Prof. dr. Jože Mencinger: Politike na globalni ravni se bojim bolj, kot multinacionalk

Francoski minister za evropske zadeve Jean Leonetti pa je minuli teden napovedal, da naj bi bil davek na finančne transakcije uveden že do konca letošnjega leta. Med članicami unije mu odločno nasprotujeta v prvi vrsti Velika Britanija in Švedska. O teh vprašanjih smo se pogovarjali z ekonomistom dr. Jožetom Mencingerjem.

> Se strinjate s trditvijo, da je bila potreba po zagotovitvi nemotenega pretoka kapitala če ne prvi pa vsaj eden izmed osrednjih razlogov formiranja EU?

“Ne. Mislim, da je bil prvi razlog nastajanja EU prepričanje njenih 'očetov' Monneta in Adenauerja, da je povezovanje v Evropi potrebno zato, da bi se izognili vojnam in si zagotovili mir in varnost. Šlo je za državnike, ki so preživeli strahote druge svetovne vojne, Evropa pa se je bala Sovjetske zveze. Zagotavljanje nemotenega toka kapitala je postalo pomembno šele pozneje.”

> A kljub temu se danes zdi, da postajajo kratkoročne transakcije, finančne špekulacije, forex trgi… domala osrednje gibalo finančnega in posledično družbenega nihanja?

“Na žalost imate prav, a tudi do tega ni prišlo prek noči: že od začetka osemdesetih let se na škodo dela spreminja razmerje med deležem produkta, ki ga dobi delo, in deležem, ki ga dobi kapital, gospodarsko rast, ki jo določa povpraševanje, pa so vse bolj omogočali krediti. Vse to je spremljalo izumljanje novih in novih 'finančnih' produktov, ki so omogočali nastajanje in rast virtualnega bogastva. Dovolj zgovoren je podatek, da je bilo na primer finančno bogastvo pred tremi desetletji približno tolikšno kot bruto družbeni proizvod (BDP), pred krizo je bilo pa kar petkrat večje.”

> Verjetno prav ti trgi za svojo ekstremno profitabilnost potrebujejo ekstremna nihanja, ki se nenazadnje odražajo prav v gospodarskih krizah. Več kot je kriz, uspešnejše so lahko špekulacije ...

“Ekstremna nihanja res pomenijo ekstremne profite, a tudi ekstremne izgube. A žal se je finančni svet, katerega edina funkcija je učinkovito prenašanje prihrankov od varčevalcev k investitorjem, vse bolj spreminjal v nekakšno igralnico, v kateri so finančniki, največkrat s tujim denarjem in za tuj račun igrali 'monopoli'. Iger na srečno namreč ne bi nihče prirejal, če ne bi bilo jasno, da jih igralci igrajo, čeprav izgubljajo.”

> Kaj menite o predlogu francosko-nemškega dvojca “Merkozy” za uvedbo davka na finančne transakcije? Ali je to pravi odgovor na gospodarsko krizo?

“Davek na finančne transakcije naj bi predvsem zmanjšal finančne transakcije. Ker je davčna osnova velika, saj je transakcij veliko, bi že zelo nizka stopnja zagotavljala tudi velik davčni prihodek, kar naj bi bila želena lastnost dobrega obdavčenja. No, z njim finančne krize ne bomo končali; za to bo potrebna sprememba finančnega sistema, v njem bo mnogo 'finančnih' produktov treba proglasiti za goljufije ali jih uvrstiti med igre na srečo.”

> Ali je po vašem mnenju ustrezno, da tako imenovan Tobin tax uvaja samo Evropa? In celo znotraj EU imamo Veliko Britanijo in Švedsko, ki omenjenega davka najverjetneje ne bosta sprejeli ...

“Najbrž bi bilo bolje, če bi ga imeli v celotni EU, in še bolje, če bi ga imeli tudi v ZDA. A pričakovati, da bo ta davek spremenil svet, ne gre. Govorjenje, da je prav, da ceno za krizo plačajo tudi finančniki, pa je demagogija. Mislite, da bodo zaradi tega davka imeli nižje plače ali dobičke? Gotovo ne. Kdo dejansko, in ne samo formalno, plača kakšen davek, je odvisno od možnosti prenašanja davčnega bremena. To velja za vse davke; pri vseh gre le za prerazdelitev družbenega produkta.”

> Realna težava predloga se verjetno kaže že v vprašanju, kako bo lahko davek na finančne transakcije uspešen, če se bo denar npr. preprosto selil v države, ki tega davka nimajo?

“Imate prav. Vendar tudi s tem ne gre pretiravati. Kaj pa bo denar tam počel?”

> A kljub temu bi bila uvedba omenjenega davka smiselna, če bi ga sprejeli v večjem številu držav po svetu, do česar pa skorajda zagotovo ne bo prišlo ...

“Se strinjam, vendar ostajam pri mnenju, da ta davek, čeprav bi ga uvedli v celem svetu, ne bo bistveno spremenil sveta.”

> Kaj uvedba omenjenega davka pomeni za Slovenijo?

“Če bodo davek na finančne transakcije res uvedli, bi bilo edino smiselno, da je to 'zvezni' davek, torej davek, ki se steka v proračun EU. V Sloveniji takšen davek ne bi imel pravega smisla, saj bi bil davčni prihodek majhen. Finančnih transakcij je, odkar se je začela kriza, malo. Kolikor vem, bi Slovenija podprla uvedbo tega davka na ravni EU27, ne pa na ravni evro območja, a ker Velika Britanija nasprotuje, je uvedba malo verjetna.”

> Kolikšna je vloga Slovenije v reševanju gospodarske situacije v EU?

“Vloga Slovenije v finančno-gospodarski politiki EU bo ostala zanemarljiva, ne glede na formalno enakopravnost na primer finančnih ministrov ali guvernerjev.”

> Zakaj je gospodarska politika tako ustrežljiva do zahtev finančnega kapitala?

“Razlogov je najbrž več, a glavni razlog za reševanje bank ni reševanje bankirjev, ampak reševanje depozitov v bankah. Banka namreč takoj, ko prvemu varčevalcu ne more izplačati, kar bi mu morala, brez pomoči države propade. Bančni posli so odvisni od zaupanja, ki pa je močno načeto. Celo med bankami; zato si ne posojajo in ogromne vsote denarja hranijo pri Evropski centralni banki (ECB).”

> V kolikšni meri je sedanja gospodarska kriza realna?

“Zelo realna je; gre pravzaprav za krizo hiperprodukcije. Produktov, ki jih imamo, ne moremo prodati, zato jih tudi ne moremo proizvajati, ljudje ostajajo brez dela in brez denarja; vse skupaj gre v spiralo, obrnjeno navzdol. Do krize so nakupe omogočali krediti, vsi so se zadolževali, posamezniki, podjetja in banke; ves svet je postajal vse bolj zasvojen s krediti.”

> … in ta zasvojenost naj bi poganjala družbeno-ekonomsko dinamiko?

“Ta zasvojenost je do nedavna veljala za dokaz finančne razvitosti: šlo naj bi za finančno poglabljanje. Sam se spomnim, da so se v tujini zgražali zaradi finančne nerazvitosti Slovenije, ker so bili krediti manj kot pol BDP, sam pa nikakor nisem razumel, da zadolženost pomeni razvitost.”

> Ali ni ta kriza (pre)zadolženosti del tako imenovane strategije šoka, doktrine šoka (o kateri je pisala Naomi Klein), da bi državam vsilili za mednarodni finančni kapital ugodne ukrepe (umik države iz gospodarstva, liberalizacija trga, znižanje cene delovne sile)?

“Sam v zarote na svetovni ravni ne verjamem, bolj verjamem v pohlep, neumnost in kratkovidnost, čeprav je gotovo, da so mnogim deželam v razvoju 'razvoj' vsiljevali, pri tem pa jih je zanimalo le, koliko bodo pri tem zaslužili. O tem je bila že pred precej leti napisana knjiga Economic hit man. Gre za spomine človeka, ki je počel prav to, vsiljeval za dežele pogubne kredite za razvoj.”

> Kako preseči še vedno aktualno mantro boljše bodočnosti za vse s pomočjo neomejene samoregulacije trga, ki naj bi poskrbela za napredek domala v celotni ekonomsko-družbeni sferi?

“Učbeniškega trga z milijoni ponudnikov in povpraševalcev, ki bi zagotavljal pravično delitev, enostavno ni. Kaj je pravično, je zmeraj stvar vrednostnih sodb, ki pa se spreminjajo; sam na primer menim, da storitve zdravstva, šolstva in sociale ne sodijo na trg, kdo drug pa misli, da s tem ni nič narobe.”

> V omenjeni koncept samoregulacije trga sodi tudi znižanje davkov za gospodarstvo, kar naj bi posledično pripomoglo h gospodarski rasti in povečanju davčnih prihodkov, večja fleksibilnost pri zaposlovanju, kar naj bi vodilo v nižje stroške dela, lažje odpuščanje zaposlenih … Floskule ali resničnost?

“Gre za floskule tako imenovane ekonomike ponudbe. Empirično je hitro mogoče dokazati, da podjetniki večjih dobičkov na račun nižjih stroškov dela ne namenjajo modernizaciji, razen če ta spet skrči stroške dela. V državah z visokim deležem dobičkov v BDP je manj investicij v razvoj, kot pa v državah z nizkim deležem. Zraven gre še predpostavka o nujnem povečanju konkurenčnosti. Toda, če vsi povečujejo konkurenčnost, je produktov, ki jih ni mogoče prodati, še več, vsi so še naprej na istem, le brezposelnih je več. Rezultat je gospodarski kanibalizem ...”

> Ki med drugim vodi tudi v preprosto dejstvo, da se je iz razvitega sveta praktično vsa proizvodnja preselila v dežele tako imenovanega tretjega sveta (Kitajska, Koreja, Tajvan …). Bodo evropske države postale konkurenčne z azijskimi samo tako, da bodo ukinile socialno državo in znižale ceno delovne sile na azijsko raven?

“Tega se v Evropi ne da narediti; žal pa so v to očitno verjeli ustvarjalci 'družbe znanja' v lizbonskih strategijah iz leta 2000 in 2005. 'Družba znanja' se sicer lepo sliši, je pa neumnost, ki implicira, da bo Evropa 'kitajcem' prodajala znanje, oni pa nam produkte. Dejansko pa mi ne prodajamo znanja, ker ga imajo oni že več, kupujemo pa njihove produkte. Z neumnimi strategijami so evropski politiki Evropo pripeljali v popolno odvisnost. Kar poglejte plačilno bilanco med EU in Kitajsko ...”

> Multinacionalke delujejo na mednarodni (globalni) ravni, vlade zgolj na ravni nacionalnih držav. V razmerah globaliziranega trga je to razmerje v škodo nacionalnih držav. Se bo morala politika (tudi gospodarska) organizirati na globalni ravni?

“Strinjam se, da države zaradi multinacionalk vse bolj izgubljajo moč, postajajo nepotrebne. No, politike na globalni ravni se bojim še bolj kot multinacionalk. Najbrž je politika EU kar dober razlog za nezaupanje.”

> Kakšne so po vašem mnenju možne alternative?

“Kot edina možnost zdaj ostajata nekakšna re-industrializacija Evrope in njeno počasno zapiranje, kar sicer prinaša znižanje življenjske ravni, a z več zaposlitvami in večjo socialno varnostjo.”

> Kaj lahko pričakujemo v bodoče?

“Najbrž konec gospodarske rasti, ki pravzaprav postaja nesmiselna, in konec krize, ko se bomo nanjo navadili kot normalno stanje.”

ROBI ŠABEC

Dr. Jože MencingerDaniel Novakovic