Santorio Santorio Iustinopolitano, Koprčan, ki je medicino naučil meriti

Luana Malec, direktorica Osrednje knjižnice Srečka Vilharja, je nedavno obiskovalce v Stari lekarni v Pretorski palači izzvala: “Predstavljajte si za trenutek Santoria Santoria s pametno uro na zapestju.” Primerjava človeka iz 16. in 17. stoletja z napravo, ki danes meri naš pulz, gibanje in številne druge telesne parametre, se je izkazala za presenetljivo posrečeno. Santorio je namreč vse življenje postavljal podobno vprašanje: kako tisto, kar zdravnik opazuje, spremeniti v nekaj, kar je mogoče izmeriti, primerjati in preveriti?

Tej temi je bil posvečen nedavni mednarodni Santorijev večer z naslovom Santorio Santorio, Človek, ki je medicino naučil meriti. V okviru Santorijevega leta Koper 2026 so o znamenitem Koprčanu spregovorili prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine in medicinsko humanistiko Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, prof. dr. Željko Dugac, znanstveni svetnik na Zavodu za zgodovino in filozofijo znanosti Hrvaške akademije znanosti in umetnosti ter naslovni izredni profesor na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Zagrebu, in dr. Teresa Hollerbach, zgodovinarka znanosti in vodja komuniciranja ter odnosov z javnostmi pri berlinskem Centre for Planetary Health Policy, ki je doktorirala na področju zgodovine znanosti z raziskavo o Santoriu in začetkih kvantifikacije v medicini. Večer je povezoval mag. Peter Štoka, vodja Oddelka za domoznanstvo in knjižno dediščino Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper. Tri predavanja so Santoria osvetlila iz različnih zornih kotov, vendar so se srečala pri bistvenem vprašanju: kaj se je v medicini spremenilo, ko zdravniku ni bilo več dovolj samo gledati, tipati in presojati, ampak je hotel tudi meriti?