Rešni kozel

Hvala odgovornim tega časopisa, ker se bom spet smel omamljati z domišljanjem, da moji članki vplivajo in ali celo postajajo kulturni pomniki območja, na katerem s klubujočo tovarišijo soproga Arijana in jaz proti vetru ščijeva dva ducata let. Dvanajst let je trajal nepozabni Tretji rajh in 12 let je (tudi nepozabni) koprski Pilot demokracije na oblasti. Za geologe je to hipec, za smrtnike in smrtnice pa 4380 dni.

Najprej sem hotel teh 7000 znakov s presledki in fotografijo posvetiti koprskemu nebo-tičniku; slučajno spoštovana javnost Butal Istre pod Slovenci si namreč v Pokrajinskem muzeju more ogledati makete videnj resnih arhitektov iz uglednih strokovnih kolegijev. Zdelo se mi je potrebno čim prej, čeprav že ne več pravočasno, diagnosticirati projektni tumor, ki sta ga z 900.000 evri podprla Tipkalni orkester Borisa Popoviča (občinski svet) in Kimoglava uprava Mestne občine Koper. Premislil sem si, ker nočem pomagati pri razglašanju bolezni, ki se je ne da več ozdraviti z operativnim posegom.

Potem me je zamikalo razmišljati o zadnjem filmu znamenitega danskega režiserja von Trierja Nimfomanka, saj sem prepričan, da je delo pravzaprav vzgojnoizobraževalno, četudi so ga varuhi EU spodobnosti surovo skrajšali oziroma poškodovali. Opustil sem tudi to zamisel; čemu braniti Velikega umetnika pred časopisno kritiko, za katero ne bo nikoli zvedel? Naj ostane važno predvsem, da si je neustrašna kritičarka Biljana Pavlović upala popolnoma kritično pisati o filmu, naj ostaja značilno, da je članek izšel v času, ko so Nimfomanko 2 začeli vrteti v kinematografu Odeon (Izola). Pred tem je bil “čisti dolgčas 2” sicer predvajan dvakrat, vendar žal zgolj v art kinu MKSMC (Koper pri Izoli).

Naslov in pet sedmin razpoložljivega prostora za besedilo in fotografijo tokrat posvečam Želku Peliconu, 27 let že tajniku KUD France Prešeren, zaradi sledečih razlogov: 1. Marsikdo ga obtožuje za finančno, organizacijsko in moralnopolitično potonjenje najuglednejšega samoniklega prizorišča v Sloveniji. 2. Enainšestdesetletni svetovljan in zaščitnik ptic, ki nima niti enega dneva delovne dobe, je v Sloveniji uveljavljen Primorec. 3. Je izreden organizator na mladinskem, kulturnem, medgeneracijskem in socialnem polju, je dober tovariš in zanesljiv sodelavec. 4. Ustanova nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon (UPB) se je z njegovim pristankom odločila zaprositi Ministrstvo za kulturo brezvladne države Slovenije, naj ga vpiše v razvid samostojnih kulturnih delavcev in naj mu začne plačevati prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. 5. Bralstvo Primorskih novic hočem povabiti, naj sodeluje pri reševanju reševalca ptičev, ki ga še vedno bolj skrbi prihodnost društva kot pa njegov skrajno težaven položaj.

> To je sestavil Peco KUD-ov o svojem življenju do leta 1987 posebej za Sedmi val in ni zadovoljen z zapisanim:

“Moj cirkus življenja se je začel leta 1953 v Postojni, ker takrat rosno mlada Nova Gorica ni imela bolnišnice. Rojen sem bil ravno dovolj zgodaj, da še pomnim racionirano pomanjkanje in UNRA sir ter (tudi zvočno) še ne onesnaženo okolje.

V šestdesetih sem se začel šolati. Učiteljice so se strinjale, da sem pameten, a len. V praksi jo to pomenilo, da sem od pojava televizije preždel kar se je dalo ur pred ekranom. Ker je bil takrat program še zelo kratek in izbira skromna (JRT in RAI), sem tudi veliko prebral.

Poleti sem mesec poletnih počitnic običajno preživljal na idilični kmetiji maminega očeta na štajerski strani Posavja.

Osnovno šolanje sem zaključil kot ekspert za Sanremo in kot zgleden učenec in sin, ki je že pri dvanajstih pomagal družinskemu proračunu s prepustnico in občasnim delom za šankom.

Te družinske idile je bilo konec z mojim srednješolskim obdobjem, ki sta ga zaznamovala pojav sterea in rock glasba kot globalni pojav. Takrat sem čutil in razmišljal bolj slično z vrstniki kjerkoli, ki so poslušali isto glasbo, kot s sošolci, ki so poslušali narodnozajebavno. V teh letih upora proti vojni v Vietnamu, praške pomladi in študentskih nemirov sem šel na svoje in drugo polovico gimnazije preživel na Jesenicah.

Leta 1973 sem začel študirati na tedanji FSPN (danes FDV) in od takrat začasno skromno živim in delam v Ljubljani. Sprva sem se preživljal predvsem z obdelavo podatkov, ob prevzemu KUD-a leta 1987 pa sem (za nekaj mesecev) sprejel delo tajnika društva (beri usklajevanje in vodenje večine potrebnih podpornih dejavnosti), kar počnem še danes.”

> 27 let si tajnik KUD-a. Kako je prišlo do tolikšne zadolženosti (približno 650.000 evrov) in kako ocenjuješ svoj delež krivde?

“V dobrega četrt stoletja smo iz napol propadajočega KUD-a, ki ga je hotela tedanja oblast porušiti, vzpostavili spodobno, kar dobro opremljeno in prepoznavno kulturno-umetniško stičišče različnih zvrsti ustvarjalnosti, različnih generacij in različno uveljavljenih ustvarjalcev s povprečno 450 prireditvami in 60 do 80 tisoč obiska na leto.

Brez prostovoljnega dela in samoodrekanja ter (sicer vsaj pol premajhne) finančne podpore iz javnih sredstev nam to ne bi uspelo.

Zaradi finančne (in zato kadrovske) podhranjenosti KUD 'nabira' dolg že od leta 1993, kar je predvsem posledica dolgoletnega premajhnega, zadnja leta pa še sistematičnega zmanjševanja in ukinjanja javnih finančnih podpor urbanim, odprtim in neodvisnim prizoriščem v državi.

Seveda sem tudi (so)kriv, ker nismo (bili) dovolj 'komercialni', nismo znali 'lobirati', bili 'šlampasti', skratka, ne dovolj prefrigani. Navsezadnje sem bil tudi jaz pred dvajsetimi leti za to, da izdatneje podpremo program na račun premoženja.

Vendar je največ k temu prispevala lanska in letošnja odločitev pozitivne oblasti (mestne in državne), da KUD-a ne bo več sofinacirala. S tem je onemogočila utečeno delovanje društva in njegov obstoj potisnila na rob.”

> V toplih majskih dneh vam še niso izključili elektrike in vode. Si sredi prostovoljk in prostovoljcev, ki vzdržujete KUD odprt. Vidiš izhod iz krize, ki jo trezni računarji imenujejo propad?

“Da bi se oblast premislila in nas finančno podprla, je najbrž zelo malo verjetno. Tako se nam obeta dokončno zaprtje in le še nostalgičen spomin na KUD-ove pretekle dosežke. Ali pa široka mobilizacija za ohranitev našega samoniklega prizorišča kulturne in socialne raznolikosti, strpnosti in vključevanja.”

Veseli me, da ste nekateri moj in Želkov članek prebrali do tega zaključka, v katerem utegnem le še sporočiti, da bomo na spletnih straneh www.kud.si, www.upb.si in www.dodogovor.org poročali o boju za obstoj KUD France Prešeren in njegovega tajnika, ki je pozabil misliti nase. V imenu UPB razglašam: z dnem izida tega članka začnemo zbirati donacije za Sklad Želka Pelicona.