Primorski antifašizem je imel narodnostni značaj

V slovenskem antifašizmu so se na Primorskem že dolgo zbliževali politični ekstremi. Od tistih upov, ki so jih v prvih letih pod Italijo polagali v pričakovanje revolucionarnega razvoja v Italiji, prek zveze med narodnorevolucionarno organizacijo Tigr in komunistično stranko Italije v letu 1935, do pozivov glasila Pinka Tomažiča Delo, naj primorski Slovenci store vse, kar je “v korist sovražnikov fašizma” - in to v letu 1940, ko so za slovenske komuniste sicer še veljali zadržki, ki jih je bil leto poprej vsilil sovjetsko-nemški pakt.

Glavni junak vstaje je primorsko ljudstvo

Specifični primorski antifašizem je imel v največji meri narodnostni značaj, zato je bil močan tudi v katoliškem taboru. Pomembna zanj je bila velika narodnostna strnjenost slovenske duhovščine, ki jo je politika tržaškega škofa in goriškega nadškofa silila, da samostojno ocenjuje položaj in interese vernega slovenskega ljudstva. Že leta 1937 je to ljudstvo moralo dati italijanskemu fašizmu svojega mučenca Lojzeta Bratuža, umorjenega zaradi slovenske cerkvene pesmi.

Zgodba o primorski vstaji septembra 1943 je v bistvu zgodba o življenjski volji slovenskega primorskega ljudstva. Ta zgodba ostaja takšna ne glede na to, kateri aktualni politični dejavniki so bili pri njej soudeleženi. Bili so namreč v njej le pospeševalci, svetovalci, deloma organizatorji. Ne glede na to, kako so se sami ocenjevali, ostaja glavni junak vstaje slovensko primorsko ljudstvo samo.

Protifašistična, protiosna in za Slovence narodnoosvobodilna vstaja v Slovenskem primorju po kapitulaciji Italije, vojskujoče se dotlej v zvezi nacistično Nemčijo proti združenim narodom, je bila tisti veliki dokaz o državni volji tamkajšnjega slovenskega prebivalstva, na podlagi katerega je vrhovni plenum Osvobodilne fronte slovenskega naroda (kot edina slovenska narodna in tudi še jugoslovanska oblast na domačih tleh) razglasil dne 16. septembra 1943 “priključitev Slovenskega primorja svobodni in združeni Sloveniji v svobodni in demokratični Jugoslaviji”. Ta sklep je 3. oktobra 1943 v Kočevju potrdil Zbor odposlancev slovenskega naroda in nato 30. novembra 1943 še predsedstvo predstavniškega telesa nove jugoslovanske federacije, Avnoj. Načelno je nato 16. junija 1944 to narodno pridobitev potrdil tudi sporazum Nacionalnega komiteja osvoboditve Jugoslavije in predsednika kraljevske jugoslovanske vlade. Še posebej (8. avgusta 1944) pa se je kraljevska vlada dr. Ivana Šubašića obvezala, da to pridobitev uveljavi tudi v meddržavnih odnosih.

Veliko dejanje v slovenski zgodovini

Vstaja Slovenskega primorja jeseni 1943 in vse razmere in možnosti, ki jih je ustvarila za priključitev vsaj njegovega večjega dela slovenski državi, sodijo v vrsto velikih dejanj v zgodovini Slovencev. Komur pomenijo dejanja v zgodovini tisto realno dejstvo, ki utemeljuje današnjo slovensko državnost, tak človek tega ne bo pozabljal. Še manj bi mogel to zavestno zatajevati zgolj zato, ker bi se mu zdelo, da bi s priznanjem temeljnih, za obstoj pomembnih (eksistencialnih) dejanj v narodovi zgodovini, nekaj priznal tudi svojim današnjim ali včerajšnjim političnim nasprotnikom.

Le takšen strankarski egoizem ali ideološka izključnost lahko pojasnita ravnanje nekaterih slovenskih političnih dejavnikov v tujini, ki so ob koncu vojne in v času mirovne konference po njej skušali doseči, da bi Slovensko primorje ostalo zunaj Slovenije kot posebno, njim prepuščeno območje. Realno bi to pomenilo, da bi ostalo v Italiji, da bi se mu Slovenija tedaj in za vselej odrekla, pa naj bi vladal v njej kdorkoli.

Prva svoboda

Čas po zlomu Italije, čas primorske vstaje, nemške ofenzive in sledečih bojev - je med primorskimi ljudmi dobil ime “prva svoboda”. Osvobojena je bila skoraj vsa Primorska razen Gorice in Trsta ter obeh velikih tranzitnih komunikacij z njima. Fašistične oblasti in oblastniki so čez noč izginili. Prav samoumevno se je uveljavila slovenska odporniška oblast, ki je bila poistovetena z Osvobodilno fronto.

Ustanovil se je Narodnoosvobodilni svet za primorsko Slovenijo, v katerem se niso odmerjala predstavništva političnih skupin, temveč je bilo merilo izkazan bojni prispevek v odporu. Ta svet je nemudoma poklical vse svobodoljubne sile v boj proti hitlerjevski Nemčiji, razglasil splošno mobilizacijo in izdal odloke o volitvah v krajevne narodnoosvobodilne odbore, o ustanovitvi devetih okrožnih NOO in druge upravne odloke. Med predsednikom Narodnoosvobodilnega sveta dr. Jožom Vilfanom in predstavnikom slovenske katoliške duhovščine, črniškim dekanom Alojzijem Novakom, je bil 22. septembra 1943 sklenjen dogovor o “duhovski pomoči partizanski vojski na bojiščih in bolnišnicah”. V njem je Narodnoosvobodilni svet zagotovil, “da duhovniki, ki stopajo kot vojni kurati v narodnoosvobodilno vojsko in partizanske odrede Slovenije, stopajo v stik samo z oboroženo silo in z Narodno oblastjo. Zato njihovo dušnopastirstvo v vojski ne pomeni nobenega sodelovanja s Komunistično partijo Slovenije”.

S tem sporazumom je bilo na izviren način določeno razmerje med duhovščino in partizansko oblastjo in od duhovnikov je bila odvrnjena obtožba, da sodelujejo s komunisti. To je pomenilo, da je slovenska duhovščina v Primorju videla v oblasti slovenske vstaje to, kar je v resnici bila, namreč nova narodna vlada.

Pičel odziv italijanskih vojakov

Prva misel vodstva slovenskega odpora, udejanjenega v narodnoosvobodilnem gibanju OF, je ob kapitulaciji Italije bila pridobiti enote italijanske okupacijske vojske, da se jim pridružijo v vojaški akciji proti nemškim okupatorjem. Razorožitev italijanskih enot je postala prvi cilj šele potem, ko se je izkazalo, da italijanski štabi nimajo najmanjše želje, da bi napadli Nemce. V Slovenskem primorju je bilo več neposrednega umika italijanskih enot čez Sočo in manj možnosti za njihovo razorožitev, četudi so enote NOV vendarle zaplenile pomembno količino orožja in opreme. V mobilizacijskem proglasu Narodnoosvobodilnega sveta za Primorsko z dne 16. septembra 1943 je o tem rečeno takole: “Italijanska vojska je po sklenitvi premirja z zavezniki zapustila fašistični tabor. Zato smo se obrnili na to vojsko s pozivom za skupni boj proti skupnemu sovražniku - Hitlerju. Hkrati smo se obrnili tudi na italijansko narodno manjšino v primorski Sloveniji in jo pozvali na boj proti nemškim fašistom.”

Apel na italijansko vojsko je bil neuspešen. Slovenski NOV so se pridružili le italijanski antifašisti v primorskih mestih in v Furlaniji. Ravno 9. korpus Narodnoosvobodilne vojske Slovenije je postal pojem in vroče zaželen odrešilni naslov za neštete italijanske antifašiste, še prav posebej pa za preganjane tržaške Jude. Dejstvo, da so v tistih časih lahko Judje našli varno zavetje edinole pri odporniških partizanskih enotah, je pomembno pričevanje o njihovem demokratičnem in osvobodilnem značaju, ki ga drugi pomnijo bolj kot pa mi sami.

Zamisel, da bi italijanske okupacijske enote preusmerili v takojšnji boj proti Hitlerju, je bila nerealna. Sama po sebi pa je tudi dokaz o v temelju protifašistično demokratičnem značaju NOV. Njen značaj je bil skladen tako s skupno politiko zaveznikov v protihitlerjevski koaliciji kot tudi s ciljem narodne osvoboditve Slovencev.

Resnično lahko v tistem silovitem izbruhu narodnoosvobodilnega in protifašističnega uporništva v Slovenskem primorju (septembra 1943 in pozneje) ugotovimo pojav, ki se še najbolj približuje pojmu ljudska vstaja. V moderni slovenski zgodovini pa gotovo najbolj. V tej vstaji se uveljavljata dva odločilna dejavnika. Prvi je dvajsetletno kopičenje odporniškega ogorčenja proti narodnemu zatiranju, drugi pa je vzgled organiziranega in uspešnega odpora v okupirani Sloveniji.

Široko politično soglasje ljudi za odpor

Vpliv Osvobodilne fronte je bil neustavljiv. Tradicionalne skupine v slovenski narodni politiki, ki so se leta 1939 združile v poskusu Narodnega sveta in so imele pomisleke v razmerju do Osvobodilne fronte, celo skrajno leve smeri, so omahovale. Še preden so se končno odločile, se je dogodil kapilaren pretok večine njihovih privržencev v Osvobodilno fronto, ki je medtem postala že bolj enovita, ne več poudarjeno koalicijska. Ta premik še posebno velja za sicer verno, a politično še neopredeljeno prebivalstvo slovenskega primorskega podeželja. V OF so posamezniki ohranili oznake svojega politično različnega izvora, tako da se je lahko govorilo o pluralni sestavi Narodnega osvobodilnega sveta za primorsko Slovenijo, v katerem so bili združeni znani krščanski socialci, socialisti, liberalci, poleg komunistov in politično dotlej neopredeljenih aktivistov odpora.

Kakorkoli lahko z vidika današnjega pojmovanja politično pluralne demokracije kritično gledamo na tak politični proces, ki so ga nedvomno pospeševali zlasti komunisti, je bilo tedaj dejansko doseženo široko politično soglasje ljudi za narodnoosvobodilni in antifašistični odpor in za vsa tveganja, povezana z njim. Dejstvo je bilo, da je neka organizirana politična formacija otipljivo ponudila možnost za odpor že s tem, da ga je požrtvovalno uresničevala. Kdor je takšno možnost ponudil, tisti je imel največ možnosti, da bo deležen soglasja. Drugega kot OF med Slovenci ni bilo.

akad. dr. JANKO PLETERSKI (se nadaljuje)