Ravnodušno v klavnico

Gospodarji vedo za ta strah, saj ga tudi sami poznajo. Ni gospodarja, ki ne bi nad seboj imel še višjega, močnejšega. Strah izrabljajo za to, da podložnike (delavce, učence, državljane) držijo v pokorščini. Dajejo jim upanje, da jim bo bolje, če bodo ubogali, če se bodo ravnali po njegovih navodilih. Zato se gnete toliko ovac v naših družbenih stajah. Zato so gospodarji lahko brezskrbni.

Če se kdo kljub temu upre, pade po njem. Zagrabijo ga in ga potisnejo iz črede. Ni ga več, izgine. Največkrat celo druge ovce pomagajo neposlušneža izriniti, ker upajo, da jim bo zato gospodar prizanesel ali celo nagradil. Velikokrat celo dobijo kakšno nagradico, vendar so to le stekleni biseri na ogrlici iluzij.

Sčasoma ovce niti ne razmišljajo več o uporu. Sploh ne vedo, da je kaj takega možno. Gospodarji jim dopovedujejo, da je stanje, v katerem živijo, najboljše in da so sanje o boljšem življenju, kjer ne bo ne gospodarjev ne hlapcev, čista utopija. Utopija - kraj, ki ga ni. Smo priče družbeni lobotomiji, uničenju kolektivnih možganskih centrov za agresivnost. Tako se kot nalezljiva bolezen širita brezbrižnost in apatija. Za gospodarje je to najboljša, zmagovalna kombinacija: strah, cepljen na apatijo. Potem gredo ovce kar same v klavnico, ne da bi vedele, da je še kakšna druga pot, še kakšna druga možnost.

Gospodarji tako z neizmerno lahkoto pogasijo redka žarišča upora. Ti drobni uspehi jim dajejo še večjo moč, zatirane pa potisnejo še globlje v brezup in brezbrižnost. V Sloveniji se je zgodilo že mnogo uporov delavcev, ki so ostali brez plačila za opravljeno delo in velikokrat tudi brez dela, A vsi so ugasnili tam, kjer so nastali. Iz iskre ni vzplamtel požar. Drugi so se potuhnili v strahu, da bi se jim zgodilo kaj podobnega. Čreda ovac se je umaknila “na varno”, prepustila upornike njihovi kruti usodi.

Na misel pridejo delavke Mure, pa delavci Vegrada in Gorenja, pa množica anonimnih podizvajalcev v gradbenih in transportnih podjetjih, ki so brez vsakršnih, tudi najosnovnejših pravic. Zdaj se upor dogaja v Luki Koper. A tudi tu poskušajo med delavce vnesti razdor, spodbuditi stavkokaze, da bi pogasili nezadovoljstvo. Dobro jim gre, gospodarjem. Vedo, kako nezadovoljnim delavcem nadeti uzdo in jih ukrotiti. Dobro so proučili zgodovino delavskih bojev in vedo, kako močno orožje je strah pred izgubo delovnega mesta. Bolj presenetljivo pa je to, da so delavci pozabili na železno pravilo upora: enotnost. Brez sloge ni uspeha.

Nekje na poti so izgubili tudi samozavest. Zavedanje, da se brez njih, brez njihovega dela in znanja, nič ne premakne: ni tovora, ki bi se brez dela premaknil z ladje na tovornjak. Ni stavbe, ki bi kot po čudežu zrasla sama od sebe. Denar dela čudeže, a takih čudežev ne more.

Ampak strah, ta zvesti spremljevalec ljudi, včasih ohromi voljo, odvzame pogum, zamegli samozavest. Zašibi kolena. In ko je okrog tebe vse več praznega prostora, ko je čedalje manj sodelavcev, ki bi trdno stali ob tebi, postaneš tudi ti negotov. Kdaj se je v neodvisni Sloveniji zgodila splošna stavka v znak solidarnosti z delavci, ki jim je bila storjena krivica? Nikoli? Zgolj medle izjave o solidarnosti, protesti sindikatov, kakšen novinarski članek, ki je stokal o krivicah in neupravičenem bogatenju tajkunov. In nič drugega. Mar ljudje res verjamejo, da bo v takem roparskem sistemu kdaj boljše? In če ne verjamejo, zakaj ničesar ne storijo? Zakaj dopustijo, da jih drugega za drugim peljejo v klavnico. Če si se danes rešil pogubljenja, se jutri prav gotovo ne boš.

Ljudje res verjamemo v čudeže - verjamemo v dobrotljive in razsvetljene gospodarje. Ne vemo, da takih ni več. Ne vemo, da gre zdaj, ko na sredozemske obale Evrope silijo nesrečniki z opustošenih celin, za življenje in smrt. Ne vemo, da so si naši gospodarji že zdavnaj zgradili dobro zavarovane trdnjave blaginje, nas pa prepustili naraščajoči plimi bede in anarhije. Sodeč po reklamah in televizijskih dnevnikih imamo res vsi enake možnosti. Vsakdanja realnost pa nam pripoveduje drugačno, bolj kruto zgodbo. Kdaj se bodo zbudili, proletarci globaliziranega sveta?

ROBERT ŠKRLJ