Samo je Vesel

> V 12. letu svojega postojnskega nestrankarskega svetnikovanja si letos še pozimi odstopil. Zakaj?

“Po letošnjem žledu, ki je Postojno odrezal od sveta za skoraj teden dni, sem z odstopom izrazil svoj protest proti oblasti v občini, saj je način dela, kadrovanja in odnosa do večine stvari v zadnjih letih pripeljal tako daleč, da je postala tudi v zaresni krizi politika pomembnejša od ljudi. Kriza je razgalila domet dosedanjega načina vladanja, ki se je izkazal pri obvladovanju te situacije za napačnega, celo nevarnega. Odstopil sem, da bi me slišali.”

> Na nedavnih lokalnih volitvah si spet sodeloval kot kandidat in kot podpornik nevladniške in nestrankarske pobude v Postojni. Kdo ste ljudje, ki ste nastopali na listi, kaj so bila vaša vodila oziroma usmeritve?

“Listo smo sestavili pretežno iz posameznic in posameznikov, ki delujemo na nevladniški sceni, predvsem pa nam je skupno to, da z razvojem stanja in duha v občini nismo zadovoljni.

Smo ljudje, ki delamo, za ljudi in z ljudmi. Smo kulturniki, športniki, taborniki, smo prostovoljci, brezposelni, umetniki, mladinski delavci ... Za nami včasih ostajajo sledi, po otroški predstavi, festivalu, naravni ujmi, predvsem zato, ker smo bili tam.

Zbrali smo se, da ljudje dobijo službe tukaj, da ob vsakem žledu ne bo konca sveta, da bodo otroci hodili v zdrave vrtce, da ne bo vse le delitev na naši - vaši, da bodo ljudje lahko soupravljali svojo skupnost, da mlad človek ne bo le nadloga, da ne bomo večne žrtve lokalnih šerifov, da ljudje ne bomo samo volilci in da se bodo mladi lahko kam dali - in kaj počeli.”

> Kako ocenjuješ izid letošnjih lokalnih volitev v Postojni in novonastali položaj, v katerem prvič niste (nisi) več v opoziciji?

“Tokratne volitve so po mojem korak v pravo smer, z rezultati naše liste, ki je pridobila še eno svetnico, smo zadovoljni, še bolj kot to upanje vzbuja sprememba razmerja moči v občinskem svetu, po moje na bolje. Izvolitev novega župana je obenem dober znak, da ljudem ni vseeno, kdo, predvsem pa kako, jim vlada.”

> Kaj meniš o lokalni samoupravi v Republiki Sloveniji?

“Zadeve so zelo enostavne, občina je država v državi, s svojim šerifom, ki zadeve lahko oblikuje po svoji podobi. Žal je ta podoba prevečkrat podoba diktatorja, gluhega despota, ki si v sodelovanju z 'demokratično večino' prilasti in obvladuje celotno skupnost. Ne trdim, da to velja za vse občine, trdim pa, da je to problem sistema, ki to omogoča. Prebivalci smo prevečkrat postavljeni zgolj v vlogo volilcev vsake štiri leta, v vmesnem času pa smo kvečjemu nadloga, sploh razmišljujoči in kritični. Človek se vpraša, kaj 'lokalna skupnost' sploh pomeni: skupnost lokalnih veljakov in oblastnikov? Sicer sam vidim rešitev v večjem vključevanju ljudi v oblikovanje rešitev in sprejemanje odločitev v skupnosti, za kar obstaja več poti, bojim pa se, da brez spremembe sistema in mehanizmov na ravni predpisov ne bo šlo.”

> Več kot dvajset let večino svojega osredotočenja in delovanja posvečaš mladinskemu polju; oceni prosim pomen Mladinskega centra Postojna za vašo občino in za Primorsko, primerjaj položaja in vlogi samoniklih mladinskih, kulturnih prizorišč v letih 1994 in 2014?

“Po moje je Mladinski center Postojna predvsem za občino izjemnega pomena, predvsem zato, ker mladim omogoča avtonomno delovanje in sodelovanje znotraj relativno stabilne organizacije z relativno urejeno infrastrukturo, v družbi relativno odprtih ljudi. Če primerjam stanje danes in pred dvajsetimi leti v smislu zunanjih pogojev za delovanje, bistvenih sprememb ne opažam: denarja je še vedno malo, sodelovanja z oblastjo tudi, stroškov, birokracije in pravil je bistveno več. Prav te stvari čedalje bolj ogrožajo obstoj samoniklih prizorišč vsak dan sproti, borba za preživetje je neprestana, kar je v bistvu butasto: namesto da bi delali za ljudi, izpolnjujemo čedalje več obrazcev za SAZAS, IPF, občino ... in iščemo premostitvene kredite, recimo. Je pa vzpodbudno dejstvo, da se je število prizorišč v dvajsetih letih vseeno povečalo, kar daje upanje, da mladi še migajo, da se prizorišča in ljudje povezujejo med sabo, da skupaj nastopajo in se vključujejo v dialoge na različnih ravneh. Mogoče pa nas bo tako kdo slišal.”

> Ali lahko nekoliko podrobneje razložiš svojo domnevo, da MCP Postojna najbrž ne bi več obstajal, če ne bi vaša lista imela občinskega svetnika?

“Ko smo se prvič odločili za kandidaturo kot Mladinska lista, je bil razlog enostaven: priti nekam, kjer nas bo lahko kdo slišal. Za to smo se odločili, ker smo ugotovili, da je oblast za tiste 'od zunaj' gluha, doseči se ne da skoraj nič. Tudi prostore za delovanje mladinskega centra smo si uspeli priboriti sami, brez pomoči in sodelovanja občine ali kateregakoli župana, za to pač ni bilo posluha. Za prepričanje, da MCPja danes ne bi bilo več, so krivi predvsem nameni in poskusi občine, da proda kompleks stare porodnišnice, v okviru katerega smo MC vzpostavili, kar smo dvakrat preprečili. Obenem pa je dolgoletna tendenca metanja polen pod noge festivalu Zmaj 'ma mlade, vključno z nižanjem sredstev (tudi na polovico v enem letu), ne priča ravno o dobrih namenih zadnje občinske oblasti. V preteklosti sem večkrat povedal, da ne rabimo veliko, potrebujemo le osnovne, normalne, pogoje za delo. Pa me očitno niso slišali, kar je narobe.”

> Kako je prišlo v Postojni do vzpostavitve Regionalnega stičišča nevladja, kakšen je (bil) njegov vpliv na dejavno vlogo nevladja v občinskem svetu Postojne?

“Do vzpostavitve regijskega stičišča je prišlo na osnovi uspešne kandidature na razpisu Ministrstva za javno upravo v letu 2010, projekt se po nadaljnjih dveh razpisih nadaljuje še danes. Tudi pri poskusih vplivanja na sprejemanje odločitev in predlogih sprememb na področju delovanja nevladnih organizacij smo naleteli na podobne težave: naglušnost, ignoranca in zavlačevanje. Vse naše pobude in predlogi so pristali v nekem predalu, če sploh. Obenem pa nismo obupali in upanje vlagamo v nove župane in občinske svete. Mogoče pa na začetku bolje slišijo. Problem je, seveda, da jim res ni treba poslušati, če nočejo.

> Danes, 4. novembra 2014, smo bili na Brdu pri Kranju na posvetovanju o mladinskem polju. Ministrica za šolstvo je rekla, da je pomembno predvsem to, kar se dogaja danes in kar se bo zgodilo v prihodnosti. Kaj misliš o njeni izjavi in ali nam lahko kaj pomaga poznavanje in preučevanje preteklosti?

“Ah, reset je tipka, ki je niti na računalnikih ni več. Po moje je pomembno, da vemo, kaj, kako in v kakšnih okoliščinah smo delali, na kakšne težave smo pri tem naleteli. Predvsem tako se lahko učimo in ugotovimo kaj je potrebno popravila. Seveda sta pomembna danes in jutri, a brez včeraj je jutri enak danes.”

MARKO BRECELJ

Poletni festival Zmaj 'ma mlade prijetno bogati PostojnoLori Ferko