Samo sila je na strani človeka

V našem odnosu do vesolja smo že naredili kopernikanski obrat, v razmerju do življenja na Zemlji pa še ne. In vendar smo že prišli do spoznanja, da je človek vendar “le” žival, da je plod dolgega evolucijskega procesa, in da v tem časovnem, zgodovinskem trenutku, ni v doseženi razvojni stopnji niti milimeter pred opico, mačko, psom ali prašičem. Vsa živa bitja, ki naseljujejo Zemljo in Zemljino atmosfero, pa naj bodo živali ali rastline, so na isti evolucijski črti, vsa živa bitja so opravila svoj lastni proces prilagajanja okolju. Smo različni, nismo pa več- ali manjvredni.

Vsi smo iz istega razvojnega debla, ki s svojimi koreninami sega milijarde let globoko v začetke planeta. Vsi imamo istega praprednika, ki je vzniknil v prajuhi začetkov življenja. V tem smislu smo vsa živa bitja bratje in sestre, vsi smo si v sorodu - ljudje in drevesa, muhe in sloni, ptice in ribe. Skratka, ni nobenega, prav nobenega znanstvenega temelja in iz njega izvirajočega etičnega merila, po katerem bi lahko trdili, da je človek iz drugačne snovi kot, denimo, mačka. Zatorej ni prav nobenega oprimka, kamor bi lahko obesili svojo tisočletno prepričanje, da je človek “nekaj več”, kot druge živali in rastline.

Bili bi seveda slepi, če ne bi videli, da si je človek od svojega nastanka do danes podredil ves živi svet in ga brezobzirno vpregel v težki voz lastnih potreb in interesov. Opravičilo za to si je sam napisal. Sam se je postavil na prestol vsega živega, se prepričal, da ga je bog ustvaril. Še več! Da ga je ustvaril po lastni, božji podobi, in da je vsa druga živa bitja ustvaril samo zato, da bi mu služila. Človek je zdrsnil v past antropocentrizma, ki si jo je sam nastavil. S tem si je tudi zastrl pogled na celoto, se osiromašil za resnico, tako, kot je to storil tedaj, ko je dokazoval, da je Zemlja središče vesolja.

Posledice te zaslepljenosti so strahovite. Ker v živalih ne vidi sebi podobnih bitij, ampak le predmete brez duše in zavesti, si domišlja, da z njimi lahko počne, kar si zaželi. In to tudi počne, brez kakršnegakoli pomisleka ali obžalovanja. Edino, na kar lahko obesi svoj despotizem, je gola moč, sila. To je edini argument, ki je na strani človeka. Svojo prevlado na Zemlji je človek vzpostavil s silo, krutostjo in brezobzirnostjo. Skoraj brez kančka dvoma lahko trdimo, da je človek najbolj krvoločna živalstva vrsta, ki je kdajkoli naseljevala ta planet. Ne samo do drugih živali in rastlin, temveč tudi do pripadnikov svoje lastne vrste.

Človek se temu spoznanju na vso moč izmika, samega sebe olepšuje; govori o humanosti in humanizmu, kot da bi bilo to res nekaj vzvišenega. Kot da bi bil edini sposoben plemenitih in dobrih dejanj. V resnici pa vidi le samega sebe, časti le sebe in je popolnoma slep za neizmerno bogastvo sveta, ki ga obdaja. Razsoja o drugih živih bitjih ne da bi jih zares videl in jih poznal. Za vse kar leze, hodi in leta uporablja svoja merila, vse uvršča na piramido “razvoja”, na kateri je seveda sam čisto na vrhu.

Če bo človek nadaljeval po tej poti, bo na Zemlji ostal čisto sam, milijarde in milijarde ljudi na opustošenem planetu. In kar bo še ostalo živega, bo narejeno po njegovi podobi, po njegovih potrebah. Življenje zgolj kot podaljšek človekovega ega. Zavihtel se bo na mesto izgnanega boga in doživel njegovo neizmerno samoto in zapuščenost. Ali pa bo končno dočakal svoj konec - prekletstvo družbe tistih bitij, ki mu bodo zares stregle po življenju: virusov in podivjanih celic, ki se bodo naselile vanj in ga od znotraj votlile in izjedale. Ko bo človek v svoji neizmerni samozazrtosti in krutosti postal Vse, se bo njegov konec in nič začel širiti v njem samem in ga na koncu evolucijskega procesa odvrgel kot nepotrebno, prazno lupino.

Lahko le antropocentrično, skrajno egoistično izrazimo upanje, da se kaj takega ne bo zgodilo, da bo človek vendarle spregledal in s tem rešil sebe in življenje na Zemlji. Kot da bi bilo odvisno zgolj od človeka! Kot da bi z zatonom človeštva v nič zgrmelo tudi vse drugo: lepota jutranje zarje, bolestna slast sončnega zahoda, brstenje pomladi in barvita simfonija jeseni. Je lepota zgolj za človeka in od človeka? Kako, na kateri osnovi lahko sodimo o drugih, ne da bi bili drugi. Smo mar mačka, da lahko sodimo o mački, ali vrabec, da lahko sodimo o vrabcu?

Zato je zločin, ki ga človek vsak dan znova obnavlja nad sostanovalci tega planeta, neizmeren, skrajno neznosen. Ne vznikne iz vzvišenega, velikega uma, ampak iz temnih gonov najbolj zavrženega od vseh bitij, naphanega z neznanjem in predsodki. ROBERT ŠKRLJ