Radovedni Franc

Ko jih človek posluša, dobi občutek, da gospodje poslanci, desni in levi in tisti vmes, odgovore na vsa svoja vprašanja, tista izrečena in tista, ki še bodo, pravzaprav že poznajo. In če lahko razumem, da poskušajo opozicijski poslanci z vprašanji dokazovati, da je vlada ničvredna, pa nekoliko manj razumem primere, ko to počnejo koalicijski poslanci. Res je, da ima pri postavljanju poslanskih vprašanj veliko vlogo samopromocija, a se kljub temu sprašujem, čemu. Čudim se pa ne več. In ne le poslanskim vprašanjem. Kakorkoli.

Poslanec Franc je pred kakšnim tednom pisno vprašal svojo vlado - v njej so namreč tudi Socialni demokrati, kako se je Republika Slovenija vključila v projekt raziskave izkoriščanja nafte v Jadranskem morju. Pri čemer je seveda govor o aktivnostih, ki jih s tem v zvezi v Jadranskem morju izvaja Republika Hrvaška. Radovedni Franc seveda odgovor pozna. Je sila preprost in se glasi - Republika Slovenija se v omenjeni projekt ni vključila. Aktivnosti, ki jih izvaja naša južna soseda, seveda niso od včeraj in tudi Franc ni od včeraj.

Glas Istre je pred slabima dvema letoma poročal, da naj bi bilo območje morskega dna od Savudrije proti Italiji eno večjih nahajališč nafte in zemeljskega plina v Sredozemlju in se spraševal, ali bi lahko Istra postala hrvaški Teksas. O večmesečnih raziskavah, ki jih je s pomočjo nekakšnih podvodnih zračnih topov, s katerimi so bojda neškodljivo “rešetali” morsko dno, izvajalo norveško podjetje, smo lahko brali v medijih pred dobrim letom dni. In nenazadnje je pred koncem lanskega leta Delov novinar Boris Šuligoj opisal poizvedovanje, ki ga je, v zvezi s početjem Hrvatov in z morebitno strategijo Republike Slovenije na tem področju, vodilo od enega do drugega bolj ali manj (ne)pristojnega ministrstva in se zaključilo z bolj ali manj pričakovanim rezultatom. Nič. Zero. Nula. No, ne čisto. Slovenija je bojda protestirala zaradi enostranskega prejudiciranja rešitve meje na morju. In ne morda zaradi nevarnosti, ki jo črpanje nafte in plina predstavlja v tako zaprtem in občutljivem zalivu, kot je Jadransko morje. Še dobro, da še nismo rešili mejnega vprašanja, sicer se najbrž sploh ne bi oglasili. Kakorkoli. Kot rečeno, stvar ni od včeraj in Franc in vsi njegovi soposlanci bi preprosto morali vedeti, kaj se dogaja.

Nenazadnje gredo najbrž poleti na morje k našim južnim sosedom in tam preberejo tudi kakšen hrvaški časopis. In namesto da sklicujejo izredne seje o nevarnosti rdeče zvezde, o poslanskem mandatu zapornika ali o tem, koliko kitic je dolga naša himna, bi morda sklicali eno o (ne)primernosti črpanja nafte in zemeljskega plina v Jadranskem morju. In to že v prejšnjem sklicu parlamenta. Franc je bil tam. V parlamentu namreč. A se to seveda ni zgodilo. A kakor pravijo, bolje pozno kot nikoli. Nimamo izredne seje, imamo pa poslansko vprašanje.

To kar je pri tem vprašanju, ki ga je Franc postavil vladi, posebej presenetljivo, je dejstvo, da ga je k temu med drugim vodila tudi skrb zaradi vplivov na morsko dno, na izgled krajine, na Strunjanske soline (Sečoveljske so sicer bliže nameravanim posegom) in ne boste verjeli, tudi skrb za Naturo 2000. Ja, prav tisto Naturo 2000, ki se v poslanskih krogih (in ne le tam) praviloma pojavlja kot problem, kot zaviralec razvoja, kot eden glavnih vzrokov za poplave in še marsikaj hudega bi se našlo. Tisto Naturo 2000, ki je strah in trepet vsakega poštenega razvojnika in za katero je Miha, nekdanji generalni direktor direktorata za prostor na Ministrstvu za okolje in prostor rekel, da “so jo postavljali birokrati, ki nimajo nobenega stika z življenjskim okoljem in še brez posvetovanja s tistimi, ki skrbijo za razvoj”.

Zdaj nas za to Naturo 2000, za to evropsko pomembno naravo, skrbi. In prav je, da nas skrbi. Pa ne le zaradi naftnih načrtov sosednje Hrvaške, pač pa tudi zaradi slovenskih, italijanskih in hrvaških načrtov za širitev pristanišč, zaradi vse večje količine odplak, težkih kovin in pesticidov, ki jih dnevno spuščamo v morje, zaradi tujerodnih vrst, ki lahko z balastnimi vodami pridejo v naše vode, zaradi plastike, ki konča v morju in prej ko slej tudi v telesih živalskih vrst, naštetih v habitatni direktivi (Natura 2000), zaradi mrež, v katerih končajo morske želve, zaradi sidranja turističnih plovil nad podvodnimi travniki in kamenimi koralami, zaradi vrtičkarstva ministrstev in sektorjev ter popolne odsotnosti celovitega vpogleda v to, kar se na in v morju dogaja ter, nenazadnje, zaradi žaljive višine ali bolje nižine proračunskih sredstev za varstvo narave, tiste evropsko pomembne in tiste naše, na sončni strani Alp in na severnem koncu Sredozemlja.

Tako, kar nekaj vprašanj, ki bi jih lahko naši radovedni poslanci postavili tej, prejšnji ali prihodnji vladi. Ali pa morda kar sami sebi.

ROBERT TURK