Beremo, povejte naprej!

A knjige ostajajo, ostajajo tudi časopisi in revije. V majhnem okolju, kot je Slovenija, je preživetje tiska, zlasti tistega, ki ni zgolj tiskana različica kratkih sporočil in tračev, skorajda čudež.

Malo nas je, govorcev slovenščine in potencialnih bralcev, malo je tudi priložnosti za dostop do časopisov in revij. Trafik skorajda ni več, v trgovinah so čokolade in energijski napitki odrinili stalaže s časopisi v oddaljen kot. Jutranji raznašalec časopisov je izumirajoč poklic, poštarji ne hodijo več naokrog vsak dan, na bencinskih servisih pa tiska v glavnem ni več, ker da prodaja časopisov in revij ni njihova osnovna dejavnost. A police pri njih so polne mleka, kruha in drugih živil. Z njimi ob nedeljah, ko trgovine ne obratujejo, ker so trgovci in trgovke z družinami, bencinski servisi kujejo ekstremne superprofite.

V evropskih državah poznajo različne modele subvencioniranja splošno informativnih medijev, tako elektronskih kot tiskanih. Razlogov za sistemsko podporo je več, med njimi so na visokem mestu kakovosten informacijski servis, podpora vsebinam, ki krepijo identiteto in razumevanje sveta, nenazadnje skrb za jezik in narodovo kulturo. Seveda so mediji tudi vzvod za takšno ali drugačno naklonjenost javnosti, kar v največji meri žuli politike. Televizija je svet zase, v tisku pa so bolj kot besedila na udaru fotografije in naslovi. Namesto žlahtne polemike, za kakršno je v časnikih vselej prostor, smo bili v mesecih političnega boja na Slovenskem priče vulgarizaciji medijskega prostora z očitnim (prav tako očitno tudi dobrodošlim) ideološko-političnim razslojevanjem. Kakovostni mediji so steber narodove kulture, identitete in nenazadnje jezika, zato jih je treba negovati ter sistematično in sistemsko obravnavati s skrajno resnostjo. Če ugasnejo, jih bo težko spet prižgati.

Intervju je ena od najbolj imenitnih novinarskih zvrsti. V tiskani obliki terja precej priprave in dela, da je urejen in berljiv pogovor, opremljen s kakovostnimi fotografijami, dovolj privlačna celota za nekoliko daljše in bolj poglobljeno branje. Televizija je drug medij, podkastni pogovor, nova forma v digitalnem svetu, pa je nekje vmes, med intervjujem in prostim pogovorom, v katerem ima gostitelj vsaj tako pomembno vlogo kot njegov gost. Podkasti so za marsikoga zmagovalna formula: ležeren, četudi dolgovezen pogovor terja manj napora in zbranosti za spremljanje kot branje.

Kdor to bere, se loteva intervjujev v tiskani obliki. Deset smo jih zbrali v letošnji poletni ponudbi, da z njimi predstavimo podobe sodobnega sveta v naših krajih in izpišemo zgodbe o nekaterih naših sosedih. Bili smo v pristanišču, pa v mestu, ki poka od novih energij in poslovne odličnosti, pri pevki, ki je z žametnim glasom zaznamovala več generacij, pogledali smo k zvezdam, ne navideznim, tistim pravim, bili smo v knjižnici, v kulturnem hramu, na atletskem stadionu in v arhitekturnem biroju. Poiskali smo ljudi, za katerimi je v našem prostoru takšna ali drugačna brazda, da o svojem delu, izkušnjah ter nenazadnje strahovih in bojaznih tudi spregovorijo.

Hvala vam, da berete naše prispevke. Vanje smo vložili svoje znanje in svoj trud. Seveda je to naša služba, a tudi naša strast. Pod svoje izdelke se podpišemo, tako kot naši sogovorniki, ki smo jim hvaležni, da so si vzeli čas in bili pripravljeni spregovoriti. Vemo, da naš doseg ni tolikšen, kot je doseg kakšnega časnika v angleškem, nemškem ali italijanskem jeziku, da o hindiju in mandarinščini ne govorimo. Ne delamo si utvar, da razlagamo svet, svoje delovanje razumemo kot odstiranje katere od neštetih plasti našega bivanja. Če boste v Intervjuje, ko se prebijete skozi tiskovino, zavili solato, ne bo nič narobe. Še manj pa, če jih boste dali v roke komu tistih, za katere verjamete, da jih bo kakšen od pogovorov pritegnil in jim pomagal malček bolje razumeti svet okrog nas.