Red bi nas rešil, uboge Slovence
Hočemo red. Potrebujemo red. To je v Sloveniji postala mantra, ki si jo nenehoma ponavljamo. Red bi ustavil gospodarsko nazadovanje, popravil skrhano nacionalno samozavest, izničil socialne krivice in končal kulturni boj. Red bi enkrat za vselej zaključil zloglasno tranzicijo, postkomunistično moro, ki se vleče kot slab film. Red bi nas, skratka, rešil, uboge Slovence, ki ne vemo kam in zakaj.
Prejšnji teden so domnevni privrženci Janeza Janše protestirali pred slovenskimi sodišči. Ker mislijo, da so sodniki od Lendave do Pirana na splošno skorumpirani, nesposobni, šibki in občutljivi za politične pritiske. Zaokrožila je govorica, da so protestniki pravzaprav plačani in da za udeležbo na zborovanju dobijo vsak po nekaj deset evrov.
Ali od tega plačajo prispevke za zdravstveno zavarovanje, prispevke za socialno varnost in dohodnino? Ker če jih ne, delajo na črno. Podobno kot vodja stranke, za katerega se zavzemajo, ki je bil obsojen, ker je delal na črno, brez veljavne pogodbe, za finsko orožarsko podjetje.
Nekdanja predsednica vlade Alenka Bratušek odhaja v Bruselj za podpredsednico Evropske komisije. Najbrž je ne bodo plačevali v gotovini in na roko. Skoraj gotovo bo v državni proračun dala svoj pošteni delež davkov in prispevkov. Bratuškova, tako kot Miro Cerar, ki je skoraj imenoval domnevnega lobista in špekulanta za gospodarskega ministra in le v nekaj tednih dokazal, da tudi novi obrazi pod pojmom politika razumejo predvsem kadrovsko politiko, ne dela na črno. Dela pa na robu še sprejemljivega, tik pred rezervo, sekundo do alarma. Dela, torej, na rdeče.
In kje je na tej barvni lestvici red?
Vsi razumemo, da je državni proračun skupna vreča, ki je ni moč samo prazniti, ampak jo je treba tudi polniti. Razumemo, da mora država pobrati davke in prispevke, da lahko za silo popravi ceste, zgradi čistilne naprave, obnovi vrtce, plača učitelje in zdravnike, vojake in policiste. Razumemo, da je precejšen del našega udobja in varnosti odvisen od te vreče. Smo sicer pretežno sebični in na trenutke zelo neodgovorni, vendar hkrati dovolj modri in še toliko srčni, da razumemo pojme, kot so solidarnost, skupno dobro in javna korist.
Zakaj so z vsakim sistemom, ki naj bi ukinil krivice, omogočil vsem enake možnosti, popravil odklone, kaznoval goljufive posameznike in povečal skupno dobro, vsi nezadovoljni? Sindikati in delodajalci, delavci in univerzitetni profesorji, upokojenci in študentje.
Od kod torej veliki paradoks? Zakaj vsaka namera po ustvarjanju reda trči ob betonski zid splošnega neodobravanja in množičnega upiranja? Zakaj so z vsakim sistemom, ki naj bi ukinil krivice, omogočil vsem enake možnosti, popravil odklone, kaznoval goljufive posameznike in povečal skupno dobro, vsi nezadovoljni? Sindikati in delodajalci, delavci in univerzitetni profesorji, upokojenci in študentje.
Težko je verjeti, da so naši zakonodajalci, vsi tisti visoko izobraženi uradniki, ki tiho sedijo v ministrskih pisarnah in pišejo člene ter alineje, in vsi njihovi svetovalci, magistri in doktorji znanosti, prekaljeni operativci in upokojeni specialisti tako preklemansko butasti. Tako kardinalno nesposobni, da jim prav vsakič spodleti.
Precej laže je sprejeti misel, da se slovenski možgani, pregovorno obsedeni z zahtevami po enakovrednosti, enakomernosti in pravo mero, ne morejo sprijazniti s tem, da so mnogi, ki teptajo in kršijo najbolj temeljna načela civilizirane družbe, še vedno, spet ali pa kar naprej junaki. Preveč je dela na črno in preveč je dela na rdeče.
Morda bi nam nekaj več urejenosti res pomagalo hitreje rešiti težave. Ampak državljan bo s srcem in z glavo pri vprašanju dobrega šele takrat, ko bo družba dosegla nekaj veliko bolj temeljnega: pravico. Ki je morda res slepa. Ampak vedno, prav res vedno, zaračuna in plača davek.
VESNA HUMAR