Rasti Fakuč: Podjetnik in popotnik, ki zna uživati življenje

Z zadnjega motorističnega potovanja po Tajski se je Rasti Fakuč vrnil v prvih dneh marca, tako da so bili vtisi med pogovorom še sveži. Tajska ga je navdušila, manj pa organizacija potovanja preko agencije, za kar se je odločil, ker bi bilo preveč zapleteno tja pripeljati svoj motor. Sicer najraje potuje v lastni režiji, najpogosteje skupaj z ženo Vero.

Najprej v Maroko, lani v Rusijo

Prvo motoristično potovanje je bilo leta 2009 v Maroko, tudi tisto skupinsko, zato sta se z ženo že čez nekaj mesecev vrnila še enkrat sama, da sta državo, njene kraje, kulturo in ljudi bolje spoznala. Potem je prišla na vrsto Tunizija, pa Turčija, Albanija ... Že pred leti sta se odpravila proti Iranu, kamor pa ju kljub vizi niso spustili, ker so se ravno takrat zaostrili odnosi z Američani in sta se morala obrniti. Leta 2014 sta nameravala okrog Črnega morja, a so takrat Rusi zasedli Krim, tako da sta prišla le do Odese v Ukrajini in je bilo spet treba nazaj. Sledila so motoristična odkrivanja Azerbajdžana, Armenije, Gorskega Karabaha, Moldavije, Egipta ...

Rasti Fakuč je na poti pogosto s soprogo Vero.

Foto: Osebni Arhiv

Leta 2024 sta se iz Nove Gorice odpeljala do Dakarja. Preko Maroka, Zahodne Sahare, Mavretanije in potem iz Senegala še naprej do Gambije in domov. Lani je Rasti s še enim motorističnim popotnikom odpotoval v Rusijo. Podobno kot potovanje v Afriko, je tudi ruska avantura z vstopom iz Estonije in izstopom v Gruzijo, trajala mesec in pol. Na števcu pa se je nabralo 13.000 kilometrov.

“Ljubezen do motorjev je od nekdaj. Skupaj z motorini je bilo vseh zagotovo okrog dvajset. Včasih sem tudi tekmoval v motokrosu,” je povedal in mi v dokaz pod nos pomolil tekmovalno licenco Avto moto zveze Jugoslavije iz leta 1972 s črno-belo fotografijo sveže polnoletnega dolgolasca.

V potovalni karieri je zamenjal tri bmwjeve “geeske”. Trenutno je v garaži GS 1250, ki ima 125.000 prevoženih kilometrov in čaka na nov izziv. Kam, še ni prav jasno. Idej je veliko.

V Kromberku ima družina Fakuč butični hotel in restavracijo z michelinovo zvezdico.

Foto: Osebni Arhiv

“Običajno pade odločitev mesec dni pred odhodom. Kar koli zdaj rečem, se potem ne bo izšlo,” je pojasnil. Rad bi se odpravil čez Turčijo in Irak v Jordanijo, Izrael, pa nazaj v Jordanijo, čez Savdsko Arabijo, Oman in Emirate do Kuvajta in nazaj, a ob trenutnih vojnih razmerah to ni izvedljivo. Mikata ga tudi Sirija, Iran in še kaj, še kam. V tako imenovani zahodni svet pa ga, zanimivo, ne vleče. Nikoli ni bil v Nemčiji, na Nizozemskem ali v Belgiji. Skandinavija z Nordkapom kot skrajno severno točko Evrope, ki je magnet za številne popotnike, ga pušča hladnega. V Franciji je bil le na poti do Maroka, podobno velja za Španiji.

Bil je previden,
zdaj pa kar gre

Na potovanjih ni doživel nobenega gumi defekta ali okvare motorja, in nikjer, tudi v krajih, ki veljajo za najbolj nevarne in pred katerimi so ga svarili, ni imel nobenih negativnih izkušenj. V Gorskem Karabahu je bilo v bližini slišati tudi streljanje, ker so takrat tam potekali oboroženi spopadi, a se ni nikoli počutil zares ogroženega.

Na cesti sta pogosto skupaj Brica Rasti Fakuč (desno) in Joško Sirk, oba imata domači gostilni z michelinovo zvezdico.

Foto: Osebni Arhiv

“Res pa je, da še posebej v kakšnih večjih mestih ali v predelih, ki so znani po visoki stopnji kriminala, ne smeš izzivati in moraš malo paziti,” je povedal. Na poti v Rusijo ga je v Estoniji na križišču zbil nepreviden voznik, tako da je v zadnjem trenutku odskočil z motorja, ki mu ni bilo nič, na boku avtomobila pa je nastalo precej škode.

Teže let na motorju ne čuti. “Ko sem bil mlajši, sem bil še bolj previden. Bolj sem se spraševal, kaj se lahko zgodi, in marsikam iz previdnosti tudi nisem šel. Danes pa grem,” je presenetil in dodal, da se na motorju še vedno odlično počuti. Na enem od nedavnih potovanj je v enem dnevu prevozil razdaljo od Nove Gorice do Barcelone, skoraj 1400 kilometrov.

“Seveda sem bil utrujen, a ne toliko, da naslednji dan ne bi prevozil 600 kilometrov in v vseh naslednjih dneh podobno razdaljo,” je povedal in pristavil, da manj kot 500 kilometrov na dan na potovanjih, ki jih sam načrtuje, ne prevozi, ker bi moral biti sicer zdoma še več časa. Tako pa z ženo običajno vstaneta že zgodaj in potujeta cel dan do petih, šestih popoldne, seveda pa se med vožnjo večkrat ustavita in si kaj ogledata.

“Vsakič, ko se vrnem,
poslušam jamranje”

In kaj mu dajejo, prinašajo ta potovanja, kjer z veseljem in pozorno spoznava nove kulture in njihove posebnosti, ljudi in zanimivosti?

“Predvsem spoznanje, da živimo tu najbolje, v primerjavi z veliko večino ljudi, pa vendar vsakič, ko se vrnem, poslušam jamranje in kritiziranje in nezadovoljstvo,” je povedal in dodal, da bi morali taki ljudje v Italijo ali Španijo, niti ne v Afriko ali Moldavijo, da bi videli, kako pri nas vendarle ni tako slabo, kot se govori.

V zvezi z različnimi standardi prometne varnosti po svetu pa je bil direkten: “Slovenci kar divjamo. Radi kritiziramo, češ, Italijani ne znajo vozit, Hrvati ne znajo vozit, a so vsi bolj mirni in bolj spoštljivi v prometu, vsaj kar sam opažam.”

Vozil je Maradono
in Dalipagića

Zaradi želje po potovanjih je že v mladosti opravil izpit za vožnjo avtobusa, še prej pa za tovornjak. Šoferji so takrat zelo dobro zaslužili. “Če je direktor zaslužil 200.000 dinarjev na mesec, jih je šofer tudi 600.000, trikrat več,” se je spomnil tistih časov. Vozil je za novogoriški Avtopromet, kmalu pa se je zaposlil pri turistični agenciji onkraj meje, da je lahko prevažal turiste.

A poklic šoferja je opravljal relativno kratek čas, saj ga je potem kmalu premamilo podjetništvo. Vseeno pa ima lepe spomine. Z avtobusom je na primer vozil brazilskega nogometnega zvezdnika Zica. “Pa Maradono sem pripeljal v Gorico, ko je prišel Napoli na gostovanje k Udineseju in so prileteli v Ronke. Da bi se izognili gneči, so prišli spat v Gorico, a se je to razvedelo, in je bila Korša polna ljudi, ki so ga čakali. Takrat sem vzel Uroša (op.p. sina) s sabo. Z Maradono sta sedela na sedežih takoj za mano. Še celo posvetilo mu je napisal,” je povedal in dodal, da mu je Maradona za hec predlagal, naj zapelje čez mejo v takratno Jugoslavijo.

Kot šofer je pravo prijateljstvo stkal s košarkarjem Draženom Dalipagićem, ki je takrat igral v Vidmu. To prijateljstvo je trajalo vse do Dalipagićeve smrti. Še nekaj dni prej sta se slišala. In je povlekel iz vitrine razglednice, ki jih je pošiljal Dražen, s podpisi Petrovića in vseh ostalih jugoslovanskih reprezentantov, pa razglednice, ki so mu jih pošiljali fantje iz italijanske reprezentance, pa Mirza Delibašić iz bosanske reprezentance ...

Rasti Fakuč se s svojim motorjem BMW raje odpravi na manj predvidljive ceste in kraje.

Foto: Osebni Arhiv

“Kot šofer nisem bil nikoli samo tiho za volanom. Z vsemi sem se spoprijateljil,” je pojasnil številna znanstva in osvetlil svojo komunikativnost in odprt značaj. Ta je bil tudi eden od pogojev za uspešno podjetniško kariero, ki je sledila. V devetdesetih je namreč v Kromberku zgradil poslovni objekt, v delu katerega živi, in kjer se piše zanimiva zgodba.

Damber market in
michelinova zvezdica

Leta 1991 je tam zaživel Damber market, ki ga je kot trgovec ob pomoči družine vodil dobrih dvajset let. Do leta 2013. V marketu je bilo zaposlenih do 20 ljudi. Danes se tam nadaljuje uspešna zgodba Dam butičnega hotela in restavracije z michelinovo zvezdico, ki jo vodi sin Uroš, oba z ženo pa ostajata vpeta v projekt. Žena pomaga pri vodenju knjig, kar je počela že v trgovini, pa tudi v kuhinji, Rasti pa postori, kar je treba, saj gre za veliko stavbo, kjer dela nikoli ne zmanjka.

“Pa sprva nisem bil za to. Moja ideja je bila, da bi dali po zaprtju marketa objekt v najem, a je Uroš vztrajal, da bo to delal in pravilno se je odločil,” je povedal. Gostje prihajajo z vsega sveta. Ravno v času pogovora je v sosednjem prostoru potekala dobro obiskana delavnica JRE akademije s področja gastronomije.

Tudi sam se je že znašel v vlogi posredovalca znanja, saj ima na tem področju kar nekaj izkušenj in kilometrine. Tudi na potovanjih, ne le motorističnih, posebno pozornost namenja kulinariki.

Prideluje tudi oljčno olje. V Vedrijanu, od koder prihaja žena, imajo oljčnik. Lani je pridelal 180 litrov in na ocenjevanju oljčnih olj na Rabu, kjer je sodelovalo 500 pridelovalcev iz več držav, prejel eno od zlatih medalj, na kar je zelo ponosen.

Rotarijec in
organizator salamijad

Tri obdobja je že predsedoval Rotary klubu Nova Gorica, ki ga je pomagal ustanoviti. Bil je tudi soustanovitelj Rotary kluba Ajdovščina in dve leti predsednik Mednarodnega združenja Rotary motoristov Slovenije in Severne Makedonije. Pomembno vlogo je odigral tudi pri organizaciji salamijad na Goriškem. Prve je s prijatelji organiziral že v 90. letih v Kromberku, potem v okviru Rotary kluba Ajdovščina, kjer so s pomočjo salamijad zbrali tudi kar veliko denarja v dobrodelne namene. Več kot 20 salamijad pa je bilo že v Damu, kjer je, kot je izpostavil, lani prvo nagrado prejel podpredsednik slovenske vlade Matej Arčon.

Na salamijadah v Damu se zbere do trideset izdelovalcev šalamov, na sinočnji jih je bilo nekoliko manjk. Prepričan je, da se je tudi zaradi takih dogodkov kakovost šalamov v lokalnem okolju v zadnjih letih zelo izboljšala.

“Včasih sem jih tudi sam delal. U, madona, veliko sem jih naredil, a jih ne delam več. Včasih sem narezal cel šalam in ga sam pojedel, zdaj se držim pa malo nazaj,” je še povedal.

Kot bonvivan, ljubitelj vsega dobrega in lepega, je včasih veliko bral. Še vedno smuča in uživa na sprehodih v naravi. Rad srečuje in spoznava nove ljudi, sklepa nova prijateljstva. V delu nekdanje trgovine je uredil prostor za druženje. Skoraj vsak dan se tam v prijetnem vzdušju zbere nekaj prijateljev. •