Sergio Tavano: “Resnico moramo odkriti. Kar vnaprej obstaja v naši glavi, je predsodek.”

Velikokrat slišimo, da je Gorica edino mesto v Evropi, kjer se srečujejo germanska, slovanska in latinska tradicija, torej tri velike evropske dediščine. Je ta trditev pretirana?

“Ni pretirana. To je resnica, ki je nacionalisti ne želijo ne slišati ne sprejeti. Ravno prejšnji teden smo v Krminu predstavljali novo knjigo, za katero sem napisal uvod. Ker gre za zbirko furlanskih besedil, sem spomnil na to, da so Furlani ponosni na besede Ippolita Nieva. Leta 1870 je rekel, da je Furlanija kompendij sveta, ker združuje vse geografske elemente: morje, reke, hribe, griče, ravnino. Dodal sem, da je to naravna, pasivna okoliščina. Zaradi socialnih in kulturnih okoliščin pa je Furlanija, tudi ali še posebej Gorica, kompendij Evrope. Močno podpiram tezo, ki se doslej ni še povsem uveljavila, da je Goriška, in ko to rečem, imam v mislih celotno regijo, od izvira do izliva Soče, dežela, v kateri ljudje res morda govorijo različne jezike, ampak so zgodovinsko imeli enotno civilizacijsko pripadnost. Eno kulturo, če besedo uporabimo v širokem, germanskem pomenu. To tezo potrjujejo zgodovinski viri. Denimo, delo Clima Goritiense, ki ga je leta 1781 napisal zdravnik Anton Muznik. Moj kolega in prijatelj Branko Marušič je poskrbel za prevod dela iz latinščine v slovenščino, jaz pa v italijanščino. Muznik piše, da se v Gorici celo otroci, ki se igrajo na ulici, pogovarjajo v več jezikih, preskakujejo iz furlanščine v slovenščino ali iz italijanščine v nemščino in popolnoma obvladajo te jezike, ker imajo večjezičnost večinoma v družini. Popisi prebivalstva v nekdanjem avstrijskem cesarstvu niso spraševali po narodnosti, ampak so postavljali vprašanje: ‘Kateri jezik govorite doma?’ Nekateri so navedli jezik matere, drugi očeta, zato so ti popisi seveda zanimivi, a ne dajo dokončne kulturne slike teritorija. Imel sem srečo, da sem poznal kar nekaj velikih osebnosti, ki so obiskovale gimnazijo v Gorici, Staatsgymnasium. Šolo so zaprli leta 1914. Med njimi je morda najbolj značilen Ervino Pocar, ki je iz nemščine prevedel več kot 300 knjig. Goričan s furlanskimi koreninami je z goriške gimnazije odšel na dunajsko univerzo. Ta moj prijatelj, ki nas je zapustil leta 1981, je bil dokaz za sposobnost te goriške srednje šole, da je bila pluralna, da je spodbujala kulturo in jezik vsakega od učencev, ne da bi pri tem zahajala v nasprotja. To je nekaj edinstvenega.”

V Gorici potuje skozi čas

Zgodovinar Sergio Tavano je rojen 13. marca 1928 v Gorici. Promoviral je na Filozofski fakulteti Univerze v Trstu z doktorsko tezo s področja krščanske arheologije, kasneje je bil na tej univerzi asistent in profesor za arheologijo in zgodovino zgodnjekrščanske in zgodnjesrednjeveške umetnosti. Poučeval je tudi na univerzi v Vidmu. Njegova bibliografija je bogata. Poleg prispevkov v dnevnem časopisju in člankov poljudne narave v različnih glasilih (Voce Isontina, Iniziativa Isontina, Alpinismo Goriziano, Il Piccolo, Messaggero Veneto) se njegovi znanstveni prispevki, ki jih je objavil več sto, nanašajo predvsem na kulturo in umetnost ozemlja med Jadranom in Donavo s posebnim poudarkom na spomenikih v Ogleju, Gradežu, Pordenonu, Čedadu in drugje. Ob številnih priložnostih je kot raziskovalec in publicist posvetil svoje objave, ki se nanašajo tudi na novejša obdobja in različno tematiko, rodni Gorici. Sodeloval je pri arheoloških raziskavah v Ogleju, Gradežu in predvsem v Škocjanu ob Soči; sodeloval je pri pripravi in izvedbi vsakoletnih simpozijev v Ogleju in drugih simpozijev ter razstav. Bil je med goriškimi intelektualci z obeh strani meje, ki so že na začetku šestdesetih let aktivno promovirali in gradili čezmejno sodelovanje. Je član več znanstvenih društev in kulturnih ustanov, med njimi tudi obeh akademij znanosti in umetnosti: v Italiji in Sloveniji. Prejel je več priznanj in nagrad, med njimi imenovanje za komendatorja papeža sv. Silvestra (1985) in nagrado predsednika Republike Italije za zasluge (2008).