Rock je bil himna prihajajoče revolucije, danes pa ...
Nekega dne je ameriški avtomobilski magnat Henry Ford sporočil svojim delavcem: “Zvišal vam bom plače, da boste lažje kupovali moje avtomobile.” Ta stavek se je zapisal v zgodovino kot najboljši izraz bede in blišča kapitalizma.
V ZDA je doba Dwighta Eisenhowerja (predsednik ZDA je bil od 1953 do 1961) oblikovala vsakdanjo izkušnjo, ki je povezana z začetkom rockovske ere. To je bilo obdobje hladne vojne, restavracije najbolj konservativnega ameriškega kapitalizma in skokovite ekonomske rasti.
Izvirni rock je svojo politično dimenzijo izgubil v trenutku, ko se je avtentičnost otroštva ujela v mreže glasbene industrije. Rock, ki je primarno zunaj množične kulture, je danes umeščen v kolesje množične distribucije, v komercialo.
Velika depresija tridesetih let in 2. svetovna vojna sta bili le še grd spomin. Vojni veterani so postali narodni heroji. Ideje liberalizma in buržoazne demokracije, za katere so se borili, so postale mit, o katerem ni bilo mogoče dvomiti. To je vodilo v anahronistični nacionalizem, ki je postal dominantna ideologija. McCarthyjevi antikomunistični ekscesi in paranoični strah pred infiltracijo komunistov so ustvarili vzdušje divje družbene histerije. Lojalnost državi in sistemu je moralo priseči dva in pol milijona vladnih uslužbencev. Sistem je ustrahoval svobodne, neodvisne ustvarjalce, zlasti umetnike in znanstvenike. Dober Američan je bil samo lojalen Američan, kar pojasnjuje kulturno praznino, družbeno togost in konservativnost povojne Amerike. Konformizem je postal osnovna oblika obnašanja in strašljiva propaganda za “american way of life” (ameriški način življenja). Izobraževalne ustanove so načrtno vcepljale filozofijo individualne svobode. Vendar pa je dobro organizirani izobraževalni perfekcionizem sprožil upor, nedisciplino - in na glasbenem področju - hrupen rock. Zatiralska in klavstrofobična atmosfera konservativizma in družbena hipokrizija sta bili v očitnem nasprotju z družbeno realnostjo. Reakcionarji so v rocku videli komunističnega hudiča, ki hoče vdreti v “popolno” ameriško družbo skozi dušo mladih generacij.
Na drugi strani Atlantika je v petdesetih letih prejšnjega stoletja ameriški rock'n'roll v angleški delavski najstniški generaciji prižgal vžigalno vrvico upora. Rock glasba je postala priložnost za kulturno realizacijo, za zlom zatiralskih meja šole, službe, družine in družbe. Nestrinjanje mladih s tedanjim britanskim establišmentom se je izrazilo z zunanjo identifikacijo z ZDA. To je šokiralo uradno britansko kulturo. Očetje naroda so se zbali za britansko mladino, z neprikritim zavračanjem so gledali na vse, kar je bilo povezano z besedo Amerika. Rock je “ogrožal” tradicionalne britanske kulturne institucije. Konservativna stranka je govorila o vulgarnem svetu in barbarizmu. V takšnem okolju je rock v Angliji dobil razsežnosti, ki jih v ZDA nikoli ni imel. Glasbena industrija pa je v eksploziji beata kaj kmalu zavohala priložnost za eksploatacijo.
Rock glasba se je kaj kmalu znašla razpeta med dva pola družbene moči: političnega in kapitalskega (finančni imperij kulturne in glasbene industrije). Tako je glasba v Veliki Britaniji dobila spektakularen pomen, rock je postal simbol globokega kulturnega konflikta.
Sledijo burni dogodki napadov na establišment. Utrdilo se je prepričanje, da zahodna kapitalistična družba ne bo mogla preživeti brez korenitih sprememb. Marksisti so zahtevali konec globalnega kapitalizma in imperializma, praktično vsi konec vietnamske vojne, črnska Amerika konec rasizma, feministke konec patriarhata. Vladajoči so v tem videli svetovno zaroto komunizma. Sledile so obsežne aretacije, mučenja, nasilje nad protestniki. Rockovske zvezde so v teh razmerah postale vplivne ikone za nezadovoljno mladino. Rockovski glasbeniki so bili prepričani, da njihova glasba napaja željo po svobodi in revoluciji - seksualni, politični in konceptualni. Generacija mladih je v šestdesetih letih globoko verjela, da lahko v temeljih spremeni svet. Vzdušje optimizma se je mešalo z občutki jeze. Mladinske subkulture so tedaj nihale med hedonizmom (psihedelija 1966-67) in radikalno vstajo (1968). Rock, droga in hipijevsko gibanje “flower power”. Rock je postal glasbeni nosilec sporočila za upor.
Študentska naivnost ni videla nestabilnosti koalicije nove levice in hipijevskega undergrounda.
Črna Amerika je bila tedaj v najslabšem položaju. Imela je le le dve izbiri: na eni strani umiranje v nesmiselni vietnamski vojni v delti Mekonga, na drugi pa grozljive likvidacije v rasističnih operacijah ku-klux-klana v delti Mississippija. Protesti so kot cunami preplavili ameriške in evropske metropole. Zgodil se je tudi spektakularen “napad” na Pentagon s protestom 350.000 mladih.
Leto 1968 je postalo mit, še preden se je izteklo. Leto barikad, ubojev, anarhije. Leto dveh političnih umorov v ZDA (Martin Luther King in Robert Kennedy), študentskih protestov v Franciji, ruskih tankov v Pragi. Leta 1968 je na vsakem koraku dišalo po revoluciji. Maj 1968 je postal kult in mit levice. Kapitalistični zahod je bil čisto blizu apokaliptične krize. Pesem skupine The Rolling Stones Sympathy for the Devil odlično simbolizira to stanje: Lucifer je kriv za vse globalne družbene prevrate, od sovjetske revolucije do umora Johna F. Kennedyja. Hudič je, seveda, personifikacija človeške zlobe v političnem smislu. Radijske postaje so v ZDA prepovedale predvajati to pesem, kar veliko pove o tem, v kakšni paranoji je bila ameriška družba. To so bile prevratniške sanje (za marsikoga tudi mora), v katerih Ernesto Che Guevara in Mick Jagger stojita z roko v roki, uporniški lider in subverzivni rocker, dvojni simbol drugačne prihodnosti. Na zidovih San Francisca in Prage so podobe teh dveh študentskih ikon obetale nadrealistično revolucijo na obzorju.
Revolucionarna avra, ki je nekdaj obdajala mladino, se zdaj cinično vrača v obliki japijev (yuppies) ali mladih povzpetnikov. V depolitiziranem jeziku biznisa temu rečemo “preparacija trga”, izraz, v katerega je levica premestila koncept kulturnega imperializma.
Že izvolitev Johna F. Kennedyja za ameriškega predsednika je leta 1961 vlila upanje v novo, svobodnejše življenje, mladi predsednik je postal simbol sprememb. Mladina je hotela ustvariti svoj sistem vrednot, živeti v skladu z njimi, to pa je lahko dosegla samo tako, da je svoje vrednote zoperstavila vladajočim vrednotam staršev, ki so tedaj bile tudi vladajoče. Ni šlo več samo za sobivanje različnih vrednot, šlo je za prevrat, za zamenjavo starega z novim. JFK je bil človek, ki je na najvišji državniški ravni dajal upanje v ta prevrat. A njegov uboj leta 1963 je to upanje močno zamajal, med mladimi okrepil občutke jeze in obupa. Marsikdo je tedaj podlegel prepričanju, da se brez nasilja ne more nič spremeniti.
Zlasti študentska gibanja v Evropi so uporabljala komunistični ideološki instrumentarij za rušenje oblasti. Zato so iskali povezave z delavci. Češkoslovaška ni želela kapitalizma, želela je boljši socializem (“s človeškim obrazom”), kar je sprožilo vdor Sovjetov, in dramatičen samosežig Jana Palacha. Maja 1968 se je po vseh vogalih univerzitetnih središč vrtinčila klasična marksistična družbena kritika, študenti so zahtevali svobodo za kreativnost in užitek, osvoboditev vseh vrst eksistence in destrukcijo potrošniške družbe. Njihovi voditelji so v neskončnost ponavljali gesla o “usmeritvi k napredku”: zaposlitev za vse in enakost. Na drugi strani pa so kritizirali razmere, ki so proizvajale nezaposlenost in neenake možnosti za izobraževanje. Zahtevali so demokratizacijo državnega šolskega sistema.
Z rockom se je popularna glasba prvič pojavila znotraj kulturnega sistema kot bistvena družbena izkušnja, kar je bilo prej rezervirano za t.i. “resno umetnost”. Rock je za mlade dobil isto kulturno pomembnost, kot sta ga za odrasle ljubitelje klasične glasbe imela Beethoven ali Čajkovski. Ni bilo šokantno, da je ta glasba bila uporniška in provokativna. Šokantno je bilo, da je postala resna z vzponom generacije mladih. Rock glasba ni samo glasba “per se” (po sebi), marveč je v samem središču kulturnega in družbenega dogajanja, materializira se skozi repertoar predmetov, gest in kodov obnašanja. Leta 1965 posneta pesem Rolling Stonesov Satisfaction parodira ideologijo potrošniške družbe (ki je povezana z doseganjem zadovoljstva) in hkrati izraža pomanjkanje življenjskega smisla. Skupina The Who je v kultni pesmi My Generation s stihom “Hope I die before I get Old” (Upam, da bom umrl, preden bom ostarel) izrazila svoj prelom z generacijo staršev in hkrati nakazala eno od možnosti pobega iz buržoazne ideologije. Pesmi Revolution skupine The Beatles in Street Fighting Man skupine The Rolling Stones izražata eksplicitno politično stališče. Rock je postal tempirana bomba, nastavljena družbenim avtoritetam, izvir energije za socialne spremembe, polnil je baterije družbene fantazije. Postal je nosilec izražanja generacijske zavesti, ojačani zvoki so postali socialna sila, ki je razpirala poti za osvobajajočo moč mladinske ustvarjalnosti. Močni rokovski ritmi in študentski politični aktivizem so delovali sinergično. Estetski radikalizem rocka je viden kot znak protesta, postal je himna revolucije.
Album Beatlov Sgt. Pepper`s Lonely Hearts Club Band (1967) je poenotil mlade po vsem svetu - transverzalno in simultano. Zahodni svet ni bil tako poenoten od Kongresa na Dunaju leta 1815. Album je bil manifest revolucije. Prvi konceptualni album v zgodovini in prvi realni kulturni predmet na globalni ravni.
Ko so npr. Jimi Hendrix ali Jim Morrison stopili na sceno, je to bil občutek neponovljivosti, enkratnosti. Danes ni več tako. Težko je dopovedati, da je glasba v šestdesetih bila drugačna od današnje. Danes se je spremenila lestvica vrednot glasbenega sistema v svoji celoti. Različni so motivi glasbenikov, da igrajo, in publike, da jih posluša, različen je tehnološki ekosistem, različna je glasbena industrija, podpora, končni cilj glasbenega ustvarjanja je različen. Prvi rock je bil v svojem bistvu najprej protest in politično sporočilo, promoviral je znotrajdružinske, medgeneracijske napetosti. Zdaj ne more biti niti to. Starši niso več tako strogi do glasbe svojih otrok. Popularnost začetnega rocka je presegla meje politične inercije in konservativizma. Rockovski glasbeniki so prvi rušili (in porušili) rasne bariere. Glasba je v odnosu do ekonomskih in razrednih omejitev delovala osvobajajoče in rušilno, prekinila je vezi s preteklostjo in ponudila utopično vizijo prihodnosti. Vendar pa je koaliciji hipijev, rockovskih zvezd in revolucionarjev grozil kolaps. Študentska naivnost ni videla nestabilnosti koalicije nove levice in hipijevskega undergrounda.
Rockovska glasba je v samih začetkih hotela biti pošten, direkten in jasen izraz individualnosti glasbenikov, ki naj bi imeli čarobno moč povezati ljudi in jih narediti bolj svobodne. Izvirni rock je svojo politično dimenzijo izgubil v trenutku, ko se je avtentičnost otroštva ujela v mreže glasbene industrije. Rock, ki je primarno zunaj množične kulture, je danes umeščen v kolesje množične distribucije, v komercialo. Rock je hitro postal žrtev kapitalizma. Trg ga je korumpiral, kooptacija ga je izčrpala. Prišlo je do korupcije in prostitucije glasbe za denar. Izgubili sta se avtentičnost in izvirni pomen rocka. Živa izvedba je atrofirala, ni več spontanega glasbenega izraza ali interakcije med umetnikom in publiko. Manipulativni menedžerji so izkoristili naivne mlade umetnike in jih obrnili h komercialnim interesom. Nekoč romantični stereotipi so postali del marketinške strategije, linija med realnim in umetnim je brezupno izzvenela. “Kaj želim povedati” je zamenjalo “Koliko ljudi bo plačalo za to”. Povezava publika-umetnik se je izgubila z vse večjim uvajanjem zvočnih sistemov in specialnih efektov.
Če se je rock začel, ko se je industrija reorganizirala za mlado publiko, potem se je končal, ko se je znotraj industrije znova začel realizirati biznis in se reorganiziral z namenom, da ujame starejšo publiko. Če se je rock začel s singelco, tranzistorjem in prvo televizijo, potem se je končal s cedejem, videom, kabelsko TV, satelitom in walkmanom. Torej tehnologije so dodatno dotolkle rock. Klinična smrt pa nastopi v času, ko so originalni najstniki in mladi iz rockovske generacije odrasli in so pesmi generacijskega upora, seksualne svobode in družbenih napetosti začeli uporabljati za reklamiranje ekskluzivnih avtomobilov in osebnih zavarovanj. Rock ni umrl samo zaradi industrije, ampak tudi zaradi staranja rockovske publike. Ta je dojela, da je rock izgubil svoj izvirni družbeni naboj in da so nove generacije glasbenikov in glasbenih potrošnikov nekritično sprejele konformizem liberalnega tržnega pluralizma reorganiziranega glasbenega trga. Revolucionarna avra, ki je nekdaj obdajala mladino, se zdaj cinično vrača v obliki japijev (yuppies) ali mladih povzpetnikov. V depolitiziranem jeziku biznisa temu rečemo “preparacija trga”, izraz, v katerega je levica premestila koncept kulturnega imperializma. In prav tu tiči najhujša, najusodnejša obtožba rockovske glasbe - da ni bila nič drugega kot skonstruirana kapitalistična (kulturna) politika, ki je delavski najstniški sloj odvrnila od njegovih realnih interesov in ga preusmerila (“preparirala”) k potrošniški družbi.
Začetni rock je mogoče res bil neke vrste razsvetljenski projekt liberalizma. Liberalizma v tem smislu, da je baby-boom generaciji vsaj utopično omogočil sanje, da bo lahko nekega dne prepotentnemu Henryju Fordu jezno odgovorila: “Ne, ne bomo kupovali tvojih avtomobilov!” Današnji mladini, ki živi v multinacionalni substanci zamaskiranega kristalno čistega kapitala, sanje niso dovoljene.
NEVEN KRULJAC
