Ritma ne določa več zahod
Več časopisnih strani bi napolnil, kdor bi hotel nanizati vse odmeva vredne misli z okrogle mize Politika in revolucije 21. stoletja, ki sta jo v torek v koprskem Mladinskem, kulturnem, socialnem in multimedijskem centru pripravila Društvo prijateljev zmernega napredka in Študentska organizacija Univerze na Primorskem.
Na srečanju tretjega letnika Likeja, “nove, alternativne mišljenjske oblike izobraževanja za široke kroge zainteresiranih”, sta svoje poglede na Slovenijo in svet soočila nekdanja univerzitetna sošolca, sociolog in politolog dr. Tonči Kuzmanić in sociolog dr. Slavko Gaber. Napovedana sta bila še dr. Rastko Močnik in dr. Andrej Kurnik, a se je bil prvi primoran zadržati v Sarajevu, medtem ko je Močniku načrte prekrižala bolezen.
“Iztekajo se določene paradigme in napovedujejo se nove, ki jih je težko artikulirati,” je debeli dve uri dolg pogovor, ki ga je povezoval mag. Andrej Marković, pričel Gaber, nekdaj državnozborski poslanec LDS in dolgoletni minister za šolstvo, znanost in šport, danes pa predavatelj sociologije vzgoje na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. “Gosto se prelivajo interesi, ki se težko poslavljajo, odrekajo svoji dominantni vlogi. Mislim zlasti na način produkcije, kakršnemu smo bili priča zadnjih 250 let. Zadnjih trideset let mu pravimo neoliberalizem, a se mi ta izraz, ki ga uporabimo za vse, kar nam pride pod roke, zdi preveč obrabljen.”
Marsikaj se izteka, je prepričan Gaber. “H koncu gre najverjetneje čas, v katerem je zelo dominantno nastopalo mezdno delo. Ker gre h koncu, bo okrog tega nekaj časa najbrž še ogromno prepira. Problema prekarnosti na primer ni mogoče rešiti znotraj starega koncepta dela, ki je na tem koncu sveta povečini mezdno. Na to se napletejo še reči, ki so zunaj zahodne Evrope, v Aziji in drugod in ki jim pravimo fundamentalizmi. Ne vem natančno, kako bo v prihodnje, a občutek imam, da bo v naslednjih tridesetih, štiridesetih letih zelo zanimivo, sociološko gledano.”Govorjenje o revolucijah Gaber dojema deloma kot “nostalgično vračanje k točki, na katero se ni mogoče vrniti”, obenem pa razume, da nekateri tako skušajo najti “druge, drugačne načine bivanja, tvorjenja prostorov, v katerih bi bilo mogoče kolikor toliko pokončno živeti”. Ni prepričan, da si je treba na vsak način prizadevati za revolucijo: “Zelo malo razmišljajo tisti, ki mislijo, da so revolucije nekaj, kar nekdo sproži in potem naredi sranje. Mislim, da so revolucije nekaj, kar se nam dogaja. S seboj nosijo stvari, nad katerimi smo navdušeni in jim ploskamo, a ne samo tega. Pogled na minule revolucije pokaže, da prinesejo tudi neželene posledice. Ne sodim niti med navdušence za revolucije niti med tiste, ki jih skušajo na vsak način preprečiti.”
Kuzmanić, eden od ustanoviteljev Mirovnega inštituta, ustanovitelj Likeja in predavatelj na Fakulteti za menedžment v Kopru, je že uvodoma pojasnil, da je njegov tip govorice drugačen od sošolčevega: “On je bil sociolog, jaz pa politolog, kar se pozna tudi pri načinu razmišljanja. Pri govorjenju o revolucijah si radi privoščimo samoumevnost, ki pa ne drži nujno: o revolucijah praviloma govorimo kot o družbenih, pri čemer pridevnik družben avtomatično enačimo s pridevnikom političen. Sem se je ujel naš način mišljenja. Tudi jaz mislim, da revolucija ne more biti načrtovan izdelek skupine ljudi, hkrati pa ni pojav, do katerega pride po naravni poti. Je nekaj vmes.”
Kadar govorimo o revoluciji, smo po Kuzmanićevem mnenju “ujeti v evropocentrični in še bolj amerocentični način nemišljenja”. Kar se je nedavno zgodilo v Egiptu in Tuniziji, je politična in ne družbena revolucija, pravi: “Družbena bo morda šele sledila. Kadar se zadeve spreminjajo iz skupnosti v družbo, lahko govorimo o družbenih revolucijah. To je paradigma francoske revolucije, v katero smo ujeti in ki se je izčrpala, ki je nema, ki blokira naše tipe premišljevanja. Če se bodo islamske skupnosti prelevile, šle v smeri modernih družb, bodo to družbene revolucije. Pomembneje je, da je tam prišlo do političnih revolucij, ki so začele odpirati povsem nova politična vprašanja. Ne živimo namreč več v letu 1790, temveč na začetku 21. stoletja, v postmodernih razmerah. Vprašanje je, kako misliti o politični revoluciji v pogojih zastarele, na dno pripeljane, samomorilske, totalitarne, postfašistične družbenosti zahoda. Mislim, da na zahodu z družbenimi revolucijami nimamo več kaj početi, je pa marsikaj mogoče še spremeniti v arabskem svetu, Aziji, Južni Ameriki ...”
Ritma ne določa več zahod, temveč drugi konci sveta, ugotavlja Kuzmanić. “A tega nismo sposobni dojeti. Mislimo, da je ves svet v krizi. Ni res, v krizi so ZDA in Evropa, medtem ko Kitajska, Indija, Južna Afrika niso v krizi.”
Gaber ne vidi “politične revolucije v ožjem pomenu besede”, torej take, ki bi lahko zlomila ustaljeni red. Ni pristaš tistih, ki mislijo, da je svet dandanes mogoče uspešno urejati brez države, in po njegovem prepričanju se bolj kakor entuziastični politiki obnesejo umirjeni profesionalci, ki obvladajo svoj posel, skrbijo za čimbolj gladko delovanje mašinerije in se manj nastavljajo očesom javnosti.
Kot nekdanji minister se je dlje pomudil pri razvpiti bolonjski reformi in dejal, da je s sodelavci pri njenem sprejemanju moral upoštevati ogromno podatkov: “Ko smo videli, da so šli v to smer že drugi, na primer Nemci, smo se vprašali, ali potemtakem sploh tvegati in Slovenijo izvzeti. Vprašanje na tistem mestu zame ni bilo resno, in potezo bi danes ponovil, če bi se znašel v enakem položaju. Na politični ravni smo morali iti v to smer. Bologna je danes ime za probleme, ki jih imamo v visokem šolstvu, osebno pa mislim, da je manjši del velikega problema. Če se šolamo samo zato, da bomo lahko delali, potem so težave neizbežne. Nikamor ne bomo prišli, če ne izstopimo iz te igre: producirali bomo več, imeli bomo več, ker moramo imeti več in moramo biti uspešni v tekmi. Naj zapletem: obenem mislim, da ne moremo izstopiti. Navijam za delovanje vzporednih logik in tudi vzporednih svetov, ki občasno tudi trčijo drug ob drugega.”
Spomnil je še, da je bil ob ustanavljanju Univerze na Primorskem za bolj umirjeno in premišljeno oblikovanje programov in bil obenem pristaš kvečjemu ene primorske univerze. Ne prvo ne drugo ni padlo na plodna tla.
Ob vprašanju o avtonomiji univerze je Kuzmanić dejal, da ta ni več ogrožena od zunaj, marveč od znotraj. Ni se ji treba več braniti pred državo ali partijo, temveč pred logiko inštitutov, logiko produkcije člankov, točkovanja in podobnega.
Kot pomembno ocenjuje početje protestnikov pred Borzo in na Filozofski fakulteti: “Nova generacija govori: smo tu in ne moremo drugače. To je politična izjava! Množična družba zombijev od njih terja odgovor na vprašanje, kakšna je njihova želja, kaj so njihove zahteve, a se mladi nočejo ujeti v govorjenje o željah, v politično tehnologijo, nočejo biti družbena bitja. Najnevarnejši pa se mi zdi ta element: na Filozofski fakulteti študentje in študentke, zlasti slednje, jasno govorijo, da gre za bolonjsko reformo in zadeve strogo ohranjajo na ravni univerze. Svoje početje razumejo kot politično. Toda med njimi na eni in strankami, vlado, poneumljajočimi mediji in ostalim na drugi strani je še nekdo, tisti, ki študente interpretira - njihovi profesorji. Ti se gredo popolnoma druge igre, igre iz leta 1968. Neka profesorica je dejala, da na Filozofski fakulteti poteka družbeno gibanje! Veliki mag svetovnega formata je iz Ljubljane priletel na Wall Street in tam političnim živalim govoril, da one v bistvu iščejo novo družbo, družbo prihodnosti! Skratka, imam zelo grd občutek, da študentarija izpolnjuje želje svojih profesorjev, ki čebljajo, čvekajo, bebljajo, jezikajo v jeziku iz '68.”
Opozarja na še eno pomembno razliko med letoma 1968 in 2011: “Leta 1968 je prišlo do vstaje levičarjev, medtem ko je danes samo majhna peščica ljudi leva. Večina je bodisi centristično neopredeljena ali pa tipično zombizirana, če že ne desna. Generacija '68 je hotela še, hotela je več znanosti, hotela je več vedeti, danes pa imamo na fakultetah ljudi, ki hočejo vedeti čim manj, po možnosti nič. Sedanjega dogajanja ne moremo razumeti s kategorijami iz '68, in tu strašansko odgovornost nosi generacija Žižka in drugih, ki samo jezikajo. Sprašujejo se, kaj storiti z novo generacijo, zakaj je tiho, zakaj nič ne reče, kaj je narobe z njo. Nič ni narobe z njo! Ona nam pravi, da je nekaj narobe z nami, z mainstreamom, s politično tehnologijo, z velikimi jezikači. Kdo je to zmožen slišati? Bojim se, da smo gluhi.”
Gaber je prikimal in se spomnil, da je njegova generacija med študijem doživljala “odbleske leta 1968”. Niti danes sveta ne vidi v zelo temnih odtenkih - vidi ga kot “prostor, ki se sooča s celim kupom zagat”, a ni nujno, da so te do kraja usodne.
Za konec naj kot napeta napoved šele prihajajočega obračuna služijo Kuzmanićeve ostre besede: “Leta 1989 je nova politična gibanja zatrla stranka, v kateri je bil Slavko Gaber: LDS. Torej Drnovšek, Žižek in ljudje, ki nam niso dopustili, da bi nadaljevali in prišli do volitev. Nismo izgubili bitke z Janšo, s Cerkvijo, z Novo revijo, z SLS, pač pa s tistimi, ki so nas ekspropriirali in do volitev vegetirali na našem kapitalu iz osemdesetih: kvazilevica! Mi smo opravili glavne stvari, potem pa so nas odžagali. To bo še treba odpreti. To bo obračun znotraj levice. Ogromno reči so pometli pod preprogo. Zdaj ko sta večidel crknili LDS in Zares, bo o tem veliko laže govoriti. Vprašanje pa je, ali se nam še ljubi. Tomaž Mastnak mi pravi: kdo se bo zdaj ukvarjal s temi starimi jajci?”
ANDRAŽ GOMBAČ
