Ruski medved maha naokrog
Realno sliko bo pokazal čas, toda na prvo žogo se zdi, da je bilo leto 2014 za razvoj človeštva na planetu Zemlja zelo pomembno. Sicer ni bilo izstopajočega dogodka, ki bi bil tako prelomen kakor na primer teroristični napad 11. septembra za leto 2001, a po vsem svetu se je zvrstila kopica takih, ki nakazujejo nove globalne trende.
Prva ugotovitev: kriza parlamentarne demokracije se je še bolj poglobila, skupine in ideje, ki ji nasprotujejo, pa so se okrepile. Največjo zaskrbljenost povzroča razvoj dogodkov v Rusiji, kjer se je avtoritarni režim Vladimirja Putina še dodatno utrdil na oblasti. Ko so v konfliktu v Ukrajini prevladale prozahodne stranke in gibanja, je Putin sklenil zaščititi svoje interese. Na svojo stran je pridobil rusko manjšino in si najprej praktično brez izstreljenega naboja priključil polotok Krim.
Podobno je poskušal z vzhodnoukrajinskimi regijami, kjer je vzniknil oboroženi konflikt. Vojna v regijah Lugansk in Doneck, kjer ukrajinska država praktično nima oblasti, traja že osem mesecev in je terjala več kot 4000 življenj. Posledice občuti vsa Evropa, saj se je EU z Rusijo, ki se vmešava v konflikt, zapletla v trgovinsko vojno. Zaradi konflikta se je končal tudi plinski projekt Južni tok, rubelj pa je, sicer tudi zaradi padca cen nafte, devalviral za skoraj 50 odstotkov. Ruski medved je ranjen in nihče ne ve, koga bo s šapo ranil, ko bo mahal naokrog.
Medtem ko so se EU, ZDA in Nato ukvarjali z vprašanjem, kako zaustaviti Putina, je druga nedemokratična velesila, Kitajska, nadaljevala svoj razvoj in pohod. Gospodarsko je sicer nekoliko zastala, a se je dogovorila za velike investicije tudi v naši soseščini in glede na novembrski obisk močne delegacije morda tudi v Sloveniji.
EU se je medtem ukvarjala sama s sabo. Tradicionalne strankarske skupine so se poenotile pri podpori konservativcu Jean-Claudu Junckerju, ki je bil pred desetimi leti intenzivno vpleten v davčne odpustke multinacionalk. Ob tako očitni hipokriziji politikov ne preseneča rast podpore evroskeptičnim in skrajno levičarskim skupinam.
EU ima nasploh težave s svojo periferijo. V Sredozemskem morju je lani utonilo najmanj 3500 ljudi, kljub rekordni številki pa pozivi državam, naj se ne zapirajo, ne pomagajo. Nekatere dežele rešitev za izhod iz krize vidijo v osamosvajanju. Na Škotskem so zagovorniki neodvisne države na referendumu zbrali 45 odstotkov glasov in si priborili več pristojnosti za Škotsko. V Kataloniji so oktobra poskušali izvesti referendum o neodvisnosti, a je španska država to preprečila. Na neuradnem referendumu sta neodvisnost podprla skoraj dva milijona prebivalcev (od 2,3 milijona udeležencev in 5,6 milijona volilnih upravičencev).
Na drugi strani se Turčija vse bolj oddaljuje od EU in radikalizira. Na njenih vratih je Islamska država sunitskih fanatikov, ki je z okrutnostjo šokirala in tudi poenotila svet. Tradicionalna krizna žarišča so v letu 2014 postala še bolj “goreča”: Irak in Sirija ne obstajata več kot državi, Nato je zapustil pozabljeni Afganistan, Izraelci so nekaznovano bombardirali Gazo, Palestina je bliže priznanju, a še vedno daleč ... Za nova pojava bi lahko označili le izbruh ebole, ki je zahtevala 7500 življenj, in tri nesreče malezijskih letal.
DENIS SABADIN