“Prisila ni potrebna”
V Socialnovarstvenem zavodu (SVZ) Dutovlje so se že pred tremi leti odločili, da posebnih varovalnih ukrepov omejitve pri nevarnem vedenju bolnika z duševno motnjo ne bodo več uporabljali, ampak bodo raje z alternativnimi metodami skušali umiriti svoje varovance. Danes z zadovoljstvom ugotavljajo, da so se takrat odločili pravilno. Opozarjajo pa, da jim zakon o duševnem zdravju predstavlja veliko oviro pri izvajanju njihovega dela in poslanstva.
Zakon o duševnem zdravju, ki velja od leta 2009, namreč v posebnih primerih še vedno dovoljuje uporabo posebnih varovalnih ukrepov (uporaba pasov za vezanje, zapiranje v prostor za osamitev, denimo), poleg tega pa omogoča, da ljudi s težavami v duševnem zdravju tudi proti njihovi volji namestimo v socialnovarstvene zavode.
Kaj je posebni varovalni ukrep (PVU)? PVU je nujen ukrep, ki se ga uporabi zaradi omogočanja zdravljenja osebe ali zaradi odprave oziroma obvladovanja nevarnega vedenja osebe, kadar je ogroženo njeno življenje ali življenje drugih, huje ogroženo njeno zdravje ali zdravje drugih ali z njim povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim in ogrožanja ni mogoče preprečiti z drugimi blažjimi ukrepi. PVU se uporablja v oddelkih pod posebnim nadzorom in varovanih oddelkih. Uporabi se ga le izjemoma in lahko traja le toliko časa, kolikor je nujno potrebno glede na razlog njegove uvedbe, pri čemer PVU telesnega oviranja s pasovi ne sme trajati več kot štiri ure, po preteku tega obdobja zdravnik preveri utemeljenost ponovne uvedbe PVU. (Uradni list RS, 2009)
V Dutovljah zgolj s privoljenjem
Prav o tem je tekla beseda na okrogli mizi, ki jo je SVZ Dutovlje minuli teden pripravil skupaj s Fakulteto za socialno delo iz Ljubljane. Nanjo so povabili predstavnike vseh institucij, s katerimi zavod sodeluje že pred sprejemom stanovalcev in ves čas njihovega bivanja v zavodu - centrov za socialno delo, zdravstvenih domov, policijske postaje -, prostovoljce, predstavnike lokalne skupnosti in pristojnega ministrstva ter sodelavce in stanovalce zavoda.
“Pred leti si brez prisilnih varovalnih ukrepov skorajda nismo znali predstavljati svojega dela, danes pa z zadovoljstvom ugotavljamo, da je to mogoče. Pogoj je seveda, da uspešno sodelujemo z vsemi pristojnimi inštitucijami,” je povedala direktorica SVZ Dutovlje Herta Sorta. “Sobo za osamitev smo v našem zavodu dobesedno ukinili, saj smo jo spremenili v skladišče. Novi zakon pa določa, da mora imeti varovani oddelek zavoda še poseben prostor za izvajanje posebnih varovalnih ukrepov, če bi do njih morda prišlo,” je ogorčena direktorica.
Drugi pomemben korak, za katerega so se v zavodu odločili, pa je bil ta, da ne bodo sprejemali stanovalcev brez njihove privolitve. “Prepričani smo namreč, da se mora človek sam, s svojo voljo torej, odločiti za ta korak. Novi zakon o duševnem zdravju pa omogoča institucionalizacijo na osnovi sklepa sodišča, kar je popolnoma v nasprotju z vsemi našimi strokovnimi merili. Zavod naj bi namreč bil drugi dom za osebe z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, ne pa da v njem bivajo pod prisilo,” je opozorila Sorta.
Socialnovarstveni zavod (SVZ) Dutovlje je poseben socialni zavod za odrasle osebe z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju in/ali razvoju ter za osebe z več motnjami. V Dutovljah živi 144 stanovalcev, 24 pa v šestih stanovanjih dislocirane enote v Sežani.
Varstvo ni zapiranje
Da gre za zelo resen problem, je opozoril tudi psiholog dr. Vito Flaker, profesor na ljubljanski Fakulteti za socialno delo, pionir na področju dezinstitucionalizacije v Sloveniji in eden od pobudnikov gibanja Iz-hod, ki je lani poleti s pohodom proti “totalnim ustanovam” opozorilo na zapiranje ljudi v institucije.
“Posebni varovalni ukrepi niso medicinski ukrepi, ampak ukrepi omejevanja. Nekateri ljudje resda potrebujejo več varstva in več pozornosti ... A varstvo nima oziroma ne bi smelo imeti nobene zveze z zapiranjem in vezanjem ljudi, ki sta ne le nehumani, ampak tudi povsem antiterapevtski,” je odločen dr. Flaker.
“Zavod v Dutovljah je dokaz, da lahko službe duševnega zdravja funkcionirajo brez zapiranja v prostor za osamitev, brez vezanja človeka s pasovi,” je poudaril.
Zavod ni psihiatrična bolnišnica
“S sodelavci včasih prav s težavo ločujemo med znaki duševne bolezni in škodljivimi učinki, ki jih ima na ljudi bivanje v totalnih ustanovah - razosebljanje, apatičnost, pasivnost ...” je priznala Martina Flego, strokovna voditeljica SVZ Dutovlje. “Resnično si prizadevamo za čim kakovostnejše življenje naših varovancev in za odpravljanje negativnih učinkov institucionalizacije, a novi zakon o duševnem zdravju nam predstavlja veliko oviro pri izvajanju našega dela in poslanstva. Socialnovarstveni zavod vendar ni psihiatrična bolnišnica,” je poudarila in dodala, da sta prav odprava prisilnih sredstev in sprememba odnosa moči med institucijo in uporabniki prva dva koraka na sicer dolgi poti dezinstitucionalizacije.
“V Sloveniji se očitno še nismo dovolj naučili od te revolucionarne izkušnje, ki se je pred več kot 30 leti dogajala le nekaj korakov stran od tu, čez mejo,” je pripomnila. Franco Basaglia, italijanski psihiater, ki je deloval v Gorici, je namreč že leta 1978 dosegel, da so v Italiji z zakonom ukinili psihiatrične bolnišnice, skrb za ljudi z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju pa zaupali novim, uporabnikom prijaznejšim službam. O tem, kako je to področje danes urejeno v sosednji Italiji, sta udeležencem okrogle mize pojasnili Carlotta Baldi, psihiatrija na Centru za mentalno zdravje v Trstu, in Gisella Trintas, predstavnica italijanskega združenja svojcev ljudi s težavami v duševnem zdravju. Obe sta poudarili pomen sodelovanja svojcev in prostovoljcev v procesu zdravljenja.
Prisila ni potrebna
“Prisila na področju duševnega zdravja ni potrebna,” je okroglo mizo sklenil dr. Fleker. Prepričan je, da je treba varnost ljudi s težavami v duševnem zdravju zagotoviti na čim manj omejevalen način, pri tem pa upoštevati razmerje med človekovo svobodo in potrebo po varnosti. “Paziti moramo, da človek kljub bolezni in težavam v duševnem zdravju ohrani dostojanstvo,” je zbranim položil na srce dr. Flaker.
PETRA VIDRIH
