S harmoniko nad prašiče
Janez, junak našega časa, se bo moral zglasiti v zaporu Dob na prestajanje zaporne kazni, zgražanje Demokraciji in Slovenstvu zavezanega dela javnosti pa bo povzročilo odcvetanje lip in krajšanje dneva. Ob tej astronomski priložnosti sporočam naklonjencem in naklonjenkam mojega pisanja, da se nehvaležnik obvladano veselim; še smem pisati, o čemer hočem, in verjetnost, da bo članek objavljen, ostaja velika! Dokazati moram, da sem vreden te odločitve, še bolj se bom trudil krotiti svojo izprijeno pasjo naravo in ne ugrizovati v roke, ki me hranijo. Skušal bom pisati razumljivo, zanimivo in bridko veselo; nadaljujem in razvijam projekt “Štetje v jeseni”.
V samoniklih prizoriščih izvajajo sklope dejavnosti, ki niso v korist odločevalcem oziroma mogočnim Imetnikom denarja,nepremičnin,premičnin& mičnin. Samonikle osebe niso niti zlizane zaradi koristoljubja niti pohlevno ničaste zaradi preživetja. Kar jih žene in osrečuje, je prisebnicam in prisebnikom teže doumljivo. “Zakaj seješ, če pa skoraj zagotovo veš, da ne boš žel?” vprašujejo strokovnega delavca koprske Komunale in kmetovalca Igorja Jakomina. Tudi on sam se sprašuje, vendar med smehom zagotavlja, da orati in sejati ne bo nehal. Polji ječmena in žita, ki ju obdeluje, sta tolikšni, da je na vsakem od njiju sedemčlanska družina ob dobri letini mogla zase pridelati dovolj kruha za vse leto. Ječmen je že zlatorumen, žito je še večinoma zeleno. Še nikoli doslej pa divji prašiči niso začeli vdirati, žreti in lomastiti tako zgodaj.
Samonikli performer sem predlagal samoniklemu kmetovalcu poglobitev sodelovanja. Vsako drugo jutro okoli svita s harmoniko obcokljam (ob tem pojem in igram) obe ogroženi polji. Igor je kupil drago tekočino, na kateri je znak prečrtanega prašiča, raztočil ga je v plastenke in jih odprte “pozabil” na strateških vdornih točkah. Kupil je tudi nekaj pokopaliških utripajočih luči in jih razpostavil med stebli žitaric, razmišlja še o nabavi tranzistorjev ali magnetofončkov; baje so govori bolj učinkoviti od glasbenega programa. Pomislil sem na sodelovanje tudi z arhivom RTV Slovenija. Zanima me namreč, kako bodo na divje živali vplivali recimo zbrani govori Edvarda Kardelja, kako pa na primer sveži prenosi sej Državnega zbora.
Divji prašiči pustijo sama vstopna mesta v lomastišča relativno ozka oziroma manj opazna. V notranjosti polja pa se potem razpustijo (razvaljajo in razmendrajo). Meter in dvajset centimov visoka zoreča semena so pomuljena na stoječih steblih. Prejšnji teden so moji soprogi pokazali z mobiteli (sto metrov od klanškega Doma duhovnosti) posnete doječe prasice, ki so z gobci segale do nižjih vej češenj. Moj sosed, tudi Klančan, se je s sprehoda vrnil prestrašen; videl je kako je praprasica mati s svojo nepremično gmotnostjo primorala voznika avtomobila, da je stal, dokler zarod ni prečkal ceste (tri dojilje, cca 15 mladičev).
Živali so velike, ne prav zelo boječe, premikajo se tudi podnevi v bližini hiš. Varuje jih Stvarnik, varuje jih tudi Zakon. Igor Jakomin je prepričan, da so na čelu lovskih društev še vedno komunisti, ki imajo v vsakem zaselku po enega špiclja. Tem bivšim Tovarišem in tudi gosposki gospodi seveda ustreza Zakon, ki zagotavlja ZOO živahnost pred njihovimi nabitimi puškami, kadar krenejo s svojimi psički na zakonit lov. Igorjeva mama Milena vidi v razmerah zakonsko podprte “premoči divjine” še en dokaz brezbrižnosti te države do kmetujočih. Igorjev oče, Titov gardist in hotelski pevec zmagovalec Marino, je prašiče sam zalezoval, ko pa so sredi noči prišli v tropu, se je potuhnil in bil srečen, da ga niso opazili.
Kmetija Puhovih kljubuje v zaselku Dvori nad Svetim Antonom. Od tam se z višine 300 metrov lepo vidita koprski in tržaški zaliv, Furlanija, Julijci in gorski venec Dolomitov. Kaj bi bilo mogoče v neustavni vedno bolj slavni Mestni občini Koper storiti za zaščito samoniklega in trajnostnega kmetovanja tudi na tej razglediščni točki, ki ni daleč od bivšega smetišča? Divje živali so tudi samonikle; seveda se mi zdi prav, da zakon ne dovoljuje pobijanja živali skozi vse leto s strelnim orožjem in s pastmi. Bi pa do pravnukov zadolžena država Slovenija in “hitro napredujoča” Občina Koper morali podpirati za kmetujoče brezplačne postavitve nelepih, a koristnih ograj okoli majhnih pridelovalnih površin. Evropska unija pri nas varuje volkove (eno noč pred tremi leti so mi med fičenjem pod Petrinjami štirje prečkali pot), tako da je praktični ovčerejec ugotovil; bolj se mu splača “slabo čuvat” svoje ovce in jih puščat volkovom v klanje. Za več sto zaklanih in fotografiranih pokojnic mu je EU izplačala toliko denarja, da ga izpad prodaje ovčetine ne skrbi.
Na površini dvesto kvadratnih kilometrov velike Mestne občine Koper Capodistria raste vse več protiprašično varnih oljk. Občinski odloki in uprava žal podpirajo tudi uničevalno monokulturizacijo Istre pod Slovenci. Ne brigajo me veliki pridelovalci oljčnega olja, ki so včasih delali v občinski upravi in so potem “srečno” za 99 let zastonj “najeli” večja zemljišča v državni lasti. Zanima me usoda zelo redkih preostalih kmetujočih družin, ki se izčrpavajo v ohranjanju nizkoprofitnega, a trajnostnega gospodarjenja z zemljišči. Ne samo v Istri in ne samo na Primorskem samoniklo kmetovanje izumira. Na kmetiji Puhovih so stebri družine že v časih socialistične industrializacije (pred šestdesetimi leti) nasprotovali zapuščenosti kmetijskih površin. Tomos, brez katerega ne bi bilo današnjega Kopra Capodistrie, je praktično izginil; obdelovalne površine v Istri pa se niso premaknile, tu so in bodo tukaj tudi ostale.
Z neokusnimi in malovrednimi živili nas “najceneje” krmijo razbohotena trgovska središča. Mediji raje za denar razglašajo akcijske kampanje trgovskih centrov, manj pa brezplačno v zavesti javnosti uveljavljajo pomen zdrave in “zamudne” pridelave hrane. Evropsko unijo pavšalno ocenjujem kot zelo do popolnoma podkupljivo strukturo, v katero interesi multinacionalk prodirajo brez težav. Državo Slovenijo in Občino Koper presojam kot zavoženi (pokradeni in nesposobno vodeni) nemočnici. V kolapsu, ki je šele na pohodu smo hkrati statisti in glavni igralci. Tisti, ki so stanje zakuhali, pa igrajo stranske vloge, če pa jim tod ni varno, so pač odpotovali. Svet je namreč velik. “Svoboda in pravica pa se sprehajata vsepovsod naokoli!” (Ivan Volarič-Feo).
V nedeljo, 15. junija, v drugem svitu (kmalu po 4h15) sem med igranjem harmonike ob polju zagledal v oddaljenosti petdeset metrov med rumenozelenim žitom nekaj črnega. Izginilo je; nisem nehal igrati, nisem snel fotoaparata z ramena. Gibčna, čeprav zelo kompaktna Črnina se je odločila za nagel umik od mene, preko travnika v hosto. Nekaj delov petih sekund sem imel možnost, da bi divjega prašiča fotografiral. Nisem nehal raztegovati meha. Seveda ne morem z gotovostjo trditi, da ni bila prasica. Ponavljajoča se skladba harmonike je ptice pevke izzivala v dolge in vedno drugačne melodije.
MARKO BRECELJ
