Račun za kratkovidnost

Tudi poplave, ki nas zadnje čase doletijo približno tako pogosto in s podobnim učinkom, kakor nas doletijo novi ministri in ministrice za okolje, prostor, infrastrukturo in kar pač slučajno pade zraven, niso nič drugega kot račun. Račun z obrestmi za tisto, kar s(m)o naredili in za vse tisto, česar nis(m)o naredili.

Pravzaprav sta to cifra in mož istega kovanca. Ena od stvari, ki smo jo v minulih dvajsetih letih naredili in nam jo vode zaračunavajo, je bila demontaža javne vodnogospodarske službe in opustitev načrtovanja, predvsem pa financiranja posegov v vodotoke in njihovo neposredno okolico. Od čiščenja strug do gradnje suhih in mokrih zadrževalnikov ter zagotavljanja razlivnih površin za narasle reke, potoke in hudournike. Govorimo seveda o sistematičnem, dolgoročnem, sonaravnem načrtovanju in financiranju, ki bi naslavljalo tako deset- in stoletne vode kakor tudi deset- in stoletne suše. Slednje zagotovo tudi pridejo. Kakšen kanal tu in tam še naredimo, dosti več pa pravzaprav ne.

Druga postavka na izstavljenem računu je prostorsko načrtovanje. Tudi tega smo v zadnjih dveh desetletjih več kot uspešno demontirali. Na državni in na lokalni ravni. Nacionalni razvojni in strateški dokumenti so sami sebi namen, se pa leta in leta ukvarjamo z drugimi tiri, tretjimi pomoli, šestimi bloki in še čem, zato da potem vse skupaj konča na smetišču zgodovine ali pa v knjigi Korupcija za telebane. Na lokalni ravni je prostorsko načrtovanje prepuščeno navdihom bolj ali manj “vizionarskih” županov in seveda investitorjem ter vsemogočnemu prostemu trgu. Mislite, da se investitorji in prosti trg ubadajo s tem, kje so poplavna območja, kje plazovi ali kje pada kamenje? Niti ne. Investitor po definiciji investira zato, da bo čim več iztržil. To je pač namen investicije. Študije, varnostni ukrepi in podobno so preprosto stroški, ob katerih investitorje obide slabost. Stroški namreč zmanjšujejo dobiček. In če ni dobička, potem ni investicije. Če ni investicije, ni komunalnega prispevka v občinski blagajni, in župan ne more narediti pločnika ali krožišča. In adijo naslednji mandat. Seveda ni čisto tako preprosto, daleč od resnice pa niti ni. Kako si lahko sicer pojasnimo žalostne betonske skelete, prazne soseske in spokojne industrijske cone, naselja na poplavnih območjih in plazovitih terenih, s katerimi je - bolj po naključju kot ne - posejana naša dežela na nedokončani, nenačrtovani in kratkovidni strani Alp. Kako lahko drugače kot kratkovidnost imenujemo opustitev vzpostavljanja osnovne infrastrukture države, kamor lahko brez dvoma uvrstimo tudi vodno gospodarstvo in prostorsko načrtovanje. In račun, ki nam ga dostavljajo narasle vode, niti slučajno še ni zaključen. In bolj ko bomo odlašali, večji bo.

Tako kakor bo velik tisti račun, ki ga bomo plačevali (mi in naši zanamci) zaradi očitne in vztrajne demontaže drugih delov družbene in državne infrastrukture. Izobraževanja, kulture, zdravstva, policije, gasilcev in številnih drugih “stroškov” državnega proračuna. Da o zdravem razumu in (raz)prodaji kokoši, ki nosijo jajca, ki morda niso vsa zlata, a so vsaj jajca, niti ne govorimo. Vsekakor bi bilo zanimivo slišati mnenje vrhunskih strokovnjakov, ki vodijo Slovenski državni holding in privatizacijo načrtujejo celo mimo vlade in državnega zbora, iz česa se bo v bodoče polnil državni proračun. Močno namreč dvomim, da nam bodo nemški, hrvaški in ne vem kateri lastniki plačevali zdravstveno oskrbo, gledališke predstave, muzeje, kupovali pnevmatike za policijska vozila, glasbeno šolo ali podaljšano bivanje. Ja, račun za to neizmerno kratkovidnost bo velik, tako velik, da bi ga še izumitelj virtualnega fejsbuk prijateljstva težko plačal. Ducat najbogatejših Slovencev, ki imajo svoje bančne račune varno spravljene v davčnih oazah, ga gotovo tudi ne bo.

In ko smo že pri iznajdljivih kljukcih. Ena zabavnejših novic v zadnjem času je bila ta o prodajanju in kupovanju območja izolske ladjedelnice. Nekaj, kar je bilo še včeraj družbeno, je poslovnež prodal za 21 milijonov - čisti dobiček! Isto zemljišče je kupec nato prodal drugemu kupcu za 40 milijonov in zaslužil 19 milijonov. Drugi kupec, natančneje kupca, ki sta zemljišče očitno preplačala (primer za knjigo Korupcija za telebane?), sta šla v stečaj in stečajna upraviteljica taisto zemljišče prodaja za 4,8 milijona. In glej ga zlomka, leta 2014 se je spet pojavil naš poslovnež, ki bi za slabih pet milijonov ponovno kupil taisto zemljišče, ki ga je prodal za 21. Če to ni dokaz, da čez sedem let vse prav pride! Seveda pa se naš poslovnež ne zanima za nakup zato, ker bi bil to dober posel, pač pa zato, da bi območju končno dal pravo vsebino. Res pravi dobrotnik. In naravnost neverjetno ugodno poslovno okolje.

ROBERT TURK