Projektocen

In to davno preden se je v poznem terciarju pojavil človek, v takšni ali drugačni različici. Od tistega starejšega modela, bolj nizke rasti in nekoliko sključenega, ki se je pred dobrimi petimi milijoni let potikal po afriški savani in iskal hrano, do najsodobnejše različice - “lejtist edišon” - človeka, pokončnega in mislečega. Tako piše v knjigah. Ta je na Zemlji že kakšnih 130.000 let in se trenutno, vsaj tisti na zahodni polobli, potika med izložbami trgovskih centrov in išče kaj za obleči. Prvi se je čudil streli in grmenju ter verjel, da se nekdo tam zgoraj pošteno jezi, drugi se ne čudi več ničemur ter verjame, da bo njegovo perilo za tri odtenke bolj belo, da ga v šparu razvajajo, da obstaja pas za vitek stas in da je folksvagnov avtomobil “Das Avto”, pa je v resnici navaden “gas avto”.

No, morda se malo čudi, da je v mestu in na cesti gneča, ko se s svojim sijočim športnim terencem odpelje do trgovine za vogalom, kjer so ta teden v akciji jagode iz Južne Afrike. Iz tiste iste Afrike, iz katere se je pred milijoni let začel osvajalski pohod človeške vrste. Takrat jagode še niso bile v akciji. Sicer pa so akcije že vrsto let stalnica na sončni, a najbrž tudi na senčni strani Alp, na njihovi levi in na desni. V akciji je prej ali slej tako rekoč vse in ne le jagode. V glavnem verjamemo, da nam delajo trgovci z akcijami uslugo, v resnici pa jo delamo mi njim. Na koncu smo eni in drugi zadovoljni in to je pomembno.

Nekoliko stran od trgovskih centrov in akcij pa je, poleg nogometa seveda, danes pomembno, kaj pomembno, ključno nekaj drugega. Evropski projekti. Čez in med mejni, narodni, regionalni. In če so zemljologi zadnje obdobje zemeljske zgodovine, tam od približno 10.000 let pred našim štetjem dalje, poimenovali holocen in mu nekateri zaradi neizbrisnega pečata, ki ga na planetu pušča človek, pravijo tudi antropocen, potem lahko ta zadnji del, vsaj na stari celini, mirno imenujemo projektocen. Brez projektov nam praktično živeti ni! Regionalno sodelovanje, razvoj podeželja, pomorstva in ribištva, zaposlovanje in usposabljanje, mala in srednja podjetja, raziskave, razvoj in inovacije, trajnostna mobilnost, energetska učinkovitost in še kaj bi se našlo. Vse to visi na nitki, ki se ji reče evropska sredstva ali natančneje sredstva kohezijskega sklada, sklada za regionalni razvoj, socialnega sklada in morda še kakšnega sklada kar tako.

Krmarjenje v tem labirintu strukturnih skladov, temeljnih ciljev, operativnih programov, partnerskih sporazumov, kazalcev, upravičencev, razpisov in prijav, ni mačji kašelj. Prej oslovski. Tisti, ki je bil aktualen še pred kakšnega pol stoletja in je imel lahko pri majhnih otrocih tudi težje posledice. Na srečo smo ga na zahodni polobli s cepljenjem spravili z dnevnega reda. Velikega dela človeštva ta sreča še ni doletela. Ne ta in marsikatera druga tudi ne. A o tistih z manj sreče bomo gotovo lahko še veliko govorili v bližnji prihodnosti. Žicam in ograjam navkljub.

Tokrat še dve ali tri o projektih in projektocenu. Učinkovitega cepiva proti tovrstni gradnji svetle prihodnosti zaenkrat ni in ga tudi nihče zares zavzeto ne išče. Ne nazadnje so to za številna področja edina sredstva, s katerimi lahko kaj konkretnega narediš. Če uspeš zagotoviti lastno udeležbo in zalagati sredstva za izvedbo seveda. In če uspeš svoje siceršnje delo potisniti na stran zato, da poiščeš partnerje in napleteš ustrezno zgodbo. Ta morda ni prav v skladu s tvojimi željami in potrebami, je pa v skladu z razpisom in če si spreten, vanjo vključiš tudi kakšno aktivnost, ki je sicer ne bi mogel izpeljati. Tako se velikokrat zazdi, da se bodo z množico projektov tresle gore, skotijo pa se vendarle le majhne miši.

Težko se je tudi znebiti občutka, da je veliko tega vnaprej dogovorjenega po bruseljskih kuloarjih in da je pri dodeljevanju sredstev lobiranje pomembnejše od vsebine. Da ni prostora za improvizacijo in spremembe, kaj šele za kakšne napake. Če te ne dobijo na prvi stopnji kontrole, te pa na drugi. In za novce se lahko obrišeš pod nosom. Da ne govorimo o tem, da je projektno financiranje verjetno eden pomembnejših mehanizmov nastajanja in vzdrževanja prekariata, dela za določen čas. Od projekta do projekta in v upanju na naslednji projekt. Ob nedeljah in praznikih, podnevi in če je potrebno tudi ponoči, brez resne in zanesljive možnosti za načrtovanje lastne prihodnosti. Stalno je le to, da si stalno brez stalne službe. Fleksibilen do konca. Kakorkoli.

Upam, da bomo na koncu te finančne perspektive, kakor pravijo posameznim dobam projektocena, bolj inovativni, povezani in bolj razviti, trajno mobilni, energetsko učinkoviti, stalno zaposleni, z ohranjeno naravo in kulturno dediščino. Potem se bom z veseljem fotografiral ob eni številnih tabel, na katerih piše, da je operacijo delno financirala Evropska unija.

ROBERT TURK