“Radi izdajamo knjige, žal pa ne tiskamo denarja”

Presenetljivo, a res: v vseh Združenih državah Amerike na leto izide le 350 prevodov literarnih del. Večinoma nemških, italijanskih in francoskih. Za ostale države, jezike in kulture ostane le pest dolarjev. V založbi Dalkey archive press izdajo skoraj petino vseh književnih prevodov. In vztrajajo pri dejavnosti, ki se mnogim zdi skrajno marginalna in obskurna, a je za nekatere življenjskega pomena: “Zadnjih pet let smo bili v recesiji, a naša prodaja se ni zmanjšala. Če že tako slabo prodajaš, pač kriza ne vpliva nate. Ampak še vedno so ljudje, ki si prav ne morejo pomagati, da ne bi brali. Kličejo me mladi in rečejo, da so pravkar zapravili svojih zadnjih deset dolarjev za našo knjigo. In da so knjige predrage.”

> Torej je predsodek, da mladi ne berejo več?

“Predsodkov je veliko. Študiral sem v šestdesetih letih, ko je veljalo, da so študentje množično brali. Pa niso. V mojem razredu skoraj nihče ni prebral ničesar razen zahtevanega na predavanjih. Z izjemo knjig, ki si jih res moral prebrati, če si hotel ostati 'v štosu', denimo Golega obeda. Nekoč sem si dopisoval z Jamesom Laughlinom, ustanoviteljem založbe New directions, in v pismu omenil, da ocenjujem naše občinstvo, torej bralce, ki bi jih potencialno lahko zanimal kakovosten književni prevod, na 50.000. Odpisal mi je, da jih je bilo toliko v tridesetih letih, zdaj pa jih je 30.000. Kakšne smešno majhne številke! Veliko ustanov in organizacij danes razmišlja predvsem o tem, o številkah, ker morajo dobiti denar iz vladnih in javnih virov. Če je stvar le v številkah in kakovost ni več pomembna, bi morali z javnim denarjem podpirati stvari, kot je muzikal Mamma mia!, saj se zdi, da je to kuga, ki je ne moreš uničiti. Že desetletja je uspešen, neprekinjeno privablja množice. Številka, ki je trenutno še posebej v modi, je velikost občinstva. Potrebuješ občinstvo. Kolikšno občinstvo imaš? Kaj boš naredil z občinstvom? Občinstvo naj postane bolj selektivno, to je rešitev, naj se naučijo brati boljše knjige.”

> Ampak ali se vam uspe izogniti številkam?

“Približno polovica naših prihodkov prihaja od prodaje knjig na trgu in v tem smislu, seveda, moraš slediti številkam, da lahko sploh ohranjaš proces. Polovica pa prihaja od donatorjev, ki jih, na srečo, večinoma ne zanima, ali smo prodali 20.000 ali 800 izvodov. In včasih jih res ne prodamo več kot toliko. Knjigarnarji vedo, da v kakovostno prevodno literaturo založniki ne bodo vložili kaj veliko denarja za promocijo. Zato naročijo le izvod ali dva. Kupci teh knjig ne vidijo in jih ne izberejo. Naslovi se slabo prodajajo in krog se zapre. Potem te novinar vpraša, koliko izvodov določene knjige si prodal. Ko odgovoriš, da 1300, novinar pokroviteljsko odvrne, da se mu je kar zdelo, ker se te knjige slabo prodajajo. Zato tudi ne pišejo o njih. Resno sem začel brati, ko sem bil star 14 let. In zame ni bilo nobene razlike med Hemingwayem in Dostojevskim. Nikoli se mi ni zdelo, da je ta druga, ruska knjiga, nekaj oddaljenega in zato nujno težkega in nerazumljivega. Kaj takega mi sploh ni padlo na misel. Danes pa velja predsodek, da je prevodna literatura zahtevna, da jo je težko razumeti. Kar ni res. Morda pa je še slabši marketinški prijem, ki pravi da te bodo prevodi odpeljali v druge kraje, k drugačnim kulturam. To si lahko izmisli le človek, ki ne mara literature in vidi prevode kot nekaj, kar je enako dobro kot potovanje. Le cenejše. Vsi takšni poceni poskusi, da bi ljudi prepričali, naj berejo prevode, so smešni. Treba je govoriti o literaturi. In to resno. Ravno tega pa v ameriških medijih ni.”

> Pravite, da so ljudje, ki preprosto morajo brati. Ti torej ne berejo zaradi vrednot, ampak zaradi užitka. Toda če že ne s stališča posameznika, je branje vrednota s stališča družbe?

“Moralo bi biti. Eden od največjih intelektualnih vplivov v mojem odraslem življenju so ruski formalisti. Predvsem Viktor Šklovski. Ena od njihovih tez je, da je vloga literature spremeniti posameznikov pogled na svet in stvari. Vloga umetnosti nasploh, pravzaprav. Zato je bila ena od prvih stvari, ki jo je naredil Stalin, ko je prišel na oblast, to, da je rekel formalistom: spremenite se ali pa odidite. Nekateri so res odšli, drugi so pristali v zaporu. Stalin je vedel, da je umetnost nevarna. Če hočeš vladati, ti je seveda v napoto umetnost, ki spreminja percepcijo. Ker se sprememba nikoli ne ustavi pri zaznavanju, ampak se širi v družbeno in politično dejavnost. Ljudje začnejo postavljati vprašanja, vladajoči pa ne marajo vprašanj. To seveda ni načelo, ki bi veljalo le za stalinistično Sovjetsko zvezo. Tudi v sodobnih ZDA, kjer, denimo, držav po svetu ne zasedamo, temveč jih 'osvobajamo', je veliko neprijetnih vprašanj, ki jih oblast noče slišati. Ko bereš, uriš svoje analitične sposobnosti. Skratka, začneš razmišljati. In morda ugotoviš, da je beseda 'osvobajanje' v kontekstu, kot si jo je izmislila Busheva administracija, popolni nesmisel. Politični diskurz lahko oblikuje dvome v določene vladne odločitve, a ne more postaviti pod vprašaj vladanja samega. To lahko stori le umetnost. Ki ne spremeni le pogleda na stvari, ampak nas sploh ozavesti o tem, da določene stvari obstajajo. Vedno so tam, a jih šele skozi umetnost uzremo in slišimo. Zaradi nekaterih romanov se je ameriška družba zavedla obstoja rasizma. Do Hemingwaya ni bilo koncepta ameriškega moškega. Šele on je izrisal kompleksnega moškega, zaznamovanega s strahovi, daleč od mačo klišeja Johna Wayna, šibkega moškega, ki komaj shaja in ga je na smrt strah žensk. Vedno je obstajal, a zdaj ga vidiš. Ko zdaj slišiš moške, ki se pogovarjajo v baru, razumeš, kdo so in kako razmišljajo.”

> Je to teorija zarote? Ali literarne uspešnice, ki večinoma ne odpirajo svetov, ampak jih zapirajo, prihajajo iz istega kraja kot centri moči in vpliva? Ali gre vendarle zgolj za to, da smo ljudje večinoma leni in površni?

“To drugo. Ljudje se počutijo varne in pomirjene, če znova in znova berejo ali gledajo iste stvari. Po televiziji prikazujejo serijo filmov, tako imenovanih življenjskih zgodb. Obožujem jih. Lahko se igraš z njimi in ugibaš, kako se bo zgodba odvila tokrat. Včasih jih gledam s prijatelji in tik pred likom v filmu izgovorim njegov stavek. Prijatelji mi nato očitajo, da jim kvarim veselje. Gledalec se mora namreč pri teh filmih pretvarjati, da ne ve, kaj se bo zgodilo, čeprav ve. Vsi vemo. Holivudski scenarij v smislu fant sreča dekle, prihajata iz različnih socialnih okolij, imata težave, na koncu ljubezen zmaga in pride še finančna nagrada v obliki strica, ki je zadel na loteriji in jima pusti denar, če vsaj eden od njiju ni že tako ali tako bogat, nas tolažijo. In scenaristi to vedo. Zavedajo se, česa si občinstvo želi. Če bi fant pravkar izgubil službo, dekle pa je ne bi moglo najti, bi se gledalec moral vprašati, s čim se bosta preživljala, kako bosta šla na počitnice, s čim bosta kupila avto. To bi gledalca motilo in skrbelo. In tega nočemo. Zanimivo je, kako se v vsak ameriški film vriva denar kot temeljna vrednota. Brez denarja ni srečnega konca. Tako popularna kultura potrjuje in utrjuje uveljavljene vzorce. Umetnost pa naj bi počela ravno nasprotno.”

> Torej ni treba, da otroke učimo, naj čim več berejo, ampak naj čim več dvomijo, naj bodo igrivi?

“Res. Igrivost. Literatura je igra. Resno književnost moramo brati kot igro. Ko sem še predaval, sem vzel Shakespearjevo dramo in vprašal študente, kaj bi se zgodilo, če bi spremenili nekaj v zgodbi. Otroci? Naj ustvarjajo, naj spoznajo, kakšen je proces. Kolikor sploh vemo o ustvarjalnem procesu. Pisatelji ne želijo govoriti o tem, od kod prihaja dobra literatura. Ne ker bi želeli to skriti, ampak ker ne vedo. Res ne vedo. Prelije se skozi prste. No, v vsakem primeru ima katerikoli izobraževalni proces, pa če je usmerjen k otrokom ali k odraslim, en sam cilj. Ljudi je treba naučiti razmišljati. Če so mladi ljudje oboroženi s to sposobnostjo, ki je precej nevarna, saj bodo dvomili o vsem, o sebi in o svetu, postanejo najboljši možni državljani. Državljani, ki imajo svojo vlado pod nadzorom.”

> Imate elektronski bralnik?

“Osebno tega ne maram. Ampak kot založnik komaj čakam, da se bomo dokončno premaknili v to digitalno obdobje. Da v trenutku lahko prideš do knjige ali do določenega dela knjige, to je čudovito. Obožujem knjigo kot predmet, rad jo držim v roki in vedno si jo bom lahko kupil, če bom pripravljen plačati kakšen dolar več. Ampak elektronska knjiga ima veliko prednosti. Vanjo lahko, denimo, vključimo intervju z avtorjem, ki je nastal leto po izidu, lahko dodajam kritike in vtise bralcev.”

> Torej elektronska knjiga ne ogroža literature?

“Dolgo sem se oklepal tega prepričanja. Te napravice so mi bile zoprne. Nekoč, bilo je pred kakšnimi desetimi leti, sem bil na letalu z dvema izvrstnima ameriškima pisateljema, Davidom Fosterjem Wallaceom in Richardom Powersom. Richard je vzel ven nekakšno majhno napravico in začel brati New York Times. Z Davidom sva začela glasno zatrjevati, da si nikoli ne bova kupila česa takšnega. Da morava držati knjigo v roki. Rekel sem, da si rad delam zapiske, on pa mi je pokazal elektronske zapiske. Na vsak moj argument je imel odgovor. Ne spominjam se, kakšen je bil moj zadnji ugovor, ampak vem, da je tudi tega zavrnil. Edina stvar, ki pri digitalnem branju ni mogoča, je naključno iskanje. Ko se sprehodim mimo svojih polic, na katerih je vsaj 15.000 naslovov, po naključju vidim in vzamem knjigo, ki je nisem bral že dolgo. To pri elektronski knjigi ni izvedljivo. Ali pa je in bi imel Richard Powers odgovor tudi na ta pomislek.”

> Je torej za literaturo digitalizacija prav nasprotje od grožnje? Ji lahko odpre nove možnosti?

“To, da je knjiga na razpolago vedno, povsod in vsakemu, je osvobajajoče. Zdaj imamo diktat tržišča, ki je najvišja oblika cenzorstva.”

> Ali ni svojevrsten paradoks, da bolj kot tehnologija omogoča interakcijo, takorekoč neskončno možnost izbire in takojšnjo dostopnost vsebin, bolj izbiramo na enak način in iste stvari?

“Tako je. In najbrž bo zaradi človeškega hrepenenja po udobju še dolgo tako. Ampak posameznik ima vsaj pošteno možnost. Da vidi in ve drugačne stvari. Če se vrnem k Šklovskemu: po naključju sem ga odkril med citati v knjigi nekega literarnega teoretika. Hrepenel sem po tem, da bi izvedel, kaj še ima ta tip povedati. Trajalo je leta. Moral sem se sam dogovoriti za prevod njegovih del in jih izdati, da sem končno potešil svojo radovednost. V bližnji prihodnosti si bo lahko uporabnik s spleta prenesel knjigo v ruščini, jo spustil skozi Googlov prevajalnik, ki ga bodo, upam, korenito izboljšali, in to je to. Kar je zame trajalo leta, bo narejeno v nekaj minutah. To je dostopnost znanja. In znanje je, mislim, še vedno temelj svobode. Informacijska družba nam omogoča dostop do znanja, za katerega sicer sploh ne bi vedeli, da obstaja.”

> Ampak ali ga ni pretežko najti? Bi potrebovali vodiča, kot Dante skozi Pekel in Nebesa?

“999.999 zadetkov človeka res lahko hitro utrudi. In včasih ravno tistega, kar potrebuješ, brskalnik ne pokaže, ne glede na to, kateri iskalni niz vpišeš. Morda bi res potrebovali ljudi, ki bi usmerjali internetni literarni diskurz. To je zanimiva zamisel. Prejšnji teden sem bil v Braziliji in odkril sem novo revijo v angleščini in portugalščini, ki izhaja le na spletu. Povedali so mi, da obstaja, na seznamu zadetkov pa se nikoli ne bi pojavila. Kar pomeni, da sem se moral odpraviti tisoč kilometrov daleč, da sem izvedel zanjo. Analogno. Tako kot pred petdesetimi leti.”

> Bo “samo na spletu” izdaj vse več? Bo tisk sčasoma postal pogrešljiv?

“Gre zgolj in samo za ceno. Ko sem začel delati v založništvu, je bilo izdati knjigo smešno poceni. Bolj ali manj je bilo treba plačati le račun za tisk. Ko pa začneš delati čudaške stvari, kot denimo zaposlovati sodelavce, ko imaš distribucijo, skladišča, serije knjig, ki jih moraš ponatisniti, ko izvodi poidejo, založništvo postane pošast. Porabiš toliko denarja za temeljne materialne stroške, da se račun ne izide. In to je za tiskane vsebine že resna grožnja.”

> Tu gre torej spet za cenzorstvo trga?

“Vsekakor. Ko govorim z ljudmi, ki delijo javni denar, jim običajno rečem: 'Radi bi natisnili knjigo, a veste, žal, ne tiskamo denarja.' Pri nas na leto izdamo 50 do 60 leposlovnih naslovov: vsekakor preveč, a tam zunaj je toliko dobrih knjig, da jih je preprosto treba izdati. Vprašanje je vedno, kako vse to plačati. S prodajo ne. So razgledane in odgovorne vlade, ki finančno pomagajo. A še njim se zdi, da so naredile vse, če plačajo prevajalca, kar je zelo majhen del celotnega stroška in ne pomaga prav veliko. Pa še za ta minimalni prispevek je treba biti neskončno hvaležen in izpolniti na tone obrazcev. Izdajanje kakovostne literature bi moralo biti konceptualno ločeno od tržnega založništva. Ker ti dve dejavnosti nimata ničesar skupnega. Razen tega, da si delita police knjigarn. Vlade, tudi slovenska, pa se morajo odločiti - če želijo, da so njihovi pisatelji uspešni na mednarodnem prizorišču, in angleški prevod je še vedno najboljša pot na to prizorišče, je treba za to nekaj narediti.”

> Mislite, da obstaja knjiga, ali da jo bo kdo še napisal, ki jo bodo prepovedali v ZDA ali kakšni evropski državi?

“Zelo si želim, da bi se cenzura vrnila v ZDA. To bi res pomagalo pri prodaji resnih knjig. Če bi aretirali avtorja in založnika in bi ljudje protestirali, da jima ne bi bilo treba v zapor. Prav čudno je, in to sem slišal v skoraj vseh vzhodnoevropskih državah, da so ljudje po padcu berlinskega zidu začeli brati le še slabo, poceni ameriško književnost. Resnih knjig pa ni hotel nihče več izdati. Torej: Obami bom naročil, naj jutri objavi, da se ne sme več pisati ničesar, kar je povezano s seksom in torej v nasprotju s tradicionalnimi družinskimi vrednotami. Republikancem bo to všeč. Ampak resno. Za dvig kakovostne literature so boljši načini od cenzure. Moramo znova premisliti založništvo, poskrbeti, da ne bo cena tista, ki bo določala izbiro in vsebino. Sprejeti ukrepe, ki bodo izdajanje resne literature izločili iz tržne logike. To, kar mi delamo, pač ni muzikal Mamma mia!, ampak je balet ali opera. Ne doseže velikega tržnega uspeha. Z nekaj izjemami. 60.000 izvodov ene od naših knjig smo, denimo, prodali, ker so jo povezovali z znano televizijsko serijo Lost, kar je spet svojevrsten paradoks: knjiga je bila uspešna, ker je bila po televiziji. A to me čisto nič ne moti. Vseeno mi je, zakaj se ljudje odločijo, da bodo brali knjige. Le da jih berejo.”

VESNA HUMAR