Prišel, zapel, zakričal, pobegnil
Na obeh koncertih so bili tudi Slovenci, in to v nepričakovano spodobnem številu. In po obeh so domov grede malce ponergali: tega je minulo soboto v Brescii motilo, da se pevec obnaša, kakor bi se mu kam mudilo, tista se je dva večera zatem na Dunaju zgražala nad njegovim osornim ukazovanjem že skoraj preplašenim glasbenikom, nekdo je pripomnil, da bend igra preblago, premehko. Prav vsi pa so soglašali: Van Morrison ima še zmeraj vražje močan glas!
Pevec, saksofonist, pianist, kitarist in orgličar bo na zadnji avgustovski dan praznoval 70. rojstni dan. Prav nič sramežljivo, kakor bi mu utegnili pripisati po njegovem slovesu: v rodnem Belfastu bo pripravil kar dva koncerta, popoldanskega in večernega, in sicer na legendarni, v pesmi iz leta 1968 slavljeni aveniji Cyprus, komaj nekaj minut hoje oddaljeni od njegove rodne ulice Hynford.
Blaženi pa ne bodo le srečneži, ki jim je uspelo kupiti hitro razgrabljene vstopnice za rojstnodnevno zabavo - nebeška glorija je pred dnevi obsijala tudi ljubitelje mojstrove glasbe v Avstriji, Italiji in sosednjih deželah. Kdo bi vedel, morda gre prav slavljenju jubileja pripisati tudi vnovično potovanje Vana Morrisona malce bolj na vzhod, na celino, v “naše kraje”. Še pred desetimi, petnajstimi leti je redno potoval, bil leta 2003 celo gost festivala Folkest na videmskem gradu, pogosto je prepeval v Milanu, nazadnje pred sedmimi leti, zatem pa je nastopal bolj ali manj na Otoku, izključno na posebnih gala večerih s precej zasoljeno vstopnino.
Poroka poezije in bluesa
Da bi ga vrag pocitral, so iz leta v leto bentili vsi, ki so si želeli v živo - prvič ali vnovič - slišati glasbo, v katero so se za vekomaj zatrapali. Mojster jih je uročil tako s skladbami, v katerih je blues prepletal s soulom, folkom, jazzom, countryjem in irskim melosom, kakor z besedili, na katere so vplivali ameriški metafizični pesniki, romantika Wordsworth in Coleridge, veliki irski rojak Yeats, francoski simbolist Rimbaud in drugi. Pred pol stoletja je uvodoma užgal z rhythm & blues bendom Them, najslavnejšim po preprosti, triakordni Morrisonovi miniaturni mojstrovini Gloria, zatem je s povsem drugačnimi, kompleksnimi pesmimi v tehniki toka zavesti poslušalca popeljal med viadukte svojih sanj, mu sladko-grenke spomine na čarobno otroštvo - tako pevčevo kakor poslušalčevo - prebujal v dolgi vrsti verzov, ki jim le pogojno lahko rečemo nostalgični, k skupnemu iskanju odrešitve pa ga je povabil v eksplozivnih mojstrovinah svojega bolj religioznega obdobja. In jasno, vseskozi je klesal tudi ljubezenske pesmi, povečini sveže, izvirne, prav nič banalne.
Marsikatero med njimi je kajpada navdihnila njegova žena, nekdanja irska misica in manekenka Michelle Rocca, ki mu je leta 2006 povila sina, leto zatem pa še hčer. No, mojster je pred dnevi naposled vsaj za dva večera zapustil domače ognjišče in odpotoval na vzhod - vendar njegovemu potovanju ne moremo reči turneja, saj je nastopil samo v Brescii in na Dunaju, takoj zatem pa pobral šila, kopita in saksofon ter jo urno ucvrl nazaj na Otok.
Pristopil je k fanom
V Brescii je bilo vroče. Najprej čisto dobesedno - 41 stopinj Celzija. Ne, tako soparnega popoldneva dobri stari Van gotovo ne bo prišel na tonsko vajo, to bodo zanj opravili drugi, so mrmrali zgodnji obiskovalci na trgu v starem mestnem jedru, opazovali oder in rdeče sedeže pod njim ter srkali ledeno pivo. Nenadoma pa se je na Piazza della Loggia oglasil saksofon. Oko se je zastrmelo na oder in poiskalo saksofonista, komaj prepoznavnega: na sebi je imel modro majico kratkih rokavov z napisom bahamskega jahtnega kluba Exuma, bil je nekako drobcen, razoglav, plešast, bolj podoben premožnemu upokojenskemu turistu kakor pa bluesovski legendi. Na vriske in ploskanje se ni odzval. Zapel je še pesem By his grace, si nekaj zapisal na papir pred seboj, pa si na betico poveznil usnjeno čepico in previdno sestopil z odra. Ko je v rokah bližnjega poslušalca prepoznal knjigo Lit up inside, v katero je lani povezal svoja izbrana besedila, je prikimal: da, to bom podpisal! In tako je glasbenik, ki slovi kot silno sramežljiv, pristopil k varnostni ograji, razdelil nekaj avtogramov, malce nejevoljno pogledoval bliskajoče fotoaparate, pa jo že mahnil proti svoji limuzini in v pozdrav še nekajkrat pomahal hvaležnim navdušencem.
Vpil je na bend in hitel
Nekaj ur pozneje se je na oder povzpel čisto predrugačen, v svoji zakmašni koncertni uniformi, takoj pograbil saksofon, se štirim spremljevalnim muzikantom pridružil pri instrumentalni Celtic swing, pa že zdrsnil v Close enough for jazz, ki jo je kot instrumentalno objavil že na albumu Too long in exile (1993), na novejšem Born to sing: no plan B (2012) pa ji je dodal še besedilo. Pihnil je v orglice in poln mestni trg navdušil z ostrim bluesovskim medleyjem, v katerega je prepletel skladbi iz obdobja Themov Baby please don't go in Don't start crying now, mednju pa vrinil še zaporniško Parchman farm, ki jo je davnega leta 1940 napisal bluesman Bukka White; a Morrison je raje segel po priredbi, ki jo je posnel njegov tovariš in vzornik Mose Allison. Ameriški pianist in pevec je pesem pregnetel v izpoved moža, ki ustreli ženo - strele je v Brescii dobro ponazoril bobnar -, Van pa ji je z dobršno mero sarkazma dodal še morilčevo sklicevanje na neprištevnost.
Repertoar je sestavljal sproti, v kratkih premorih bendu vpil, katera pesem je naslednja, se ujezil, če ga glasbeniki niso takoj razumeli, jim napotke živčno delil celo sredi pesmi, klaviaturista pošiljal za orgle, bobnarju mahal, naj udriha močneje ... Starejše uspešnice Moondance, Brown eyed girl - slavna pop uspešnica se za koncert preobleče v jazzovski aranžma - in Bright side of the road je prepletal z mlajšimi klasikami Real real gone, Days like this in Precious time, še bolj pa je zasijala manj znana, a blagodejno bombastična ljubezenska Carrying a torch, ki jo je Van zapel v duetu s spremljevalno pevko.
Pred kratkim umrlemu B.B. Kingu je posvetil Early in the morning in jo prelil v Rock me baby. Občinstvo je občutno ohladil z večini neznanima mlajšima Little village in Magic time, pa spet udaril z debelega pol stoletja staro themovsko Here comes the night in nadaljeval s prav tako eksplozivno I can't stop loving you, ki jo je bil najslavneje prepeval Ray Charles. Občinstvo bi na noge moral spraviti z imenitno Whenever God shines his light, pa je še kar sedelo, kakor je tudi med eno Vanovih boljših, In the garden, ter med sklepnima Help me in Gloria, ki ju je pevec izstrelil, kakor bi se mu kam mudilo.
V ponedeljek je v dunajski dvorani Stadthalle - tam, kjer se je nedavno kitila Evrovizija - ponovil dve tretjini repertoarja iz Brescie, vendar je bil tega večera bolj našpičen, ostrejši. Zapel je malce več svojih novih pesmi, najprijetnejši presenečenji sta bili eksplozivni Tore down a la Rimbaud in Wild night, pa tudi ležernejša Did yea get healed?, vrhunec brez primere pa je bil medley, v katerega je povezal dolgo vrsto pesmi: za ogrodje je vzel tri svoje z albuma Days like this - bolj meditativni In the afternoon in Ancient highway ter bolj odsekano Raincheck -, mednje je vpel citat iz stare uspešnice doo-wop skupine The Jay HawksStranded in the jungle, se nenadoma spomnil pokojnega bluesmana Big Joeja Turnerja in v transu navajal njegove pesmi, pa prešel v žgečljivo Don't you make me high, ki jo je slabo desetletje tega tudi sam posnel, se spet vrnil k In the afternoon in tako sklenil krog, v katerem bi se poslušalec vrtel še in še in še.
In da, tudi na Dunaju se je občinstvo domislilo, da bi mogoče vendarle zapustilo sedišča in Vanu prisluhnilo od blizu, izpod odra, ko je bilo že prepozno. Ura in pol je bila mimo, bend je nekaj minut še ognjevito igral, Van pa jo je že mahal stran, lovil vragsigavedi kaj. ANDRAŽ GOMBAČ
