Prst na tipki “reset”

Ampak, če se potrudite, jo boste našli.

Ko sem brskal po Made in ... (narejeno v), sem bil nemalo presenečen. Iskal sem blago, ki bi bilo narejeno v kakšni od evropskih držav, pa sem jih našel le za vzorec. Vsepovsod Made in China, Made in Taiwan, Made in Vietnam ... Večinoma so se na listkih s podatki o proizvodu pojavljale države iz daljne Azije, redkeje države nekdanjega evropskega socialističnega bloka: Slovaška, Romunija, Bolgarija ... O kakšni zahodni ali srednji Evropi niti sledu. Čimbolj so bili proizvodi tehnološko razviti, tem pogosteje so se na njih pojavljali napisi Kitajska, Koreja, Tajvan. Toliko torej o “nerazvitem tretjem svetu”.

Police z visokotehnološkimi izdelki so sicer krasila imena znamenitih nemških, francoskih, italijanskih in britanskih znamk, a ko si postrgal površinski blišč in pogledal, kje so izdelali televizor, računalnik, monitor ali mobilnik, si ugotovil, da so ga sestavili nekje v Aziji. Ostalo je samo evropsko ime, delo je bilo - azijsko.

Tudi obleka, ki jo nosim, je narejena na Kitajskem, pa čeprav se na etiketah ne pojavljajo prav nič kitajska imena - vse zveni tako zelo angleško, italijansko, špansko - a to je zgolj videz. Bistvo je azijsko. Tudi čevlje, na katere sem tako zelo navezan, nekateri jim hudomušno pravijo piščančki, saj so značilne rumene barve, izdelujejo na Kitajskem. A jih še pred nekaj leti niso. Domovina timberlandk so ZDA. A nanje se nisem navezal zaradi tega, tudi zaradi njihove modnosti ne. Začel sem jih kupovati zaradi njihove kakovosti. Vzdržale so tri, štiri, celo pet zim, nikoli niso prepuščale vode (zveni kot prekleta reklama, a je res) in noge so bile v njih spočite tudi po desetkilometrski hoji. Ampak ... nekega zimskega dne so me čisto nove in še bleščeče pustile na cedilu. Po samo dveh, treh mesecih. Notranja podloga je začela odstopati, se na peti nabirati v neprijetno grbino, ki mi je na peti naredila zoprn žulj. Ko sem čevlje natančno pregledal, sem ugotovil, da jih niso izdelali v ZDA temveč, glej ga zlomka, na Kitajskem.

Čevlje sem nesel k čevljarju, a so, kljub popravilu vzdržali samo še naslednjo zimo. Mojster čevljar se je čudil iz kako slabega materiala so narejeni in kakšne pomanjkljivosti imajo. “Še dobro, da so vzdržale eno zimo,” se je hudomušno zahahljal. “Pa za takšno ceno!” Torej, od štirih zim se je življenjska doba mojih čevljev skrčila na dve. Verjemite mi, nič nimam proti Kitajcem, takšna so pač dejstva.

Nekaj podobnega je tudi s hrano. V veleblagovnicah na robu mesta nikakor ne morem najti, na primer, slovenskega česna. Plezam po kupih, s katerih se kotrlja v mrežice ujeti deviško bel kitajski česen, katerega pa ne maram, saj je nekakovosten in izjemno slabega okusa. Če imam srečo, se moram zadovoljiti s španskim, ki je samo nekoliko boljši.

Kaj je tisto, kar sili evropska in severnoameriška podjetja (zdaj silne multinacionalke ali korporacije), da proizvodnjo selijo na Daljni vzhod? Odgovor je na dlani in je skoraj vsakomur že znan: zaradi poceni delovne sile. Razlike v plačah delavcev v Zahodni Evropi in na Kitajskem ali v Indokini so strahovite: 100 ali 150 proti 1. In več. Seveda v korist evropskih delavcev. Razumljivo je, da kapital beži iz zahodnoevropskih držav proti Daljnemu vzhodu, še zlasti, če so razmere za investicije tam stabilne, okolje pa do tujcev prijazno.

Vodstva korporacij hvalijo politično stabilnost v azijskih državah in hitrost vladnih odločitev. Razumljivo, v teh državah praviloma ni demokracije, države vodijo avtokratski režimi. Ni stroškov za delovanje demokracije, ni dolgotrajnih postopkov sprejemanja odločitev v večstrankarskem sistemu, sindikati so kvečjemu na papirju, stavk ni, če pa so, jih v kali zatrejo. Skratka, kapital ljubi diktaturo.

Če pobrskamo po spletnih straneh Amnesty International in nekaterih sorodnih organizacij, zlasti kitajskih oporečnikov, ki delujejo v glavnem v tujini (saj jim je v domovini prepovedano) ugotovimo, da velik del proizvodnje za zahodne korporacije opravljajo kar zaporniki v kazenskih delovnih taboriščih, seveda brezplačno. Multinacionalke izkoriščajo tudi poceni otroško in žensko delovno silo. Torej najbolj ranljive družbene kategorije.

Razmere za zahodni kapital so na Daljnem vzhodu naravnost sanjske. Dobički so strahovito visoki, stroški minimalni, tveganja neznatna. Zakaj bi potemtakem v Evropi podpirali potratne demokracije, zakaj bi tu plačevali visoke davke za vrsto socialnih pravic držav blaginje (brezplačno zdravstvo, šolstvo, javni pokojninski sistem), če vseh teh stroškov v Aziji nimajo?

Prav zato ni mogoče več najti proizvodov, ki bi jih izdelali evropski delavci. Zato se govori o nekonkurenčnosti evropskega gospodarstva. Zato zahteve po liberalizaciji, po “vitki državi”, po vsesplošni privatizaciji javnega sektorja. Zato, da bi lahko države v prid kapitala odvrgle “bremena” družbene solidarnosti, zato, da bi delavske plače približali azijskim. Ampak, kaj se bo zgodilo v tem primeru? Mar ne bo kupna moč evropskih delavcev (potrošnikov) padla, z njo pa tudi zaslužki korporacij?

Ne, pravi ekonomist Jože Mencinger, v nobenem primeru Evropa ne more pasti na raven azijskega delavca, to bi bil samomor. Lahko pa se na tržišču pojavijo novi igralci, ki bodo prav tako, zaradi divje konkurence, znižali ceno delovne sile. Pojavili se bodo novi dobičkarji, ki jim v razmerah socialne države niso dopustili na igrišče. To so predvsem zavarovalnice. Njim so doslej pristrigli peruti, da niso mogle vzleteti v severnoameriške neoliberalne višave.

Zdaj pa tudi po zaslugi hlapčevske politike (ah, Stanovnik!) padajo še zadnji braniki družbe solidarnosti - v zdravstvu, pokojninskem sistemu, šolstvu. Ko se bo sesul sistem družbene solidarnosti in ko bodo tudi sindikati izgnani iz mehanizma sprejemanja odločitev, bo krize konec.

Zdi se, da bo kapital tokrat temeljit in neusmiljen, ne bo dopuščal kompromisov socialne narave. Konec koncev, zakaj bi: ni več komunistične grožnje, da bi se pretvarjal in popuščal delavskim organizacijam in sindikatom. Tudi sicer ljudje na volitvah nimajo nobene prave izbire, nobene alternative. Nobena stranka, ki je pri zdravi pameti, ne bi predlagala razlaščanja in prerazporeditve bogastva, nobena se ne postavlja na stran 99 odstotkov državljanov, temveč zagovarja interese enega odstotka najbogatejših.

Torej, kje je rešitev? Zdi se, da je ni, da je izbira samo eni, tista, ki jo ponujajo mednarodni finančni trgi in korporacije. A v sebi vemo, da nas ta (ne)izbira pelje še globlje v prepad. Bi morali vse skupaj resetirati, na novo premisliti družbeno ureditev in naš položaj v njej? Seveda, zakaj pa ne?

ROBERT ŠKRLJ