Rastemo, a je treba še varčevati
Slovenija že drugo leto zapored beleži gospodarsko rast. To so trenutki, na katere smo po sušnih letih krize vsi čakali. Kajti v duhu običajnega državljana gospodarska rast pomeni denar za boljše življenje. Za boljše javne storitve, kot sta zdravstvo in šolstvo, za boljšo infrastrukturo, kot so ceste in železnice, za boljše plače ... A zdi se, kot da se je in se bo kljub opevani rasti spremenilo bolj malo.
“Vse skupaj se zdi tako, kot bi človek nenadoma nepričakovano dobil 100 evrov, z njimi pa bi moral poplačati dotrajan avto, učbenike za sina, hrano za pretekli in prihodnji mesec, minus na računu, dom za staro mater, pa še prišparati bi moral 50 evrov. Saj človek ne ve, kam bi teh 100 evrov najprej del,” je dogajanje okrog gospodarske rasti precej nazorno opisal eden od laičnih poznavalcev gospodarskih razmer na svetovnem medmrežju.
Če pogledamo čez palec, je Slovenija letos ob približno 38-milijardnem BDP zvišala gospodarsko rast za približno dobro milijardo evrov, kar v grobem znaša tri odstotke BDP. A od tega se bo v proračun dejansko nateklo približno 20 odstotkov, torej okvirno 200 milijonov evrov.
Pred vlado je trenutno sprejetje nekaj več kot devet milijard težkih proračunov za prihodnji dve leti. Po doslej znanih številkah bo treba porabo v primerjavi s tekočim letom opazno zmanjšati - prihodnje leto kar za 675 milijonov evrov.
Obenem so se začela tudi pogajanja s sindikati javnega sektorja, ki želijo, da se del rasti prelije tudi k javnim uslužbencem, ki na račun krize varčujejo že od njenega začetka.
Vendarle odmrznitev napredovanj
V javnem sektorju se varčuje že od začetka krize, od leta 2012 pa zelo intenzivno. Zakon o uravnoteženju javnih financ, na kratko ZUJF, je javnim uslužbencem med drugim “prinesel” linearno znižanje plač, nižje regrese (katerih višina je odvisna od plačnega razreda zaposlenega), zamrznitev napredovanj, krčenje dni dopusta ... Lani, ko bi se varčevalni ukrepi, ki sta jih javnemu sektorju naložili vladi Janeza Janše in Alenke Bratušek, morali izteči, so sindikati vladi Mira Cerarja dovolili podaljšanje za še eno leto.
In zdi se, da tudi letos ne bo nič drugače. Finančni minister Dušan Mramor namreč meni, da so “doseženi rezultati dobri, a to ne pomeni, da si lahko oddahnemo”. Kajti: “Največje tveganje je, če bi prevladalo prepričanje, da pri teh razmerah ni treba več varčevati in gremo lahko na raven potrošnje iz leta 2008,” pravi Mramor.
Vlada je namreč že pred poletjem v izhodiščih za plače v javnem sektorju v prihodnjem letu povedala, da želi obseg sredstev za plače in druge stroške dela omejiti za 310 milijonov evrov. To bi deloma dosegla s podaljšanjem varčevalnih ukrepov, predvsem tistih o znižani vrednosti plačnih razredov, zamrznitvi izplačevanja redne delovne uspešnosti in o znižanem plačilu delovne uspešnosti pri povečanem obsegu dela. Tako bi privarčevali za 145 milijonov evrov, manjkajočih 165 milijonov evrov pa bi iskali drugje.
Pred dnevi je vlada predlagala podaljšanje še dveh varčevalnih ukrepov - znižan regres in delno zamrznitev premij za kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje - ki jih je najprej želela odpraviti. Z njima pa naj bi privarčevala še okrog 120 milijonov evrov.
Bi pa vlada popustila pri odmrznitvi napredovanj javnih uslužbencev, kar naj bi jo stalo 180 milijonov evrov.
Dovolj varčevanja
Na drugi strani stoji predsednik konfederacije sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj, ki vse delavce že več mesecev poziva v boj za povečanje deleža, ki v BDP pripada delu. Dolgega varčevanja naveličani javni uslužbenci namreč pričakujejo, da se bodo s prihodnjim letom sprostili vsi varčevalni ukrepi, kot je bilo pač dogovorjeno konec lanskega leta.
Po letih varčevanja pa je po mnenju mnenju sindikatov tudi čas za dvig plač tako v zasebnem kot v javnem sektorju. Branimir Štrukelj je namreč ob objavi podatka o triodstotni gospodarski rasti za lani poudaril, da gospodarska rast, pri kateri se ljudem življenje ne izboljšuje prek zviševanja plač, nima nobenega smisla.
Ob tokratnih pogajanjih, ko vlada ne želi ukiniti varčevalnih ukrepov, pa Štrukelj meni, da so se le-ta ob predlogu vlade, ki so ga zavrnili vsi sindikati, še zaostrila. Tudi 180 milijonov evrov, kolikor naj bi vlada “zapravila” s sprostitvijo napredovanj v javnem sektorju, se mu zdi pretirana številka. Glede na izračune, ki so jih naredili za izobraževanje, namreč 180 milijonov evrov nikakor ni mogoče doseči. Poleg tega je treba po njegovih besedah upoštevati, da sredstva v izobraževanju za napredovanja v strokovne nazive ne bodo plačana v prihodnjem letu. Na ministrstvu je namreč nekaj tisoč vlog, ki čakajo na odobritev podelitve strokovnega naziva in že v normalnih razmerah so ljudje na odločbo čakali osem do devet mesecev.
Kdo varčuje?
Do zahtev sindikatov javnega sektorja so sicer precej kritični delodajalci. V Gospodarski zbornici Slovenije pravijo, da “moramo biti v prihodnje zmerni in racionalni pri javni porabi, saj bo zgolj sprostitev zavez po ZUJF prinesla dodatne obremenitve proračuna”.
“Ko govorimo o varčevanju v javnem sektorju, moramo vedeti, ali govorimo o celotnem ali delu javnega sektorja. Namreč, sindikati govorijo o varčevalnih ukrepih glede na dogovor, ki so ga s takratno vlado podpisali pred krizo, torej v času, ki so bili povsem neprimerljivi s kasnejšimi. Vztrajati pri takšnem dogovoru je nekorektno do vseh ostalih državljanov, davkoplačevalcev in drugih deležnikov v slovenski družbi,” pravi svetovalec generalnega direktorja pri GZS Goran Novković.
Obenem Novković opozarja, da je BDP ta hip približno še vedno šest odstotkov realno nižji kot leta 2008. “Poleg tega je masa plač v javnem sektorju od leta 2008 nominalno zrasla za devet odstotkov, masa plač v zasebnem sektorju pa zgolj za 2,3 odstotka. V zasebnem sektorju je 67.000 zaposlenih manj, v javnem pa 3000 več! Kdo torej varčuje?”.
Kdaj bi bil torej po mnenju delodajalcev najprimernejši čas za ukinitev varčevalnih ukrepov? “Terminologije varčevalnih ukrepov se moramo izogibati, saj je večina le zamrznila pravice, resnega znižanja plač pa javni sektor ni bil deležen. Smiselno je dolgoročno redefinirati pravice javnih uslužbencev ter jih vsaj izenačiti z zasebnim sektorjem. V svetu so namreč plače javnih uslužbencev nižje od zasebnega sektorja, pri nas nasprotno. Prav tako se moramo zavedati, da nam do povrnitve na predkrizni BDP primanjkuje še šest odstotkov, pri tem pa se je raven dolga v BDP potrojila. Posledično ima država manj manevrskega prostora za novo zadolževanje, nasprotno, dolg bi morala zniževati ter beležiti tudi javno-finančne presežke. Sicer nas ob naslednji krizi lahko čaka podobna usoda kot Grčijo. Cena za to pa bo verjetno zelo visoka,” odgovarja Novković.
Varčevanje znižuje potrošnjo
V Gospodarski zbornici Slovenije sicer priznavajo, da varčevalni ukrepi “kratkoročno ne pripomorejo h krepitvi gospodarstva. Nasprotno, običajno znižajo zasebno trošenje. Kar pa je pomembno, je to, da jih morajo spremljati strukturni ukrepi, kot so reforma trga dela, liberalizacija trga produktov in storitev...”.
Pomembna kakovost javnih storitev
Branimir Štrukelj je opozoril tudi na zmanjševanje sredstev za izobraževanje in posledice, ki jih prinaša. Pravi, da ima zmanjšanje sredstev v izobraževanju, zdravstvu, sociali, pa tudi kulturi “lahko skrajno resne posledice, ker se zdi, da pri vsem dominira le vidik stroška. Zanemarja pa se dejstvo, da je pomembna kakovost in splošna dostopnost javnih storitev”.
Redefinirati minimalno plačo
Sindikati javnega sektorja pa niso edini, ki jim je dovolj varčevanja ali pa želijo odrezati vsaj košček pogače, ki jo prinaša gospodarska rast.
Sindikati so namreč pred vlado, poslance in delodajalce položili predlog o spremembi definicije minimalne plače, kar v grobem pomeni, da bi iz minimalne plače izločili dodatke za delo ob neugodnem času. Te bi, tako kot vsi ostali zaposleni, tisti, ki prejemajo minimalno plačo, dobili posebej in ne že vključene vanjo.
Če namreč minimalno plačo prejema približno šest odstotkov zaposlenih (junijski podatki kažejo, da je takšnih približno 36.000), potem tisti, ki delajo v neugodnem delovnem času (ob vikendih, ponoči ali med prazniki), namreč za to ne prejemajo dodatkov kot njihovi sodelavci, ki že tako prejemajo višje plače.
Sindikati bi želeli neskladje urediti, odpraviti krivico, kot pravijo, nikakor pa s tem ne posegajo v višino minimalne plače. Ali, kot je dejal predsednik ZSSS Dušan Semolič, gre v primeru predlagane pobude za minimalne zneske glede na milijone, ki se dnevno trošijo za marsikaj. Za izplačilo teh dodatkov delavcem bi namreč država porabila približno pol milijona evrov.
S tem se očitno strinja vsaj 11.000 ljudi, ki so prispevali podpise, potrebne za spremembo zakona o minimalni plači med poslanci. Malo manj pa se s tem strinjajo delodajalci, ki so ob vložitvi podpisov za spremembo zakona ocenili, da bodo s tem ogrožena delovna mesta in da gre za kršitev socialnega sporazuma.
Vprašanje, ki ga bodo vlada, delodajalci in sindikati verjetno reševali še v pozno jesen in še dlje, ostaja, kako gospodarsko rast najbolje preliti k ljudem tako, da bodo zadovoljni vsi. Spletni komentator, ki je govoril o človeku s sto nepričakovano dobljenimi evri, je dejal, da si je ta na koncu z njimi kupil avto. Ne pravega, tako, kot je to pred kratkim storila vlada, pač pa igračo.
TINA M. VALENČIČ
