Razvrat s prerokom je razprodan!

Dober uvod v enega najboljših letošnjih koncertov pri nas je bila histerija, ki je Slovenijo preplavila, ko je bil Nick Cave še več sto kilometrov daleč. Cincarji, ki vsakič znova do zadnjega omahujejo, ali bi šli na koncert ali ne, so dobili dobro lekcijo, zgoščeno v bolečo vest: koncert je razprodan!

Cave si je s številnimi dosedanjimi gostovanji pri nas priskrbel najboljšo reklamo. Poleg tega letos ni obiskal Hrvaške, Srbije ali kake druge južne države, njegov ljubljanski nastop pa je privabil tudi oboževalce iz bližnjih italijanskih krajev, ki se jim ne ljubi cijaziti na koncert v Bologno.

Maloštevilne vstopnice so šle na črnem trgu za med. Gospa, mogoče gospodična, ki je vstopnico za tribuno - v predprodaji je stala 35 evrov - na Bolhi ponujala za kar 150 evrov, nam je jutro po koncertu potrdila, da je prodaja uspela. Po sklenjeni kupčiji sta bila nadvse srečna oba, tako prodajalka kakor kupec, neki Hrvat. Res je, celo slovensko-hrvaški odnosi so boljši, ko med nas pride Cave!

Na oder Hale Tivoli je leta 1957 v Avstraliji rojeni in že več desetletij v Angliji pesnikujoči Cave prikorakal pedantno urejen, sila eleganten, v temni satenasti obleki, z zlatim prstanom, zlatima ogrlicama ... Odkar smo ga nazadnje videli, se je celo nekoliko “berlusconiziral” - nosi precej obilnejšo pričesko, kakor jo je pred tremi leti, ko je v Križankah rohnel s kratkoživim bendom Grinderman, okleščeno različico svoje stalne zasedbe The Bad Seeds, s katero se je minuli ponedeljek v Halo Tivoli vrnil po polnih dvanajstih letih.

Druženje je pričel zlagoma, z We no who U R, umirjenim prvim singlom novega albuma Push the sky away, petnajstega, ki ga je bil posnel s Slabimi semeni. Nepozaben detonator nebeško in peklensko dobre zabave v dvorani, ki se je izkazala s presenetljivo dobrim zvokom, je bila druga pesem večera, takisto nova Jubilee Street. Cave jo je ob pomoči šestčlanskega benda čedalje bolj pospeševal, dokler se ni razpočila v staro klasiko Tupelo, apokaliptično mojstrovino o rojstvu kralja Elvisa Presleyja in njegovega brata dvojčka, prvorojenca, ki mu ni bilo dano zaživeti.

Medtem ko nekateri njegovi vzorniki, denimo Bob Dylan in Van Morrison, med koncertom ne pokažejo, da se kaj prida zavedajo prisotnosti občinstva, se Nick Cave ljudstvu preda do kraja: poslušalce v prvih vrstah vseskozi nagovarja s svojo pesmijo, kakega med njimi tu in tam tudi poboža, večkrat pa zakoraka globoko mednje, se jim pusti otipavati, lebdi na njihovih dlaneh, med novo, epsko Higg's boson blues pa jih celo spodbuja, naj nanj položijo dlani in začutijo srčni utrip.

Nekaj svetopisemskega je v presunljivem prizoru, ki se naslika pred malce bolj oddaljenim gledalcem, ko se tale groteskni, obenem komični in srhljivi pevec, uleže na dlani svojih častilcev in jim pridiga o nasilju in ljubezni, o bolečini in odrešitvi. Ganljivo je, kako zaupa svojemu občinstvu. Očitno ga dobro pozna; mladež z njegovim prosojnim telesom rokuje sila skrbno in okrog njega se bleščijo samo fotoaparati in telefončki, ne pa tudi kak nevarnejši predmet. A Cave duhovito obračuna tudi s takimi, ki vanj strmijo skozi zaslonček: pesem Red right hand priredi tako, da z njo nagovori enega od njih. “Še zmeraj imaš ta usrani fotoaparat?” prepeva in še malce popridiga o tem, da smo izgubili samospoštovanje in druge vrednote. Med zadnjo kitico pozabi, kako gre eden od verzov in zapoje kar “something, something, something, something, something” (nekaj, nekaj, nekaj, nekaj, nekaj). Občinstvo mu ne zameri, temveč se dobrovoljno zakrohota.

V premoru med divjanjem poskočni mag Warren Ellis odloži svoja glasbila, Cave pa sede za pianino in naniza nekaj mirnejših, molovskih pesmi, med katerimi v prepolni dvorani vlada domala grobna tišina; naj vrag pocitra tisti babnici, ki klepečeta, kakor bi bili pri frizerju!

V dodatku se Cave znenada odloči, da bo ugodil želji iz prve vrste. Zapoje starejšo Stranger than kindness. Nekateri poročevalci mu gredo kasneje na limanice - ni res, da je z bendom nikoli ne igra, kakor je oznanil v Hali Tivoli. Letos jo je že večkrat in slišati jo je tudi na novem koncertnem albumu Live from KCRW, ki izide prav danes.

Res je, Nick Cave laže. Ampak saj nas v skoraj vsaki pesmi posvari, da mora biti človek v njegovi družbi previden.

ANDRAŽ GOMBAČ

Doživeto

1. We no who U R

2. Jubilee Street

3. Tupelo

4. Red right hand

5. Mermaids

6. The weeping song

7. From her to eternity

8. West country girl

9. Into my arms

10. People ain't no good

11. Love letter

12. Higgs boson blues

13. The mercy seat

14. Stagger Lee

15. Push the sky away

Dodatek

16. God is in the house

17. Deanna

18. Stranger than kindness

19. Papa won't leave you, Henry