Rade Šerbedžija: “V tem je moja moč: sem tujec.”
Vprašanje, kdaj je bil koprski Circolo nazadnje tako poln, prepoln, je ostalo brez odgovora. Tamkaj, na vrtu sedeža italijanske skupnosti, sta Forum Tomizza in Radio Koper Capodistria prejšnji četrtek gostila Radeta Šerbedžijo, velikega jugoslovanskega igralca in, kot smo se spet prepričali tega zvezdnega večera, vrhunskega kantavtorja.
Popoldanska tonska vaja se je malce zavlekla, se prelila v manjši koncert, predkoncert, igralec se je režal in strastno prepeval, takisto istrski muzikant Livio Morosin in ostala tovarišija, malo so se še objemali in pozdravljali in nazdravljali, zatem se je Šerbedžija zdrznil: aja, še intervju!
> Se zavedate, kakšna čast je to, da imamo v Kopru koncert Radeta Šerbedžije na dan, ko je prijet Ratko Mladić?
“Uf!”
“Šele pozneje, ko sem se oziral nazaj, sem dojel, da sem poezijo nehal pisati ob mamini smrti. Očitno se je mojem življenju zgodilo nekaj tako strašnega, da je ubilo vse v meni.”
> Težko vprašanje?
“Težko vprašanje. (premislek) To je velik dan. Velik dan! Mislim, da je Ratko Mladić grozljiv nesporazum, tragedija. Mislim, da je izgubil razum, zblaznel. Dobesedno. Govoril sem z ljudmi, ki so ga poznali prej, z ljudmi, ki so prisegali na njegovo pokončnost, nekakšno pravičnost, vojno disciplino. Vse to je potem izgubil. Izgubil je sebe. Se znašel v tragediji.”
> Pa ni sklicevanje na blaznost lahko tudi tolažba? Teže je namreč sprejeti možnost, da so njegova dela plod človeškega razuma ...
“Ko berete grško tragedijo - kako Medeja lahko ubije svoje otroke? Ali pa tisoč drugih grozot, ki jih v tragediji človek stori sočloveku. Ne, ni mogoče. O nekom, ki je bil nekdaj odličen oficir, potem pa stori, kar je storil, ni mogoče razmišljati kot o razumnem človeku.”
> Kako se zdajle počutite tule, v Sloveniji, kjer ste živeli v devetdesetih?
“Super. Slovenija mi je bila vedno ljuba.”
> Ampak v avtobiografiji Do zadnjega diha pišete, da se tedaj pri nas niste počutili najbolje.
“Dobro se nisem počutil, ker tu nisem mogel živeti. Slovensko ne znam dovolj, da bi lahko igral v gledališču. Vaš jezik je tako mehek, čudovit, melodiozen, moj habitus, moja energija pa sta drugačna. Kako bi bilo videti, če bi nastopal v slovenskem teatru in v vsaki drami igral - Bosanca?! To ne gre.”
> Kako pa lahko v Hollywoodu igrate v angleščini?
“To je drugače. V mnogih ameriških filmih igram Ruse, Poljake, Čehoslovake, Hrvate, Srbe ... No, Srba še nisem. Oziroma sem - v filmu Angeline Jolie. Igram pa tudi like, pri katerih ni pomembno, odkod so. V Kubrickovem Eyes Wide Shut (Široko zaprte oči) ni pomembno, odkod sem, v filmu Shooter (Strelec) ni pomembno, odkod sem. Ogromno ljudi govori angleščino z naglasom. Več kot pol Newyorčanov je tujcev, ki govorijo angleško, a z naglasom.”
> Nimate upanja, da se boste naglasa otresli?
“Nimam. Pravzaprav - lahko bi se ga, če bi se skoncentriral, a zakaj bi to počel? Lahko bi igral v popolni ameriški angleščini, a to bi bila neumnost. Prav v tem je moja moč: sem tujec.”
ANDRAŽ GOMBAČ
Celoten pogovor lahko preberete v prilogi 7. val v tiskani izdaji petkovih Primorskih novic.
