“Rekli so mi, naj potrpim, ker so moški pač takšni”

Če bi Vesno in Ksenjo videla izven prostorov centra za socialno delo, ne bi pomislila, da sta preživeli izjemno travmatično izkušnjo. Sta povsem običajni ženski, klepetavi in nasmejani. Privolili sta, da za naš časopis povesta svoji zgodbi, nekatere podrobnosti pa so zaradi varnosti in poskusa zakritja identitete izpuščene.

Vse se začne s pravljicami in obljubami

“Na začetku človeka ne poznaš. Sama sem se na hitro zaljubila in tudi hitro zanosila. Nisem imela niti priložnosti, da bi partnerja spoznala,” prične svojo zgodbo pripovedovati Vesna, ki prihaja z Dolenjske, in nadaljuje: “Ko sem se preselila k njemu, je postalo jasno, da ni vse tako zelo lepo in rožnato. Ko v tebi raste novo življenje, ne misliš več samo nase.”

Že med nosečnostjo je takratni partner kazal znake pretiranega ljubosumja, po porodu pa se je vse to spremenilo, saj je vso pozornost namenjal otroku: ”Postala sem le mati. Počasi sem spoznavala, s kom pravzaprav živim. Zavedaš se, da je nasilen, ampak ne v takšni meri.”

Razlog, zaradi katerega je ostajala, jo je hkrati tudi spodbudil, da je poiskala pomoč in se odločila spremeniti svoje življenje. Otrok. Otrok je nedolžno bitje in si ne zasluži, da bi čutil posledice dejanj staršev, razmišlja sogovornica. “Opazoval je najine prepire. Vedno bolj je srkal vase dogajanje in tudi na njem so se kazale posledice. Veliko sem kričala, ker drugega preprosto nisem več znala. V vrtcu se je pretepal in enkrat celo davil druge otroke. Ni bilo mogoče delati z njim. Najbolj pa me je prizadelo, ko mi je vzgojiteljica rekla, da si od vseh otrok najbolj prizadeva za pozornost, ker je doma očitno ne dobi,” pripoveduje Vesna, ki v tem trenutku ne more več zadrževati solz.

Priprava na samostojno življenje

“Tudi s tem se ukvarjamo v varni hiši,” pripomni strokovna delavka varne hiše. Tudi njene identitete ne bomo razkrili. Ne zato, ker bi bila skrivnost, ampak zaradi varnosti, saj se nanje včasih kot na krivce za svoje trpljenje obračajo povzročitelji nasilja. “Predelujemo izkušnje, določene spomine je treba spraviti na plano in jih predelati,” pojasni.

Varna hiša da ženskam čas, da travmo predelajo, in se pripravijo na samostojno življenje po obdobju v varni hiši. “Če samo zapustiš partnerja, ni dovolj. Hitro lahko padeš v enake vzorce z novim partnerjem. Z uporabnicami opravljamo individualne razgovore in svetovanje, o izkušnjah pa se pogovarjamo tudi v skupinah,” pojasnjuje strokovna delavka.

Nisem več zaupala sebi

Ksenja prihaja z Gorenjske in je odraščala v družini, kjer je bilo nasilje prisotno že veliko časa. K fantu se je po določenem času, kar sta hodila, tudi preselila. “Mislim, da sem se k njemu preselila tudi zato, da sem zbežala od doma. Kmalu sem zanosila in počasi so se začeli kazati znaki. Vendar se mi je veliko stvari zdelo normalnih, ker sem imela takšne izkušnje že doma. Če sem kdaj potožila staršem, so mi rekli, naj potrpim, ker so moški pač takšni,” se spominja.

Preden je zatočišče našla v varni hiši, se je soočala s psihičnim nasiljem. “Po tolikem času sem verjela že vsemu, kar mi je rekel. Ne verjameš več vase in ne zaupaš svojim občutkom,” pripoveduje Ksenja. Prvič je skušala pobegniti že nekaj let po selitvi. Pomagala ji je prijateljica: “Nekaj dni sem bila pri njej. Nisem se javljala na telefon, ko pa sem se, me je na koncu prepričal, da bo vse drugače. Verjela sem mu. Ne le jaz, tudi moja prijateljica.”

Pogum, da bi prekinila s takšnim življenjem, je zbirala veliko časa. Večkrat se je za nekaj dni umaknila, a se je vedno znova vračala. Vztrajala je, da se mora njun odnos spremeniti, česar se je tudi njen partner zavedal, vendar se potem ni bil pripravljen potruditi.

“Neprestano sem bila doma, nikamor nisem šla. Postala sem depresivna. Nisem vedela, kako naprej. Zanašal se je, da nimam kam iti, ker pri nas doma ni prostora. Grozil mi je, da mi bo vzel otroka. Težko je bilo,” se spominja. Tudi njej je bilo najtežje prenašati, da se je vse nasilje dogajalo pred očmi otroka. Odnosi med njima so se stopnjevali in postajali vse bolj nasilni. “Nekoč mi je želel vzeti otroka. Nisem mu ga hotela dati. Rekel je, da sem nesposobna. Otrok je jokal in ni mogel zaspati. To se je ponavljalo. Tepel me je, jaz pa sem imela otroka v naročju. Lahko bi udaril tudi otroka. Hotel mi ga je izpuliti iz rok. Ni me spustil iz sobe. Zagrozila sem s policijo,” se težkih časov spominja Ksenja. Takrat se je odločila, da bo nekaj spremenila.

Pomoč je, le poiskati jo je treba

Ksenja in Vesna na žalost še zdaleč nista edini, ki sta bili v partnerskih odnosih žrtvi nasilja. Lansko leto je bilo na območju obalno-kraške in primorsko-notranjske regije izrečenih 98 ukrepov prepovedi približevanja. Centri za socialno delo na območju Krasa, Istre in Notranjske so v lanskem letu obravnavali 264 primerov v okviru nalog za preprečevanje nasilja v družini, v prvem polletju letošnjega leta pa je bilo takšnih primerov že 180.

Na tem območju deluje kar nekaj institucij, ki pomagajo žrtvam nasilja. Krizni center za žrtve nasilja v Piranu je namenjen ženskam in materam z otroki. V njem lahko ostanejo največ tri tedne. Namestitve za otroke in mladostnike zagotavlja Krizni center za otroke in mladostnike Marelična hiša v Kopru. Regijska varna hiša Kras pa je namenjena ženskam z ali brez otrok, v njej pa lahko ostanejo največ eno leto. Poleg tega se s preprečevanjem nasilja ukvarjajo tudi nekatera društva, med drugim tudi Društvo za nenasilno komunikacijo.

Definicija nasilja se je v zadnjih letih spremenila in je danes veliko širši pojem kot v preteklosti, ko je veljalo, da je nasilje fizični napad. “Odnos s povzročiteljem nasilja se običajno začne z omejevanjem svobode. Najprej se omejuje kave s prijatelji, potem se proda avto, nato se omeji stike z družinskimi člani, včasih partnerji ženske celo silijo, da pustijo službo. Ženska tako ostane sama,” pojasni strokovna delavka v varni hiši.

Obe sogovornici nista bili žrtvi neprestanih tepežev, a nasilje niso le udarci. “Šele ko sem prišla na center za socialno delo, sem se zavedala, da se nad mano izvajajo nasilna dejanja,” pripoveduje Vesna: “Ko živiš v nasilnem odnosu, se zapreš. Nehaš razmišljati in narediš vse, da ne bo še slabše. Nehala sem čutiti.”

Partner ji je vsak dan sproti dajal vedeti, da je brez njega ničvredna, da je nesposobna, spraševal jo je, kje je hodila, s kom je govorila in kaj je govorila, zakaj je prišla iz službe nekaj minut kasneje, najbolj pa jo je bolelo, da se ni posvečal otroku.

Motilo jo je, da veliko časa preživi zunaj, vse večja težava je postajal alkohol, v družini pa je bilo že v preteklosti prisotno nasilje. Ko pa je vendarle prišel domov, se ji je dobrikal. Čeprav sama ni želela imeti nobenega stika z njim, je vztrajal: “Popustila sem, ker je otrok spal ob nama. Nisem želela izgredov. To sem sprejemala kot partnerski odnos in zame je to postala rutina. Šele na centru sem ugotovila, da je tudi to nasilje in kaznivo.”

Ksenija našteje oblike nasilja, ki jih je sama doživljala: “Zasliševanje, nadzorovanje, žaljenje, poskusi osamitve človeka, poniževanje. Če me je udaril, se je izgovarjal, da ni hotel. Rekla sem mu, da me ne bo tepel. Zato se je začel name spravljati psihično. Vse sem naredila narobe. Tudi če sem do potankosti sledila njegovim navodilom, je vedno našel razloge za mojo krivdo.”

“Potrebovala sem brco v rit”

Če Vesna in Ksenja ne bi imeli podpornega sistema, se jima verjetno ne bi uspelo postaviti na noge. V največjo pomoč je bila Vesni njena družina in sodelavka: “Starši so mi celo postavili ultimat. Sodelavki pa bom celo življenje hvaležna, ker me je spravila do točke, da sem se odpravila na center za socialno delo.”

Marsikdo se bo vprašal, zakaj ga ni zapustila že prej. “Še vedno sem čutila ljubezen, nisem je mogla ubiti. Ni delal lepo, bil je nasilen, še vedno pa so bili trenutki, ko sem čutila ljubezen. Zadrževali so me sicer redki trenutki, ko smo bili družina,” pripoveduje Vesna. Zaradi posledic, ki jih je čutil otrok, je naredila načrt in se odločila začaran krog zapustiti.

Ksenji je pri odločitvi, da bo naredila korak iz začaranega kroga nasilja, najbolj pomagala prijateljica, pri kateri se je ustavila po obisku zdravnika.

“Ko sem šla na center za socialno delo, sem povedala, kaj se mi dogaja. Socialna delavka je prijela telefon z namenom, da pokliče policijo. Začela sem se spraševati, kaj sem naredila narobe. Pomislila sem, da me bodo zaprli. Zdaj se mi zdi to smešno, ampak takrat sem tako razmišljala,” se spominja. Temu je sledila prijava na policiji. V glavi je premlevala, kakšne težave vse povzroča družini in partnerju, na koncu pa se je vendarle opogumila.

Zanimivo pa je, da so ji najbolj pomagali ljudje, ki jih ni poznala veliko časa, pojasni Ksenja: “Starši so mi rekli, naj malo potrpim. Zdaj pa mi govorijo, zakaj nisem odšla prej. Najbolj so mi pomagale prijateljice, s katerimi se poznam le nekaj let.”

Tistega dne jo je vseskozi klical, ona pa se ni javila. “Po celem dnevu me je bilo preprosto strah iti nazaj. Mislila sem, da ga bom takrat le prijavila in povedala, kaj se mi dogaja, potem pa bi naslednjič, ko ga ne bi bilo doma, spakirala in odšla. S seboj zato nisem imela ničesar. Ponudili so mi spremstvo policije, da iz hiše vzamem stvari,” se spomni Ksenja in opiše občutke, ki so se ji ob tem porajali: “Razmišljala sem o tem, da sem najslabša oseba. Vsi sosedi bodo vedeli, kaj se dogaja. Kako mu lahko to delam?”

A zgodilo se je nekaj povsem nepričakovanega: “Ko sem stopila iz avta, sem zrla v neznanca. Kdo si ti? Saj mi nisi nič več. Nisem več čutila ne dolžnosti ne krivde. Nisem pa ga sovražila in mu želela nič slabega.”

Danes tako Vesna kot Ksenja pravita, da sta v določenem trenutku potrebovali “brco v rit,” kot se nekoliko hudomušno izrazita, da sta bili sposobni narediti korak naprej.

Postala sem boljša mama

Obe sogovornici vprašam, kako se je njuno življenje spremenilo od prihoda v varno hišo. “V kriznem centru sem bila gmota, masa, ki ni vedela, kaj počne,” se zasmeje Vesna in doda: “Najprej sem ugotovila, da sploh nikoli nisem bila mama. Ugotovila sem, kaj so mi skušali povedati v vrtcu. Z otrokom sem se začela igrati in normalno pogovarjati. Takrat sem šele spoznala, kaj pomeni biti mama. Mama otroka ne le rodi, temveč ga vzgaja in mu da ljubezen.” Vesna dolgo časa ni imela moči, da bi se z otrokom ukvarjala, veliko je kričala, saj drugačne komunikacije ni poznala.

Podobno ugotavlja tudi Ksenja. “Tudi sama nisem bila povezana z otrokom. Nikoli ni bilo časa, vse drugo je bilo bolj pomembno,” se spominja. Počutila se je zapuščeno, z nikomer ni želela govoriti, zdaj pa počasi pridobiva na samozavesti in neguje vez z otrokom.

V varni hiši ženskam in otrokom omogočijo mir, da prebolijo izkušnjo in razmislijo o življenju po varni hiši. Stroka in uporabnice tu pogrešajo še vmesno obdobje, saj so tudi neprofitna stanovanja za žensko z enim ali več otroki zajeten zalogaj. Z vsako se naredi varnostni načrt, kjer opredelijo grožnje in tveganja. Naučijo se jim izogniti in odgovarjati z novimi vzorci. V resnici pa je težko prekiniti z vzorci, ki si jih gradil celo življenje, še težje pa je zato, ker očeta svojih otrok ne morejo izključiti iz svojega življenja - kot pravi Vesna: “Otroka nisem imela z nekom, ki ga ne bi imela rada. Je še vedno oče mojega otroka.”

Vesna in Ksenja se nevarnosti zunanjega sveta zavedata. Na vprašanje, ali se bosta vrnili nazaj skorajda brez pomisleka odgovorita: “Ne, nikoli več.”

Za konec ju povprašam še za nasvet ženskam, ki so v njenih zgodbah prepoznali tudi delček svojega vsakdana: “Čim prej naj prekinejo. Naj se nekomu zaupajo. Vse bo šlo le še na boljše.”

PETRA MEZINEC