“Prišli smo na ravnino, kjer je bila klavnica”
Franc Brezic iz vasi Strane na postojnski strani Nanosa, italijanski vojak med 2. svetovno vojno, ki bo jutri praznoval 94 let, je morijo severnoafriške fronte končal kot ranjenec v prvi bitki pri znamenitem El-Alameinu julija 1942. u.
Za las se je izognil tragičnemu koncu več kot petstotih Slovencev, ki so po raziskavah zgodovinarke Nataše Nemec padli na severnoafriškem bojišč Ranjenega v puščavskem pesku so rešili Angleži in ga po operaciji odvedli v britansko taborišče Zonderwater v Južnoafriški republiki. Zonderwater je bilo med 2. svetovno vojno največje vojaško taborišče na svetu za zajete italijanske vojake; med letoma 1941 in 1947 je bilo tam več kot 100.000 ujetnikov.
Po spletu okoliščin, zlasti humanitarne širine vodje taborišča komandanta H. F. Prinslooja, Zonderwater ni bil samo taborišče, pač pa je s ponudbo izobraževalnih tečajev, obrtnih delavnic, šestnajstih nogometnih igrišč in drugih športnih objektov ter sedemnajstih gledališč ujetnikom ponujal številne izobraževalno-športno-kulturne priložnosti in versko oskrbo.
Leta 1942 so po sporazumu med britanskimi in jugoslovanskimi oblastmi 228 italijanskih vojakov slovenske narodnosti ločili od ostalih italijanskih vojakov in jih premestili v ujetniško taborišče v Pietermaritzburgu. Dokumentacijo o tem imamo po zaslugi sodelovanja z Darinko More, hčerjo Ivana Skoka (prav tako ujetnika v Zonderwaterju) in Emilia Coccie, skrbnika spominske sobe in arhiva omenjenega taborišča. Le manjšina slovenskih mož se je prostovoljno odločila za odhod v jugoslovansko kraljevo vojsko. Franc Brezic je ubral drugačno pot. Po hudi izkušnji z bojišča je ostal v taborišču, nato pa se je odločil za delo na kmečkih posestvih.
Dvakrat na dopust
V italijansko vojsko je bil vpoklican na Svete tri kralje leta 1941. Z vojaškega okrožja v Gorici so ga poslali na urjenje v Ceseno in Cesenatico blizu Riminija, nato pa na Sicilijo. Dvakrat je lahko odšel domov na dopust. Prvič je marca 1941, mesec dni pred napadom Italije na Jugoslavijo, dobil dopust kot nagrado zaradi dobrega streljanja, drugič pa se je domov vrnil ob koncu poletja 1941 kot kmečki sin, da bi pomagal v času zadnje košnje. Spominja se, da je ob vrnitvi s prvega dopusta pred italijanskim napadom na Jugoslavijo v regimentu slišal besede: “Vi ne boste šli v vaše kraje. Vi ste izdajalci naše države - traditori della patria.” Kmalu so ga premestili na Sicilijo in ga celo predlagali za podoficirsko šolo, kar je takoj zavrnil.
Ranjen se je zgrudil v puščavski pesek
Marca 1942 se je moral vkrcati na letalo, ki ga je odpeljalo na severnoafriško fronto v Libijo. V srditih spopadih, ob pomanjkanju vode in hrane ter v neznosni vročini, je doživel vso krutost puščavskega bojišča. “Medtem ko sem tekel po hrano, so kuhinjo uničile granate. Nazaj na vrh griča sem se splazil po trebuhu. Kako je pokalo po tistem griču! Gor sem našel še enega Slovenca pri mitraljezu, pa dva Italijana, in sem se jim pridružil. Vsak je postrelil nekaj nabojev, kamor je bilo ukazano. Potem je prišel en poročnik z revolverjem in ukazal: 'Za mano! Na juriš!' Prišli smo na ravnino, kjer je bila klavnica. Tam smo postali vsi zmešani. Brez pameti. Takrat sem se spomnil besed kapetana, ki nam je rekel, naj obdržimo mirno kri, če hočemo preživeti.”
Večinoma so bili lačni. Pri življenju jih je ohranjal suh kruh, saj so kuhano hrano redko dobili. Najboljše, kar je jedel na fronti, je bilo kamelje meso, pa še tega je bil deležen le za grižljaj. Pili so postano, pregreto vodo in celo vodo iz 'štirne', v kateri so našli mrtvega angleškega vojaka. Tako je Franc na fronti zbolel še za grižo.
Junija 1942 je prvič videl nemškega generala Rommla, ki je prišel vzpodbujat vojake. Franc poudarja, da se je na fronti trudil izpolnjevati povelja, saj druge možnosti ni bilo. Za dobrega vojaka pa so ga imeli tudi potem, ko je med patruljiranjem v soju lunine svetlobe po naključju odkril sabotažno dejanje italijanskega podporočnika: “Ustavili smo se in pokadili nekaj cigaret. Brcnil sem ob majhen grmiček, ta pa je kar zletel. Začudil sem se, se sklonil in zagledal luknjo, iz katere je bila na našo telefonsko žico priključena druga žica, ki je šla na sovražno stran.”
16. julija 1942, med prvo bitko za znameniti El-Alamein, je bil zanj tisti dan, ko se na srečo ni znašel med več kot petstotimi Slovenci, ki so za italijansko državo in njene vojaško-politične apetite padli na severnoafriški fronti. Trenutka, ko je bil ranjen, se Franc takole spominja: “To je bil križem ogenj in vsake toliko je priletel naboj od težke artilerije, lahka artilerija pa je ves čas tolkla, pa še z minometi težkega kalibra 81 mm. Ko sem slišal 'ššššš' - zvok mine od minometa, sem se vrgel na tla, poleg mene je ležal še en vojak. Mina je padla prav nanj. Kar izginil je, sam ne vem, kako. In takrat je mene hudo ranilo zadaj v ledje. Vstal sem, tekel morda petdeset metrov in se zgrudil. Krvi je bilo toliko, kot bi jo iz lonca zlil okoli pasu. Konec je bilo. Bil sem tam na tleh, obraz sem držal v pesek in vsake toliko sem se ozrl, če bo kdo le prišel v bližino.”
Mimo je pripeljal angleški tank, ki je za Franca pomenil rešitev. Takoj se je okrepčal z mrzlo vodo, kakršne, kot zatrjuje, ni pil v celi Afriki. Po prvi pomoči na obvezovališču Rdečega križa je pojedel slasten preroštan krompir, dobil škatlo cigaret in bil odpeljan v bolnico v Aleksandriji v Egiptu. Preden so ga privezali na leseno operacijsko mizo, je zaslišal vpitje neke ženske: “Hitler kaput! Mussolini kaput! English vittoria!”
Vinograd, črnci in eksotične živali
Po uspešni operaciji so ga odpeljali v prehodno ujetniško taborišče, nato pa v Port Said, od koder je bil v konvoju ladij, polnih vojaških ujetnikov, in ob spremstvu letalstva, premeščen v Južno Afriko. Sredi septembra so Francovi starši dobili telegram, da je njihov sin od 16. julija 1942 pogrešan. Franc se je izkrcal v Durbanu, od koder je sledila vožnja do taborišča Zonderwater. Franc je postal ujetnik s številko 351325. “Tam so kupovali italijanske duše za angleško armado in ponujali dobro plačilo. Jaz sem rekel, da se ne bom prodajal, ker sem enkrat skoraj končal na bojišču, pa da bi sedaj šel še enkrat?! Ne! Potem so prišli oficirji, da naj se gremo borit za kralja Petra. 'Ne,' sem jim rekel, 'Kralja Petra še nikdar nisem videl in še nikdar mi ni dal za jesti'.”
Ko je bila prilika, se je Franc odločil za delo pri kmetih. Šest ujetnikov iz severne Italije, dva Slovenca in štiri Italijane, je na svoje posestvo vzel Henrik, dober gospodar nemškega rodu. Najprej je vsakemu kupil novo obleko, potem pa še po eno lopato in po en kramp za delo v vinogradu. Z ženo sta spoštljivo ravnala z ujetniki in jih dobro hranila. Tudi z dvanajstimi črnci sta lepo ravnala, le da so opravljali fizično težja dela od ujetnikov. Neko nedeljo je gospodar pripeljal goste in jim razkazoval delo ujetnikov rekoč: “Poglejte, kaj znajo narediti Italijani, pa pravijo, da je to narod, ki ne zna nič.”
Franc pravi, da so prijateljevali s črnci, katerih družine so živele blizu posesti. “Živeli so v kolibah. Videl sem otroke, nage, ki so se valjali po pesku, ženske pa so se bolj skrivale, so se bale ljudi. Videl sem tudi duhovnika črnca, ki je maševal v cerkvici, pokriti s 'plehom', in hkrati pridno opravljal težaška dela.” Ko je gospodar Franca odpeljal k sinu na ogled tovarne tobaka, je prvič videl bivole, slone in gazele. Posebno dogodivščino pa je doživel z neuspešnim lovom na opice, ki so uničevale vinograd.
Po letu dni se je Franc odločil za delo na posestvu angleške gospodarice, kjer pa je večinoma stradal. Delo je tam opravljal samo mesec dni, nato pa odšel k tretjemu delodajalcu, ki je bil tudi Nemec. Franc je tako štiri leta ujetništva večinoma preživel na kmetijah in ne v taborišču: “Delo me je reševalo, da sem ostal pri zdravi pameti.”
Tridnevno zasliševanje
Konec novembra 1946 je pisal sestri: “Draga sestra Pepca! Sporočam ti, da okoli 15. decembra odpotujem iz Južne Afrike v domovino. V tem času sem že preoblečen, samo čakam tisti srečni dan, da pride 'odkaz za imbarkirat'.” Spominja se, da je bil novice o odhodu tako vesel, da niti jesti ni mogel. Decembra 1946 je dokončno zapustil vročo Južno Afriko. Po šestih letih je januarja 1947 spet stopil na domačo zemljo, ki je bila pokrita s snežno odejo. Toda prihod v domovino ni bil nič vzpodbuden. Vojaško spremstvo ga je odpeljalo v Divačo, kjer so ga za tri dni zaprli in, kot poudarja, surovo zasliševali, ker ni bil partizan. 13. januarja 1947 je od Štaba za repatriacijo vojnih ujetnikov in internirancev prejel potrdilo o prihodu domov.
IRENA URŠIČ
