Prvomajski intervju z Matjažem Hanžkom

> V zadnjem času smo v Sloveniji priča drastičnemu zmanjševanju pravic delavcev. Mar lahko govorimo o sistematičnem kršenju teh pravic?

“Se popolnoma strinjam. Kršenje je bilo sicer prisotno tudi prej, ko pa so se stvari z gospodarsko krizo zaostrile, se je število kršitev še stopnjevalo. Problem je v tem, da nobene oblasti delavske pravice ne zanimajo. Že leta 2005 sem opozoril takratno vlado, predsednika vlade, državni zbor…, da podjetja ne plačujejo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar je še danes eden od osnovnih problemov nespoštovanja pravic. Janez Janša je takrat obljubil, in to tako, da so sprejeli predpis, da se spremljanje plačevanja prispevkov podaljša do leta 2010. Namesto da bi problem začeli reševati, so ukinili možnost nadzora nad tem ali delodajalec prispevke plačuje ali ne. Delavec ni vedel in še danes ne ve, ali se ti prispevki dejansko plačujejo. Gre za zavestno teptanje osnovnih delavčevih pravic.”

> Poleg tega je še množica drugih kršitev. Bi lahko mednje prišteli še delavčevo prekomerno delo?

“Dejstvo je, da v Sloveniji delamo več kot v večini zahodnoevropskih držav. A kljub temu bi pri nas hoteli delovnik še podaljšati. Pogost pojav je nadurno delo. Kaj se dogaja? Delavec mora dvajset odstotkov ur narediti zastonj, ostale pa so plačane, kolikor pač so plačane in če so sploh plačane. Dogaja se, da delodajalci v gradbenih podjetjih delavcev ne plačajo, hčerinska firma, ki je lastnica stanovanj, v katerih ti delavci stanujejo, pa jih zaradi neplačevanja stanarine meče iz samskih domov na cesto. Gre za popolnoma nezakonito dejanje. Pri tem pa država ne intervenira. Delavcu zgolj svetujejo, naj v primeru, da ne dobi plače, toži delodajalca (kar konec koncev pomeni nekajletno pravdanje), delodajalcu, ki te ljudi zabriše na cesto, pa ne rečejo, da mora za svoje ravnanje dobiti dovoljenje sodišča, čeprav je tako določeno z zakonom.

Žal ljudje te in podobne probleme povedo javno le s težavo, saj se bojijo, da bi lahko ostali še brez dela. Povejo šele takrat, ko nimajo nič več zgubiti. Takrat pa je že prepozno.”

> V tej državi mora biti res nekaj hudo narobe, če se delavci bojijo povedati, da so jim pravice kršene ...

“Pred približno petnajstimi leti sem na sociološkem seminarju v Portorožu prvič povedal, da je v prejšnjem sistemu uravnaval življenje politični strah, v sedanjem pa eksistenčni strah. Za prejšnji sistem se je bolj ali manj točno vedelo, kdo je bil kaznovan zaradi politike. Le redki. Danes pa je eksistenčno kaznovanje množično in težko dokazljivo. Danes je, na primer, na zavodu za zaposlovanje nekaj manj kot 130.000 nezaposlenih, in težko je vedeti, kdo je tam zaradi gospodarske krize in kdo zaradi tega, ker se je zameril politiki, ali še lažje svojemu šefu. Oblast, ki nima koncepta razvoja, ki bi vključeval pravno državo in zadovoljstvo ljudi, temveč njena moč izhaja zgolj iz zadovoljstva političnih strank, kapitala ali lastnikov podjetij, lahko ureja zadeve samo s pomočjo vladavine strahu.”

> Stanje, ki je zelo podobno totalitarni vladavini?

“Žal je med delavci v Sloveniji vse več strahu. Vse diktature, tudi gospodarske, obstajajo samo zaradi resničnega ali namišljenega strahu molčeče večine.”

> Minimalna plača, ki znaša približno 700 evrov bruto, ali pa tudi povprečna delavska plača, ki ni dosti višja, sta verjetno idealna vzvoda, s katerim je mogoče ljudstvo držati v strahu, mar ne?

“Vsekakor so to številke, s katerimi se Slovenija ne more ponašati. Ko pa se ljudje bojijo izgubiti še to beračijo, je dokaz, v kakšnem strahu živimo…”

> Nas to stanje potiska daleč stran od razvite Evrope?

“Ta samohvala politike in nekaterih gospodarstvenikov, trditve, da moramo biti prvi v svetu, pa ta nesrečni nemško-francoski vlak ipd., vse to je navadna hinavščina. Po eni strani hočejo biti Evropa, po drugi strani se pa pri plačah, pri socialni varnosti … vseskozi primerjajo s Kitajsko. Neprestano obstajata dva svetova, s katerima nam mahajo, svet politike in kapitala, ki je demagoško usmerjen proti razvitemu zahodu, in drugi, ki z delavskimi plačami in socialnimi pravicami gravitira proti Kitajski. Ta politika je, milo rečeno, vsaj nekonsistentna.”

ROBI ŠABEC

Celoten pogovor preberite v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.