njegovo življenje je šlo ogromno knjig, prebral jih je na tone in med pogovorom iz njega butajo spomini nanje. In na njihove avtorje - občudujoče pripoveduje o Tomažu Šalamunu, s katerim ga je seznanil sila razgledani dr. Tomaž Brejc, pa o prijatelju Ivanu Volariču Feu in o Srečku Kosovelu, pri katerem ga navdihujejo zlasti podobe iz narave, brinovke in bori, medtem ko manj lepe besede izbira, kadar govori o slovenskih pankerjih - pravi, da so v našo deželo vnesli tuje vzorce z zahoda, ne da bi se resnično upirali gospodarjem.
Pri književnosti s posebno milino omeni Tolstoja. “Bralec pri redkih avtorjih tako močno doživlja opisane podobe.” Ob vprašanju, ali mu je Tolstoj potemtakem svetal zgled, se nasmehne: “Že, a prepričan sem, da je piramidna logika, ki nam narekuje izbiranje zgledov in njihovo razvrščanje vse do tistega na vrhu, ki je naj naj, popolna laž. Hipertrofija kapitalsko motiviranih tekem.”
Pa vendar je tudi on v mladih letih hotel postati naj naj. “V orodni telovadbi sem bil šesti v republiki. Bil sem ves našpičen. Telovadcu Miru Cerarju sem resno rekel, da bom boljši od njega. 'Take rabimo!' je vzkliknil.”
Kasneje je opustil tovrstne ambicije. “Ni mi bilo več do tega, da bi v družbi kaj pomenil, bil viden, čaščen, da bi lepo služil ... Predvsem mi ni blizu taka politika, ki vrednoti kapitalsko podrejene, črti pa vse, kar je oblikovano po svoje. Zato sem se raje vrnil v hosto.”
Tudi namerno se je otresel nekaterih sposobnosti, ki jih je imel, pravi: “Ko sem bil še čisto majhen, sem lahko videl človekovo avro, sij okrog njega, njegovo misel ... S tem je bilo zelo težko živeti.” Blažji so njegovi spomini na pedagoška leta v Kočevju. Kar dve desetletji je poučeval likovni pouk, najprej na osnovni in zatem še na srednji šoli. “Najbolj me je navdihovalo delo z najmlajšimi, ki so še nepokvarjeni, nemoteni.” Prepričan je, da bi bila človeška družba veliko boljša, če bi v šoli z otroki ravnali bolj z občutkom. Treba bi jim bilo privzgojiti sproščen odnos do spolnosti, pravi: “Že v stripih vidiš, kako družba poveličuje moške in kako je ženska po krivici manjvredna. Odnos do telesa bi moral biti brez oblastniških hipertenzij. Poglejte, kako je s tem v naravi! Vsake toliko opazujem muca, kako si oblizuje svojega lulčka. Se vprašam, ali bo tudi onaniral, ampak ne - on se samo umije! In videl sem, kako je šel v Indiji mimo muca slon s svojim ogromnim falusom. Muc pa ni pokazal nikakršnega ljubosumja!” Mnogi primerki človeške vrste pa so tako ali drugače poškodovani. “Niso sposobni ljubiti,” grenko prida Trobentar. “Otroke bi že pri telovadbi morali naučiti, da se svojega telesa ne smejo bati.”
S telesnim stikom se prične tudi njegov novi album. Z verzi: “Stisnem te k sebi, oči zaprem ...” Vendar to ni klasična ljubezenska izpoved, se zareži Trobentar: “Govorim o stiskanju kitare k sebi. Blazen užitek je, ko primeš kitaro ... Ne znam ga opisati, samo to vem, da sem na pravem mestu, ko kitaro stisnem k sebi in zaprem oči.”
Med pogovorom tu in tam zamiži, si v spomin prikliče svojo ali tujo melodijo, gromko in od srca zapoje. Odpre oči in prikima: “V času beatlomanije je bilo ogromno bendov, in vsi so imeli vsak svojo posebno lepoto, tako na melodični kakor na poetski ravni.”
Tudi on je godel v kar nekaj bendih. “Res je,” silovito prikima in strastno zaorje v spomin. “Najprej smo bili Atoli. V Kočevju. Po cele noči smo igrali in prepevali. Na primer ameriško pesem Barbara Ann. Tam sem imel prijatelja Mitjo Hribarja, ki je svoj komad Lenka naredil tako, da je svoje besedilo dal na melodijo Sound of silence dueta Simon & Garfunkel. Joj, kako me je navdihoval! Ob prihodu v Ljubljano pa sem se najprej ujel z Dragom Della Bernardino, ki me je slišal in me peljal k ansamblu Vihar, v katerem je igral tudi Aleš Strajnar. Rekli so, naj se jim pridružim, da bodo imeli dobrega pevca. Bil sem zelo ponosen, a od mene so pričakovali, da se bom na pamet učil tujih pesmi, Rollingov in tako naprej. No, saj sem veliko prevajal in prirejal, a pričakoval sem, da bomo delali svojo muziko. Tudi pri bendu Sedem svetlobnih let je bilo podobno. Boris Bele je kot kak oficir odrejal, kaj bomo delali. Odbilo me je.”
Iz Sedmih svetlobnih let je zrasel kultni Buldožer. “Prišel je Marko Brecelj, mene so vrgli iz benda, a sem takoj imel novo zasedbo - Šest kilometrov na uro, kasnejši Begnagrad. In že kmalu sem z Vojkom Aleksičem, kolegom z oblikovalske šole, igral v bendu Na lepem prijazni.”
Nenavadno ime sta našla tam, kjer so navdih iskali mnogi glasbeniki - v časopisu. “Vojko mi je pokazal članek v Delu, kjer je pisalo, kako so razkrinkali nekega šefa, ki si je privoščil utajo, tatvino, nekaj takega. Pisalo je, da je prej vedno vpil, po razkritju greha pa je postal na lepem prijazen.”
Njihov istoimenski album iz leta 1980 mnogi kritiki cenijo kot enega krepkejših v zgodovini naše popularne glasbe, a Trobentar se nič kaj rad ne spominja svojega nekdanjega “podjetja”: “Med snemanjem je vsak muzikant, ki je prišel, dal feršterker na ves glas, potem pa naj pevec kriči čez ves ta hrup. Čisto hripav sem bil! Vztrajal pa sem pri tem, da moramo doseči zlitje vseh v celoto, tako da nič ni spredaj ali zadaj. Zaradi tega sta mi tudi tako všeč Haydn in Schubert. Haydn ni tekmoval, ni podlegel ne dramatični Beethovnovi zgradbi ne Mozartovi pljuskajoči polnokrvnosti. Imel je svojo kaprico - vse je naredil, da je dosegel red, v katerem se je lahko povsem posvetil zvoku.”
Po tovrstnem redu je Trobentar v bendu koprnel zaman: “Če sodelavec pride, nekaj zaigra in jaz slišim melodijo, mu jo zapojem in naredim še tekst, on pa tega ne dojame in mi ne pride naproti ... Še zdaj slišim zvok, slišim, kakšno barvo, kakšen tonus bi moral oddajati bend. Takšnega sem potem slišal pri Clashih! V bendu sem nekaj časa čakal, ali bo kak odziv, pa ga kar ni bilo. Če kreativne silnice ne sovpadejo, te mine, da bi še vztrajal. Prisluhnite, kako lepo so sovpadle pri Beatlih, ko prepevajo 'Because the world is round ...' Kako občuteno prepevajo, kako so pozorni drug do drugega!”
Trpko se nasmehne tudi ob pohvali, da je letos izdal odličen album, zbirko pesmi iz svojega življenjskega opusa. “Vem, da podarjenemu konju ne bi smel gledati v zobe,” prikima in že pripoveduje, da je album sprva snemal s Smiljanom Šiško, dobrim prijateljem, “bratcem”, na čigar mesto je po njegovi smrti vskočil Boris Romih, znanec že iz skupine Begnagrad, s katerim pa se Trobentar ni ujel. Marsikaj na albumu ne zveni, kakor bi si želel, pribije, a brž doda, da so se vsekakor izkazali odlični glasbeniki: Nino De Gleria, Jelena Ždrale in drugi.
Toliko govorimo in pišemo o njegovi glasbi, pa je Trobentar nikakor ne postavlja na prvo mesto. “Slikarstvo je moj primarni klic. To je njiva, ki jo najbolj obdelujem. Glasba pa je molitev za veliko delo.”
Prav večer pred natisom tega članka je odprl veliko razstavo Kamnisomipovedali:v Ribnici, Kočevju in na gradu Turjak sočasno predstavlja kar 150 svojih del. Že dolgo tega se je predal tudi knjižni ilustraciji - njegove so podobe v Baumovem Čarovniku iz Oza, Hessejevem Malem srpanu, Queneaujevem Mojem prijatelju Pierrotu ... Nekaj časa je z Rahelo v Izoli imel tudi prodajno galerijo, a se ni obnesla, pa sta jo opustila.
Zato pa ni opustil ne slikanja ne brenkanja. In četudi se vse bolj navdušuje nad džezom, improviziranjem in instrumentalno glasbo, še zmeraj pridno žonglira z besedami. Jih sploh ne išče, kar same priskakljajo v njegovo sobico.
ANDRAŽ GOMBAČ
