“Prizadevati si moramo, da bi drevesa živela čim dlje”

Tanja je tudi lastnica podjetja Nega dreves ARBORIST v Mariboru in svetovalka Mestne občine Maribor pri urejanju in negi dreves.

Toda niso samo drevesa njena velika ljubezen. Tanja je tudi alpinistka. Rojena v športni družini Rojs leta 1976 v Mariboru, je svojo plezalno pot začela že leta 1993 pri alpinističnem odseku Kozjak Maribor. Zaradi svojih alpinističnih uspehov je dobila status vrhunske športnice pri Olimpijskem komiteju Slovenije. Tanja se je s soplezalkami kot del prve ženske naveze povzpela na dva najbolj slovita in zahtevna skalna stolpa na svetu: leta 2005 na Cerro Torre v Patagoniji, leto kasneje pa na Nameless Trango Tower v Pakistanu. Rada pleza tudi kombinirane in ledne smeri, kjer je na mednarodnih tekmah že večkrat stala na zmagovalnih stopničkah. Z možem Andrejem sta preplezala kar lepo število prvenstvenih smeri v skoraj vseh gorstvih sveta.

A tokrat smo se z alpinistko-arboristko Tanjo Grmovšek pogovarjali predvsem o drevesih.

> Se je prej začelo vaše vzpenjanje na veje dreves ali plezanje po stenah gora?

“Zagotovo je bilo najprej plezanje na domačo hruško. Sledilo je plezanje po stenah, včasih mimo neverjetnih drevesnih samorastnikov. Na koncu pa je prišlo tudi poklicno plezanje na drevesa.”

> Od kod vaša ljubezen do dreves, saj o ljubezni lahko govorimo, mar ne?

“To je bila ljubezen na prvi pogled. Drevesa so zame izredno lepa, mogočna, fotogenična. Gre predvsem za ljubezen do narave, ki je tako raznolika in nam lahko pokaže tudi našo majhnost, minljivost in nas hkrati umiri in ozemlji.”

> Kakšen je odnos do dreves pri nas, v Sloveniji?

“Ko sem leta 2004 začela delati na tem področju, sem ugotovila, da je pred mano še dolga pot, da je potrebno šele oblikovati pozitiven odnos do dreves, zavedanje, da so drevesa pomembna. To delo ozaveščanja javnosti je pri meni trajalo do leta 2007. Šele tedaj sem lahko odprla podjetje, ki se ukvarja z drevesi. Do tedaj sem lahko opravljala le manjša dela, manjše projekte. Od tedaj dalje pa vse več ljudi ve, da obstajamo. Vedno več je tudi zasebnih lastnikov zemljišč, ki jim ni vseeno za njihova drevesa.”

> Ampak kako ljudje gledajo na drevo? Kot na nekaj, kar se lahko brez velikega obžalovanja in premisleka poseka?

“Da in ne. Odvisno od ljudi. V gostih urbanih naseljih, kjer je stik ljudi z naravo prekinjen, se odnos spreminja, izboljšuje. V naših večjih mestih, v Ljubljani, Mariboru in Celju, je zavedanje občanov o pomembnosti dreves v njihovem bivalnem okolju veliko višje, kot je, na primer, v manjših mestih ali na podeželju, saj dlje časa preživijo v mestu. Seveda pa prisotnost zdravih, lepih dreves pozitivno vpliva na življenjsko raven, povečuje zadovoljstvo ljudi, spodbudno deluje na uspešnost šolarjev in otrok. V krajih z velikim številom dreves je tudi več turistov, saj ljudje raje prihajajo v zelene kot pa sive kraje.”

> Koliko arboristov je v Sloveniji?

“Arboristika se v Sloveniji šele prebija iz anonimnosti, v svetu pa je že močno uveljavljena, ponekod že sto in več let. Arboristično društvo Slovenije so ustanovili šele pred dvema letoma, šteje pa okrog 40 članov. Ko se je beseda arborist začela širiti in uveljavljati, je število članov kar precej poskočilo. Koliko ljudi pa se s to dejavnostjo zares ukvarja, je težko reči, saj je precej obširna. Nekateri so, denimo, izvajalci, drugi pa smo bolj svetovalci. Največ je seveda izvajalcev.”

> Kdo so izvajalci?

“To so zaposleni v podjetjih, ki obrezujejo drevesa. Svetovalci pa podjetjem, ustanovam in posameznikom svetujemo, kako ravnati z drevesi. Svetovalec je tisti, ki pravi, kaj bi bilo potrebno narediti, od izvajalca pa je odvisno, ali je to sposoben narediti. Obe dejavnosti poskušamo dvigniti na višjo raven, razširiti zavedanje, da arboristika sploh obstaja.”

> Kakšne so v urbanih okoljih najpogostejše napake v ravnanju z drevesi?

“To, da za drevesa ne skrbijo kontinuirano in načrtno. V drevesih ne vidijo živih organizmov. Posadijo jih, potem pa zanje nehajo skrbeti. Nanje se spomnijo šele, ko jim začno povzročati težave. Na miru jih pustijo, denimo 20, 30 let, potem ugotovijo, da so se preveč razrasla, se zapodijo nanje in jih preveč obrežejo.”

> Kako se lahko tem problemom izognemo?

“To je večplasten problem. Ogromno je dejavnikov, ki vplivajo na rast in zdravje drevesa. Drevo je lahko na zanj neprimernem kraju, lahko je za ta kraj neprimerna drevesna vrsta, lahko smo drevesu pustili premalo rastiščnega prostora. Vse te dejavnike je potrebno upoštevati že zelo zgodaj, ko drevo sadimo. Za drevo bi morali skrbeti že v trenutku, ko ga posadimo. Lahko ga primerjamo z otroki. Tako, kot moraš za otroka skrbeti že od rojstva dalje, zato, da se razvije v zdravo osebnost, moraš tudi za drevo skrbeti od dneva, ko sadiko daš v zemljo. Prvih deset let ga moramo redno zalivati, odstraniti količke, ga redno in pravilno obrezovati. Samo tako nam drevo kasneje ne bo povzročalo težav. Za drevo bi morali najbolj skrbeti v prvih 20, 25 letih. Samo če bomo zanj dobro skrbeli, nam bo v 'zrelih' letih dajalo največ.”

> Življenje dreves je v povprečju precej daljše od človeškega, nesorazmerje, ki verjetno poraja kar nekaj nesporazumov med drevesi in ljudmi, mar ne?

“Seveda. Ampak dolžina življenja dreves v urbanem okolju se precej razlikuje od dolžine življenja dreves v naravi. Prizadevati si moramo, da bi drevesa živela čim dlje in nas čim dlje razveseljevala, vendar pa imajo drevesa v urbanem okolju veliko težje razmere za rast od tistih v naravnem okolju. V rasti lahko zaostajajo, lahko stagnirajo, lahko jih neprimerno obrezujejo, v urbanih predelih je v zraku več škodljivih snovi, sončna pripeka je večja. Zaradi vseh teh dejavnikov je življenje dreves v mestih precej krajše v naravi. Velja, da ima na novo posajeno drevo v mestih pred sabo samo 7 do 15 let življenja.”

> Samo?

“Seveda. To je žalostno. V slovenskih mestih so drevesa v večini drevoredov posadili v čisto drugačnih okoliščinah, kot so danes. Njihova okolica je bila manj pozidana, zemlja boljša, bogatejša, manj onesnažena, kot je zdaj. Če bi danes star drevored hoteli zamenjati z novim, namesto starih dreves posaditi nova, bi morali najprej izboljšati kakovost rastišča. Okrog dreves bi moralo biti dovolj prepustne površine, ne pa pločnik, asfaltiran do samega debla.”

> Ampak zdi se, da pri urejanju urbanih površin izvajalci ne upoštevajo dovolj drevesnih korenin ...

“Res je, ne upoštevajo jih. Kaj se dogaja? Skopljejo luknjo, vanjo posadijo mlado drevo, ga zasujejo in pričakujejo, da bodo drevesne korenine ostale tako majhne kot ob saditvi. Korenine pa se med rastjo zelo razvejajo, kar je razumljivo in naravno.”

> Drevesa običajno obdajajo z zidanimi okviri, ki so le malo širši od debel ...

“To za drevo ni zdravo, tujki se lahko vrastejo v spodnji del debla. Asfaltirana površina preprečuje, da bi skoznjo pronicala voda, ki jo drevo potrebuje za preživetje in rast. Za drevo je najbolj optimalno, da ima vsaj 20 kubičnih metrov zemlje. Pri nas bi morali stanje precej izboljšati.”

> Torej dreves ne smemo obdajati z asfaltom in betonom ...

“Površina okrog dreves mora biti čim bolj prepustna. Že v fazi načrtovanja, torej že tedaj, ko razmišljamo, kam posaditi drevesa, bi morali zanje zagotoviti najbolj optimalne razmere.”

> Kakšne so optimalne razmere za drevesa?

“Povsem napačno mislimo, da imajo drevesa globoke korenine. Večina dreves v mestih ima predvsem horizontalne korenine. Največ drobnih, srkalnih korenin je v zgornjih tridesetih centimetrih zemlje. Običajno v posegih okrog dreves posekajo prav te majhne površinske koreninice. Drevesu tako preprečijo dostop do najbolj hranljivih snovi, te pa so v zgornjem sloju zemlje. To se pozna v zmanjšani vitalnosti dreves. Velike korenine so za stabilnost drevesa, hrano pa drevo dobiva s pomočjo povšinskih korenin.”

> Je obseg korenin zrcalna podoba drevesne krošnje?

“Tako so nekdaj mislili. Zdaj pa vemo, da korenine segajo do desetkrat dje od debla, kot je obseg krošnje. Vse je odvisno od rastiščnih razmer, od posamezne drevesne vrste. Vsekakor bodo korenine segale povsod tja, kjer je zrak.”

> Ampak tega gradbinci ne upoštevajo. Zdi se, da je v njihovih predstavah drevo iz otroške risbice: krošnjica, deblo in ravna črta ...

“Seveda. Zaman je vsa skrb za drevo, če nekega dne pride gradbenik z mehanizacijo in tik ob drevesu skoplje jarek; tako tridesetletna skrb za drevo v hipu propade. Drevo se posuši v nekaj letih. Na drevesih se posledice gradbenih del ob njih pokažejo šele po treh, štirih, petih letih, ko vsi pozabijo, da so nekje gradili ... Potem pridejo ljudje k meni in me sprašujejo, zakaj neki drevo hira, zakaj ni vitalno. Preobraziti se moram v detektiva in spraševati, kaj se je dogajalo pred leti. No, na koncu mi vendarle povejo, da so ob drevesu nekaj kopali, jarek ali temelje za pločnik.”

> Kako ugotovite, da z drevesom ni nekaj v redu?

“Ko pridem k drevesu, naredim celovito analizo njegovega stanja.”

> Stanje drevesa vidite že s prostim očesom?

“Seveda. Najbolj se vidi, če je drevo suho, odmrlo. Naredijo pa se lahko tudi dodatne analize, s primernimi metodami in instrumenti.”

> Da je bolehno?

“Da je bolehno, vidimo že po zunanjih znakih ...”

> Torej?

“Drevo je lahko na zunaj videti tudi v redu, je zeleno, ampak je v bistvu bolno. Zato je potrebno vsako drevo temeljito pregledati. Je tako, kot da bi človek šel na pregled k zdravniku. Če opazim, da drevesu upada vitalnost, ga opazujem skozi celo vegetacijsko dobo. Če ugotovim, da je z njim nekaj narobe, pa je potrebno takoj ukrepati.”

> Ali spremljate stanje dreves tudi na gradbiščih?

“V Mariboru so v Sloveniji prvi sprejeli pravilnik o sajenju, načrtovanju in vzdrževanju lesnatih rastlin. V tem pravilniku je tudi poglavje, ki ureja zaščito dreves na gradbiščih. Pravilnik pa velja samo na javnih površinah v mestni občini Maribor. Na območjih, kjer so bloki, hiše, stanovanjske soseske, ta pravilnik ne velja, čeprav lahko ljudje upoštevajo njegova priporočila. Pobudo za to, da drevo na gradbišču ohranijo, mora dati lastnik parcele.”

> Kako pa se drevo zaščiti na gradbišču?

“Tako, da se v obsegu tlorisa krošnje postavi zaščitna ograja, znotraj katere ne smejo odlagati gradbenega materiala, ne smejo voziti z gradbenimi stroji, skratka, nič se ne sme dogajati. Takšno ravnanje bi moralo biti na gradbiščih pravilo, in upam, da se bo takšna praksa v kratkem uveljavila po vsej Sloveniji.”

> Ampak tega se gradbinci ne držijo. Drevesa so zanje zadnja skrb.

“Trenutno res. Vendar si zdaj v Mariboru prizadevamo, da bi to stanje izboljšali prav s pomočjo občinskega pravilnika. Prav bi bilo, da bi podoben pravilnik o ravnanju z drevesi imele vse slovenske občine od najmanjših do največjih. Prav tako bi se morale po določilih takega pravilnika ravnati stanovanjske skupnosti.”

> Katera drevesa so najprimernejša za urbano okolje?

“Iglavci so bolj občutljivi. Drugače pa ... drevesnih vrst je ogromno, še več je drevesnih sort. Vsaka ima svoje posebnosti. Sicer pa ne bi rada izpostavila določene vrste, saj bi se lahko zgodilo, da bi jo sadili na območjih, ki bi bila zanjo neprimerna. Platana je zanesljivo najbolj trpežno drevo in je zato najbolj razširjena v urbanih okoljih. Vendar se moramo zavedati, da potrebuje veliko prostora, saj lahko doseže tudi 30 metrov višine. Platana najbolje prenaša onesnažen zrak v mestih, izpušne pline, popolno pokritost. Vsako drevo ima svoje pozitivne in negativne plati, ki pridejo do izraza v prav posebnih okoliščinah. Prav zato nerada kar tako na splošno izpostavljam kako vrsto dreves. Strokovnjak bi lahko svetoval, kakšna vrsta drevesa bi lahko bila najbolj primerna za določen kraj v določenem mestu. Ni vsaka lokacija primerna za drevo.”

> A pogosto svetujete, kakšna vrsta dreves je primerna za kako mestno četrt?

“Seveda. Pogosto sodelujem z arhitekti in krajinskimi arhitekti. Ti oblikujejo širšo sliko, arboristi pa imamo pogled usmerjen predvsem v drevesa, v življenjske razmere za drevesa. Tu mora priti do usklajevanja. Kot arboristko me zanima, kako bo z drevesom čez 20, 30 let, torej, ko bo zraslo in začelo zaradi svoje velikosti povzročati okolju probleme. Arhitekti lahko naredijo zelo lep načrt, velikokrat pa ne pomislijo, kaj bo čez toliko in toliko let, ko bodo drevesa zrasla in jih bo potrebno vzdrževati. Tu je potrebno upoštevati željo lastnika območja. Če lastnik ne bi rad visokega drevesa, potem ne bom svetovala sajenja take vrste, ki ima visoko rast. Svetovala bom sorto, ki bo ostala nizka, ožja. Vendar pa: majhna drevesa majhne koristi, velika drevesa velike koristi.”

> Kaj menite o palmah?

“A to sprašujete, ker jih zdaj imate toliko v Kopru?”

> Ja, tudi, a ne samo zato.

“So zelo vizualne. Ko se pripeljem v Koper, vidim palme in imam takoj občutek, da sem v drugem podnebju. Pomislim - tega ni nikjer drugje v Sloveniji. S tega vidika bi lahko bile sprejemljive. Težko pa je oceniti, ali so za ta kraj primerne.”

> Kaj pa menite o ustvarjanju geometrijskih oblik iz drevesnih krošenj?

“Drevesa s krošnjami v geometrijskih oblikah potrebujejo redno vzdrževanje. To je najbolj pomembno. Vse je odvisno od vizije posameznega kraja, kaj želi s tem sporočiti. Poleg tega pa takšno vzdrževanje ni prav poceni. Če ima občina dovolj denarja, si lahko privošči tudi drevesne krošnje v geometrijskih oblikah. Zlasti mondeni kraji si želijo s tem dati videz drugačnosti. Jaz osebno imam raje naravni videz drevesa, saj je drevo samo na sebi lepo. Sicer pa je tudi precej ljubiteljev geometrije.”

> Ali je za drevo stresno, če ga z enega rastišča prestavimo na drugo?

“Seveda je stresno, vsako presajanje je stresno. Pri presajanju potrebuje še toliko več nege, in ni nujno, da se presaditev vedno obnese.”

> Mar bi morale mestne in občinske uprave imeti zaposlenega tudi koga, ki bi se še zlasti ukvarjal z drevesi in z zelenimi površinami?

“Vsaka občina bi morala imeti koga, ki se spozna na drevesa in se z njimi ukvarja. A zelene površine sestavljajo tudi trate, enoletnice in trajnice, kar pa je področje hortikulture. Torej bi moral biti krog zaposlenih širši. V ZDA, na primer, tekmujejo, katero mesto bo bolj zeleno, katero bo bolj pokrito s krošnjami, kar kaže na ugodne življenjske razmere v kraju. Zavedajo se, da bo mesto, ki bo bolj zeleno, tudi bolj privlačno za ljudi, da se bodo vanj raje priseljevali, da bo več biznisa. V Sloveniji se občinski uslužbenci in župani premalo zavedajo, kako pomembna so drevesa za prijetno življenjsko okolje v mestih.”

> Kaj bi bilo potrebno narediti, da bi izboljšali odnos do dreves?

“To je dolgotrajni proces ozaveščanja javnosti. Če ljudje nimajo potrebe po urejeni okolici, potem je težko kaj narediti. Ko se potreba ustvari, se tudi stvari spremenijo. To gre z roko v roko. Arboristi moramo razširjati znanje o drevesih, o njihovem pomenu in vrednosti, povečevati strpnost do dreves.”

> Kakšno strpnost?

“Dogaja se, da se ljudje na nož bojujejo za ohranitev vsakega drevesa v parku, drevo, ki raste pred njihovim stanovanjskim blokom, pa bi najraje požagali. Za drevesa moraš skrbeti, kjerkoli pač so. Ljudje pa se pritožujejo, da jim odpadlo listje maši odtoke, da jim drevo dela senco, da so na njem ptiči, ki onesnažujejo avtomobile, parkirane pod njim. Ne vidijo pa, kakšne koristi vse imajo od drevesa, ki raste pri hiši. Sredi vročega poletja daje čudovito senco, ščiti nas pred močnim vetrom. Vse to lahko precej zmanjša stroške za hlajenje ali ogrevanje. Tudi za 20 ali 30 odstotkov. Drevesa tako sodelujejo pri zmanjševanju porabe električne energije. Poseben problem so veliki nakupovalni centri, ki še bolj odtujujejo človeka od narave. Ob njih so obsežna parkirišča, na katerih posadijo nizka drevesca z okroglastimi krošnjami, ki ne bodo nikoli zrasla. Poleti so te površine razbeljene, pozimi brije čeznje ledenomrzel veter. To je ta odtujenost.”

> Ampak sodobni človek naj bi bil dinamičen, celo nekoliko nevrotičen, večno nezadovoljen. To pa ni ravno v sozvočju z umirjenostjo, cikličnostjo narave. Drevo je simbol narave ...

“V Mariboru si po svojih najboljših močeh prizadevam, da bi sadili kvalitetne drevesne sadike, ne pa zobotrebcev. Včasih je zaradi potrebe investitorjev na žalost potrebno odstraniti drevo, vendar pa ga moramo nadomestiti, morda kje drugje, in posaditi ne samo enega, ampak več dreves. Za vsako požagano drevo bi morali posaditi dve, tri nova. Zato, da se zeleni fond ohranja in tudi širi. Da bodo tudi naši potomci imeli boljše življenjske razmere. Drevesa sadiš z nekim upanjem.”

> V drevesih domujejo tudi mnoge živali ...

“Seveda, ampak ljudje na žalost poskušajo izriniti živalski svet iz mest, tako da imamo okoli sebe vse manj narave.”

> Katere so najbolj razširjene bolezni dreves v mestih? Jih sploh poskušamo zdraviti?

“Tudi glede tega je Slovenija raznolika. Najbolj ogrožen je divji kostanj, ki sredi poletja dobi rjave liste in mu zgodaj odpadejo. Gre za sklop dveh stvari - eno je gliva, ki pride na liste, drugo pa je žuželka, obe pa se na kostanju pojavita, ko drevo že opravi svoje funkcije v rastni sezoni in je to bolj estetski problem za nas ljudi. Samo preganjanje listnega zavrtača na starih kostanjih je lahko za drevo nevarno, saj se injekcije dajejo na obodu drevesa, ki ima zelo majhen letni prirastek. Za drevo to ni v redu pa tudi ekonomsko ni ravno upravičeno.

Najbolj nevarno je, če se k nam pretihotapi kakšna tuja gliva, tuja žuželka. V Kopru ste najbolj na udaru, saj imate pristanišče in ladje. Z njimi se z lesenimi paletami pripelje tudi kakšna bolezen ali gliva. Tudi s sadilnim materialom lahko pride kakšna bolezen, zlasti zdaj, ko je Slovenija v EU in so meje odprte. Nevarni so novi škodljivci, saj nimajo naravnih sovražnikov. Zato moramo na to paziti.”

> Kaj torej storiti?

“Velja neko splošno pravilo, da ne sme biti na enem kraju preveč dreves enake družine, rodu ali vrste. Zato, da se ne ogrozi vseh dreves v mestu. V Ameriki so v tridesetih letih prejšnjega stoletja imeli velik problem z bresti zaradi holandske brestove bolezni. Posekati so morali šest milijonov dreves. Pomislite, kakšen šok je to, če se nekoč zeleno mesto čez noč spremeni v betonsko puščavo! Prav zaradi teh katastrofalnih dogodkov je arboristika v tujini dobila ugled. Upam, da si pri nas ne bo pridobivala ugleda s podobnimi katastrofami.”

ROBERT ŠKRLJ

Tanja Grmovšek: “To je bila ljubezen na prvi pogled. Drevesa so zame izredno lepa, mogočna, fotogenična.”Robert Škrlj