Saj vendar nismo sužnji!
Moje ime za to priložnost je Dragan. Star sem 33 let. V Luki Koper sem zaposlen pri enem od izvajalcev pristaniških storitev, kjer že devet let opravljam delo luško-transportnega delavca, t.i. LTD-ja. Delam na lesnem in generalnem terminalu.
Moj delodajalec ima v lasti več podjetij IPS, podjetje, v katerem sem zaposlen, pa zaposluje okoli 30 ljudi. Približno tretjina nas je LTD-jev, drugi so večinoma strojniki, to so ljudje, ki upravljajo različne stroje - viličarje, traktorje, težka dvigala in drugo težko mehanizacijo. V podjetju imamo še razporejevalca, delovodjo in direktorja. Vsi delavci za isto delo nimamo enakih pogojev, tudi enakega plačila ne.
Od leta 2009 imam z delodajalcem sklenjeno pogodbo za nedoločen čas. Pred devetimi leti sem prišel v Koper s pomočjo znanca, ki je delal v Luki in mi je povedal, da potrebujejo delavce. On je še vedno moj nadrejeni. Prvih sedem let sem imel pogodbo za določen čas, ki mi jo je delodajalec vsako leto podaljševal. Takrat nisem vedel, da bi me po slovenskih zakonih moral zaposliti za stalno že po dveh letih in da je vsaj pet let kršil zakon.
Vsak mesec delam po 230 do 250 ur in za to dobim na račun nakazano minimalno plačo 575 evrov. Del plače mi delodajalec vsak mesec izplača v gotovini. To je od 200 do 300 neobdavčenih evrov na mesec. Vem, da je to nezakonito, vendar je to edina možnost, da pridem do tega denarja. Veliko raje bi videl, da bi vso plačo dobil zakonito nakazano, saj delam pošteno in ne želim goljufati nikogar.
Povprečno dobim 2,5 evra na uro, vendar je plača odvisna tudi od tega, kaj in kje delam, saj sem pri nekaterih delih plačan po učinku. Ko delam na lesnem terminalu, moram doseči normo. Norma pri t.i. vitlanju (zlaganju lesa za sušenje) je najmanj 40 kubičnih metrov desk. Dva delavca morava to količino desk razložiti in ponovno zložiti za sušenje v eni izmeni (v 7 urah). Deske so dolge 4 metre in težke po več deset kilogramov. Želel bi vam pokazati, kaj pomeni taka količina lesa, saj je o tem govoriti eno, videti v živo pa drugo. Želel sem fotografirati to maso lesa, ki jo moramo prelagati, da bi bralci razumeli, kako težavno je to delo. Za vitlanje 40 kubičnih metrov lesa dobim samo 10,5 evra. To je najslabše plačano delo. Nekoliko bolje je plačano strojno vezanje desk, vendar je to še težavnejše, saj pri njem izjemno trpi hrbtenica. Veliko mojih sodelavcev je zaradi tega že zbolelo. Spomnim se enega od njih, postavnega fanta, ki je prišel v Luko leta 2003. Danes ima čisto ukrivljeno in pohabljeno hrbtenico, vse zaradi tega dela.
Zgodbe delavcev iz podjetij izvajalcev pristaniških storitev (IPS) objavljamo v sodelovanju z antropologinjama Uršulo Lipovec Čebron in Evo Brajkovič, ki zbirata njihova pričevanja. Tokratno zgodbo je zapisala Eva.
Ko delam na ladji, je nad mano po šest paketov blaga - to je 15-tonski tovor, ki ga prenašajo dvigala. To vse kar šviga mimo tebe. Ko se tovor spušča, se vsi umaknemo v kot, ampak nikoli ne veš, kam bo priletel paket, ko ga bo dvigalo spustilo. Pri tem delu moraš biti zelo zbran, saj se v trenutku lahko zgodi nesreča in te ni več. Nekoč je na tla padel 200 ton težak tovor, ker je odpovedalo dvigalo. Ljudje na tleh so se sicer nekako umaknili, a pomislite, kaj bi bilo, če se ne bi! Po tej nesreči noben od delavcev, ki so bili v nevarnosti, ni dobil dopusta ali prostih ur, da bi se lahko pomiril. Veste, kako zelo se človek prestraši, ko se ti zgodi kaj takega, da zreš smrti v oči? Pa v Luki nihče tega ne upošteva. Ne dobimo nobenega dodatka za nevarno delo, tudi na odškodnino po nesrečah lahko prizadeti pozabijo. To so hudi psihični pritiski, ki jih nekateri ne zmorejo zdržati. Pred kratkim je eden od delavcev doživel živčni zlom, odpeljali so ga v psihiatrično bolnišnico. Težavno je tudi delati ponoči, saj se dela po 12 ur. Ko sem v nočni izmeni na kontejnerskem terminalu, je tam naenkrat po 30 kamionov, viličarjev, dvigal; vsi na vse strani hitijo in na vse to moraš biti osredotočen 12 ur.
Tudi za delovno in zaščitno opremo je slabo poskrbljeno. Od delodajalca vsaki 2 leti dobim le eno delovno obleko in ene čevlje. Po nekaj mesecih vsakodnevnega dela se obleka raztrga, čevlji prav tako, a njega to ne zanima. Potem si moramo opremo kupovati sami. Že tako nam daje najcenejše čevlje najslabše kvalitete, ki ne zdržijo dolgo, noge pa se v njih zelo potijo in tako zasmrdijo, da smradu ne spraviš ven z ničimer. Prav zdaj so moji že vsi luknjasti in vsak dan samo upam, da ne bo deževalo, ker ne vem, kako bom potem delal z mokrimi nogami. Vsakič, ko ga na to opomnim, obljublja, da bo vse uredil, a ni potem od tega nič. Samo prazne obljube. Še za zaščitne rokavice ne poskrbi, tako moram velikokrat delati z raztrganimi. In potem imam roke vse ožuljene. Predstavljajte si, kaj pomeni prenašati več deset kubikov desk s slabimi in raztrganimi rokavicami. To je nevzdržno. Saj vendar nisem suženj. Spoštujem državo, v Slovenijo sem prišel delat, ne pa, da bi bil suženj.
Po pogodbi imam 22 dni dopusta, čeprav bi jih moral imeti vsaj 24, saj delam vse sobote v mesecu, pa še po en dan za vsakega otroka in dodatne dneve zato, ker delam nočne izmene. Nič od tega mi delodajalec ne prizna. Regresa nisem videl že nekaj let. V devetih letih, odkar delam pri tem delodajalcu, mi je regres plačal dvakrat, skupaj vsega le 600 evrov. To me zelo jezi, saj svojima otrokoma ne morem privoščiti počitnic ali kakšnega priboljška, kljub temu da po cele dneve delam.
Moje življenje izven Luke je moja družina, žena in 2 otroka, za kaj drugega preprosto ni časa, saj nimam nobenega urnika in moram biti nenehno na voljo. Delodajalec me popoldan ali zvečer kliče in mi pove, kako bom delal naslednji dan. Tako ne morem ničesar načrtovati.
Sindikatu IPS sem se pridružil takoj po ustanovitvi. Jasno nam je postalo, da tako, kot je zdaj, ne more ostati. Čeprav se stavke nisem udeležil, ker sem bil tiste dni na dopustu v Bosni, sem stavko in zahteve sindikata stoodstotno podpiral. Vendar zdaj delodajalci poskušajo stavkajoče delavce kaznovati. Dajejo jih delati na slabše plačanih mestih ali pa jih na delo sploh ne pokličejo več dni zaporedoma. To je izjemno težko, saj pomeni, da potem tudi plače ti ljudje ne dobijo. Približno tretjina delavcev v našem podjetju se stavke ni udeležila. Treba je povedat, da je večina tistih, ki niso šli na stavko, delala predvsem iz strahu pred sankcijami, ki se zdaj pravzaprav tudi v resnici dogajajo. Ti ljudje imajo namreč pogodbe za določen čas in so odvisni od delodajalca - če jim ta ne podaljša delovne vize, se lahko le vrnejo domov. Razumem, zakaj so se bali stavkati in jim tega nič ne zamerim. Veliko ljudi v Luki že verjame, da se bodo razmere morale urediti, mi pa smo pripravljeni tudi ponovno ustaviti delo, če se to ne bo zgodilo.