Siddharta: Plošča je kot osnovnošolski zvezek
Sobota, 18. junij, je za skupino Siddharta nov mejnik. S koncertom na stadionu Stožice bodo prva domača skupina, ki se bo osem let po uspehu na bežigrajskem stadionu preskusila na novem prizorišču. Tokratni izziv pa je predvsem snemanje nove plošče v živo, ki počasi, skladba za skladbo, kaplja v javnost. Projekt “stadion” smo še pred koncertom temeljito pretresli z Janijem Hacetom, Tomijem Megličem in Tomažem O. Rousom.
>Začnimo na koncu, z Areno, ki je na splet privekala nedavno.
Tomi: “Med nekakšnimi delovnimi, demo posnetki, ki jih dajemo na internet in radio,je Arena pravzaprav prva skladba, ki je nastala v Los Angelesu.”
Jani: “Kronološko je sicer nastala proti koncu, a je bila prva tam posneta.”
>Zveni precej optimistično. Kot bi bila usojena stadionu ...
Tomi: “Dejansko smo imeli že kar v malih možganih zavedanje, da bo vse snemano v Stožicah in da bomo morali temu primerno nekoliko prilagoditi komade. Mogoče je to celo prvič, da smo ustvarjali z mislijo, kako bo zvenelo na stadionu. Pomembno je, da je vzdušje dobro, sploh ker gre za nove skladbe, ki jih je na koncertu ponavadi težko sprejeti, če jih vsaj malo že ne poznaš. Tokrat pa mislim, da imamo material, ki bo šel v uho že s prvim poslušanjem.”
>Kot čustvena protiutež Areni je skladba Sam, ki nekako spominja na zgodbo Lonely at the Top(Sam na vrhu) Vana Morrisona. Je res tako težko biti sam na vrhu?
Tomi: “Niti ne na vrhu. Govori o tem, da ni težko biti sam, ampak se pogosto počutiš odtujenega. Pa ne počutimo se tako samo mi, to je splošen pojav. Če hočeš imeti družbo, greš na vas, če hočeš biti sam, si ponavadi v mestu. To so težave sodobne civilizacije. Radi imamo skrajnosti, da bi lahko zajeli različna čustva in glasbene sloge, ki jih vedno zavijemo v naš prepoznaven zvok. To smo počeli že prej, to počnemo sedaj in bomo najbrž tudi v prihodnje.”
>Najbrž se je v zadnjem desetletju s pozornostjo javnosti za vas marsikaj spremenilo. Najbrž greste težko po ulici, ne da bi se kdo ozrl za vami. Ob poslušanju skladbe Sam lahko zaznamo tudi ta vidik: ogromno ljudi vas pozna, toda ali ste zaradi tega na svetu kaj manj sami?
Jani: “Mislim, da je bil plafon popularnosti pri nas že nekako dosežen. O pomembnosti popularnosti enostavno ne razmišljaš. Pomembneje je, da sebe vedno znova navdihuješ. Da ostajaš v tem, kar počneš, srečen. To se mi zdi veliko pomembneje kot popularnost oziroma medijska izpostavljenost. Naravno je, da se medijsko izpostavimo, če delamo tak projekt. Ne moremo ga početi sami v tišini. A pri nas se mi zdi, da to ni moteč dejavnik. Ne sodimo v rumeni del slovenskega medijskega prostora. V tem, kar počnemo, skušamo ostati realni. Pomembno je, da pri tem, kar počneš, ostajaš srečen. Zdi se mi, da nas je to vedno združevalo in držalo pokonci. In najbrž tudi obdržalo skupaj.”
>Kako vam uspeva ohranjati tako visoko stopnjo zasebnosti, “nerumenosti”? No, o Tomiju tu pa tam kaj izvemo, ker je mladi očka, ampak sicer niste prav pogosto zastopani v tračih ... Zanimivo, da so zanje zanimivejši tisti, ki so manj ustvarjalni, gotovo pa glasnejši.
Tomaž: “Rumeni tisk je za tiste, ki ga spremljajo, pravzaprav svojevrstno domače branje. Kot neka nadaljevanka življenj, ki se v njem pojavljajo. Mi morda ustvarjamo prezahtevne stvari za novinarje, ki tam delajo, ali pa za njihove bralce. Mogoče nas zato ne vključijo. Ukvarjamo se z glasbo in sodimo v medije, ki jo pokrivajo. Take, ki znajo zastaviti vprašanje, na katerega odgovorimo in ima odgovor celo vsebino. Ne pojavljamo pa se zato, da bi bili slavni ali lepi ali da bi razkrili, kje smo bili na dopustu. Kvečjemu sporočamo, kaj se dogaja z nami v povezavi z našo glasbo.”
> Glasbenih medijev je malo.
Tomi: “Nič hudega. Najboljši medij je najbrž tisti, ki okoli širi zvok, s katerim se dejansko ukvarjamo. Vem, da je najboljše povezati glasbo in vizualni del. A s temi mediji nismo povezani tako, da bi na vsak način iskali novice, kaj bi bilo zanimivega. Ker velikokrat ni nič zanimivega. Ostali, ki živijo od rumenih medijev, si morajo neprestano nekaj izmišljevati in takrat pozabljajo na glasbo. Mi pa največji del, skoraj sto odstotkov našega delovanja, posvečamo prav njej.”
> Do danes je na spletu že šest novih skladb. Bodo aranžmaji ostali taki tudi na stadionu? Koliko skladb bo obelodanjenih pred 18. junijem? Bo ostala katera za presenečenje?
Jani: “Aranžmajsko bodo vsekakor zelo podobne verzije. V zadnjem tednu, ko pride iz Amerike še naš producent Ross Robinson, se bomo komadom posvetili še malo bolj spiritualno, kot temu on pravi. Zato da iz njih maksimalno izvlečemo še emocije. On pravzaprav ni še slišal besedil, tako da se bomo popolnoma posvetili končni izvedbi. Posnetek, ki ga bomo objavili, bo plod tega, kar nam bo uspelo na stadionu. Kar ste do sedaj slišali, so malo bolj sfrizirani demo posnetki.”
Tomi: “Naša zamisel je, da bomo vse predstavili prej …”
> Torej niti ena samcata ne bo ostala za presenečenje?
Tomi: “Trenutno je še šest skrivnosti. Dejansko jih bomo vse prej predstavili, če nam bo le uspelo. Kaj pa vem, umetniki na koncu delamo vse na vrat na nos, kar je včasih zelo dobro. Pravzaprav kar zmeraj. Nič se ne bi spremenilo, če bi imeli koncert na stadionu čez eno leto. V tem pogledu nimamo natančnega načrta. Želimo si, da bi dotlej predstavili vse, a podrobnosti še nastajajo in tudi mi ne vemo, kdaj je pravi trenutek za spuščanje informacij med ljudi. To so pravzaprav najtežje odločitve.”
Po našem pogovoru so na spletni strani skupine objavili še dve skladbi: Bel labod in Postavi se na mojo stran.
>Kaj je pri projektu stadion v tem trenutku največji izziv?
Jani: “Na eni strani je izziv ustvariti dogodek, ki bo morda stresel relativno zaspano slovensko sceno. A glavni izziv je predvsem snemanje nove plošče pred tako množico.”
Tomi: “Skupaj z njimi!”
Jani: “To je nekaj, kar bomo vsi počeli prvič, mi in občinstvo. Prvič bomo zaigrati nov material tako, da bo zvenel, kot mora. To je iz tehničnega vidika največji izziv.”
>Kaj pa če ne bo vse zvenelo, kot bi moralo? Boste kasneje kaj popravili v studiu?
Tomi: “Upamo, da zelo malo. Biti moramo drzni in težiti k temu, da bomo na ploščo dali, karkoli bo nastalo, ne glede na to, da bi lahko kaj zvenelo nekakovostno. Verjamem pa, da bo zelo dobro. Mi se bomo pripravili. Spodrsljaji seveda bodo, odločitev pa je taka …”
>Najbrž še bolj kot popoln zvok, pričakujete pristnost živega posnetka.
Tomi: “Popolnost je v tem, da bo vse v živo in ni možnosti popravkov. Ko začneš popravljati, naslov 'plošča v živo' izgubi svoj pomen. Z vsakim popravkom se bomo oddaljevali od popolnosti.”
>Je v načrtih še studijska različica?
Vsi: “Ne.”
Jani: “Namen teh skladb je, da se jih tam posname.”
Tomi: “Razen če bomo dobili ponudbe, ki bi nam spremenile življenje in bi vključevale zahtevek, da se to posname še studijsko. Te želje oziroma zamisli pa ni.”
Tomaž: “Unikat bo v živo posnet.”
>Koliko bo slišati občinstvo?
Jani: “Baje je občinstvu namenjenih šestnajst mikrofonov. Mislim, da imamo popravni izpit iz bežigrajskega stadiona, kjer smo posneli natanko tri poslušalce v prvi vrsti in še rahlo šumenje ...”
Tomaž: “… vetra …”
Jani: “… in preostalih trideset tisoč čričkov. Tokrat bo tako, kot to počnejo na koncertih v tozadevno bolj razvitem okolju. Ekipa, ki bo zadolžena za studijski zvok, ima izkušnje tudi iz raznih prenosov grammyjev. Ve, kako se to počne. Upamo, da bodo res dobro posneli.”
> Drugačna pa je v primerjavi z Bežigradom oziroma s takratnim obdobjem tudi vaša glasba. Vsebina je precej neposrednejša, dostopnejša množicam. Kaj se je zgodilo?
Tomi: “Toliko različnih virov je za črpanje idej, da se moraš zavestno odločiti za selekcijo. Včasih se odločaš - tako je bilo prej - za nekakšen domišljijski svet, ki ga občasno povezuješ z realnim, tokrat pa je vse bolj doživeto, resničnejše, vsak se lahko poistoveti z izpovedmi, in je zato bolj čustveno nabito kot domišljijsko dramatično. Pri slednjem si lahko izmisliš vse - s tem ne mislim, da tega ne bomo več počeli - ampak zdaj je drugačno obdobje. Tako kot je glasba morebiti manj 'spolirana' in dejansko dana, so tudi besedila neizklesana … Iskrena. To besedo nerad uporabim, a je tokrat najustreznejša.”
>Tudi glasba hitro zleze v uho, kot smo ugotavljali pri Areni. Nastaja zvok spontano ali ga narekuje zavedanje, da bodo pesmi prvič javno odzvanjale na stadionu? So tu na delu uvodoma omenjeni mali možgani?
Tomaž: “Mislim, da smo dozoreli v smeri, za katero se nam je doslej dozdevalo, da nikakor ni zrela. Da če to počneš, nisi zrel. Umetnik pogosto ustvarja, ker čuti nek klic, redko pa se sprašuje, kakšen domet bo ta klic imel. Kdo ga bo slišal. In če je bistvo umetnika želja svoje delo deliti z množicami, z ljudmi, da bi ti opazili umetniško delo, ki jim ga podarja, češ, plemenitite se z njim, smo mi prišli do faze, tudi s pomočjo Rossa v Ameriki, da je najiskrenejše, če se vprašamo: za koga sploh to delam. Kajpada ob predpostavki, da imaš kakovostne zamisli o tem, kaj želiš ustvariti. Spraševali smo se torej, kakšno glasbo bi želeli igrati na stadionu? Ne sprašuješ se samo, kaj bi rad ustvaril, ampak kako bi zamišljeno ustvaril tako, da bodo množice to prevzele. Mislim, da je bil to glavni korak. Ko smo se odločili, da gremo na stadion in da bomo zatorej delali glasbo za stadion.”
>Kaj pa pristnost navdiha?
Jani: “To bi primerjal z ustvarjanjem filma. Potrebuješ temo, zgodbo, potem pa jo skušaš čim bolj osmisliti. Mislim, da pri nas niti ne gre za tako zelo drugačno zgodbo od prejšnje. Zdaj so le čistejše linije. Morda je manj hrupa v ozadju, eksperimentiranja …”
Tomaž: ... vsega, kar studio dopušča.”
Jani: “Tako, ja. V studiu se marsikaj, čeprav je narobe postavljeno, sliši super. Na tako velikem odru pa si moraš postaviti omejitve, odpadejo stranpoti, kar je lahko dobro.”
Tomaž: “Še nekaj bi dodal. Kot je omenil Jani, je vse bolj izčiščeno zato, ker moramo na odru odigrati v živo. Takrat imamo v fokusu samo, kaj je glavna tema in kaj ozadje. Ni več vdiranj ali takega plemenitenja glavne teme, da bi nekdo drug še kaj zraven igral. Tega preprosto ne moreš izvesti, medtem ko lahko v studiu z lahkoto še kaj naknadno dosnameš. Tokrat mora vsak natančno vedeti, kaj mora zaigrati, da podpre bistvo naše glasbe. Glavni protiargument skeptikom glede iskrenosti, češ, da ni bilo prave inspiracije … Ja, je bila! Naš navdih je bil stadion. Ne stadion kot objekt, ampak stadionski koncert. To je bil naš navdih od začetka, ko smo se odločili zanj. To je tokrat navdahnilo našo glasbo.”
Tomi: “Kot ogromen družbeni dogodek. Redek, na žalost. Zato je bil najbrž navdih še toliko večji.”
>Na plošči bo tudi Noraterra, morda vaša najbolj neposredna družbenokritična skladba. Zakaj ste se osredotočili na naravo?
Tomi: “Naravo smo opevali večkrat, ker nas obkroža, nas ima rada in smo vanjo podzavestno vpleteni. Ker vanjo oddajamo šume, ki jim pravimo glasba. Slednja ima harmonijo, ki jo najbrž podzavestno jemljemo prav iz narave. Z naravo smo eno. Ljudje smo del nje. Družbeno kritični … Ja, mogoče so taki časi, da se tudi mi, ki smo bili umaknjeni od tega, včasih zavemo, da se o takih temah več pogovarjamo. Zato je edino prav, da to tudi omenimo, in to precej neposredneje kot prej. Smo sicer že imeli prikrito družbeno kritične skladbe, med katerimi je veliko takih, za katere so ljudje rekli: 'Ah, tega mi ne razumemo.' Ker si ne vzamejo časa, kar ni nič hudega, saj niso vsem namenjene. Zdaj bo širši množici lažje razumeti. Predvsem istomislečim, ki jih je ogromno, a so na žalost tišji od kritikov.”
>Je ta projekt res zgolj posledica dane obljube, da “se vidimo na novem stadionu” ali je v ozadju kaj drugega? Zakaj potrebujete izzive, ki so bolj rekorderske kot ustvarjalne narave: stadion, maraton, streha nakupovalnega centra v Kopru, koncert na izolskem splavu … Še pred glasbo se govori o številu ljudi, zvočnikov …
Tomi: “To je neka posebnost našega trga.”
Jani: “Ali pa našega načina komuniciranja, kako glasbo spraviti do širšega občinstva. Danes si je treba izmisliti poti, kako predstaviti svoje delo, ker je poplava vsega, hkrati pa se zdi, da je en velik nič. Menim, da s tem skušamo naši glasbi dati dodano vrednost. Ob njej naredimo še dogodek, ki morda pritegne še koga, ki sicer ne bi prišel na naš koncert v klub ali dvorano …”
Tomi: “ ... in nam se zdi, da nas bo zamudil, zato ga moramo nekako privabiti.”
Jani: “Ni pa seveda to glavni razlog, zaradi katerega imamo bend in ustvarjamo glasbo.”
>Kaj pa tokratni koncert?
Tomi: Stadionski koncerti so v tujini tedenska, dnevna praksa. Na koncert prideš zaradi glasbe in druženja, pri nas pa je še vedno neka posebnost, zato smo se oprijeli takega načina komuniciranja. Kako pa lahko gremo drugače na stadion? Smo glasbeniki, zase menimo, da smo dovolj dobri, o tem smo dobili potrditev že skozi 15 let ustvarjanja in se nam zdi že skoraj dolžnost, da prijateljem in ljudem, ki podobno mislijo in imajo podoben glasbeni okus, naredimo tako fešto. Zakaj bi morali najprej dobiti samo očitke? Saj jih je veliko takih, ki bodo rekli: super, gremo tja, da se vidi, kako na slovenskih tleh to naredi slovenski bend. To je naš namen. MI se za stadion nismo odločili zaradi provokacije, ampak ker bomo res skušali uživat. Je pa zaradi teh očitkov težje delat …”
>Okoliščine koncerta so precej drugačne kot pred osmimi leti. Naj to ne zveni kot očitek, je le ugotavljanje dejstev. Leta 2003 vas je spremljal simfonični orkester, veliko vstopnic je s svojimi promocijskimi akcijami razdal vaš sponzor, mobilni operater … Danes gre v tem pogledu bolj zares. Kako vi to doživljate?
Tomi: “V tem pogledu smo v zelo zoprnem položaju. Z vidika izziva pa je to nek mejnik, s katerim lahko še marsikomu pomagamo, tudi glasbenemu dogajanju na splošno. In tu je še vidik dobrote, ki bi jo radi ustvarili z ljudmi na koncertu, kajti takrat je prisotna samo pozitivna energija ... Saj se tam ne bomo tepli. Na tak način je lepo razmišljati, sicer je brez veze, saj imaš vsaj leto trpljenja, ko je težko spati.”
>Ampak nekaj pri tem koncertu pa vendarle zmoti in to je očitek - fan pit. Zamejeno območje pod odrom, kjer so vstopnice dražje. Oboževalci se tako ločujejo po globini denarnice. Fan pit se uveljavlja tudi v tujini. Zakaj?
Tomi: “O tem nisem razmišljal. To je super očitek. O tem se nismo mi odločali. Bo pa zato še večja misija priti iz parterja v fan pit tako, da te možje v rumenem ne opazijo. Verjamem, da se bo tudi to dogajalo.”
>Zakaj so potem potrebni?
Tomi: “Mislim, da zaradi varnosti. Ker če se nekaj tisoč ljudi želi prebiti do prvih vrst, je to izjemen pritisk. Zato se ponekod delajo pregrade, da se ljudje ne bi pohodili. Koncerti, sploh pa večji festivali, so se v zadnjem desetletju pogosto končali s smrtnimi izidi. Te nove regulative ne vključujejo le pregrad, temveč je tudi zakonsko določeno število obiskovalcev precej nižje. Če hočeš delati koncert na stadionu, moraš ta pravila upoštevati.”
> Kje najraje spremljate koncert: v fan pitu, parterju?
Tomi: “Parterju.”
Tomaž: “Tudi jaz v parterju. V fan pit pridem tako, kot je dejal Tomi ... ilegalno pač.”
>Če se vrnemo k vašemu koncertu: kakšni so izzivi po stadionu, če se statistično zdi, da vas bo večina najbolj zagretih oboževalcev doživela prav tam? Kaj ostane: klubi, tujina ...?
Tomaž: “Če bo prvi koncert razprodan, imamo lahko naslednji dan še enega ...”
Jani: “Ampak če se navkljub omenjenim drugačnim okoliščinam ozremo v čas bežigrajskega koncerta, vidimo, da je bil ta samo super napoved za preostalih dvajset. Težko si že v sanjah predstavljam, da bi se lahko na tak način ponovili ... A zgodba se nadaljuje. Jeseni bo izšla plošča in koncertirali bomo naprej. Mislim, da imamo nekaj ponudb tudi za Poljsko, sicer pa bomo nove skladbe predstavljali še naprej tudi tistim, ki 18. junija ne bodo prišli.”
>> Omenjate tujino. Nekje sem prebrala Tomijevo izjavo, da ste bili pri preteklih poskusih uveljavljanja zunaj naših meja preleni ...
Tomi: “Res sem uporabil te besede, ampak ...
Jani: “Saj si zelo prav povedal!”
Tomi: “Preleni, po drugi strani pa preveč preračunljivi. Ko človek postaja starejši, začenja preveč preračunavat in gre manj z glavo skozi zid. To je lahko sicer zelo hazardersko, ampak v svoji karieri smo šli velikokrat skozi zid in premikali svoje omejitve. A ko nekaj dosežeš, se bojiš, da boš to izgubil. Hitro lahko padeš, in če je prisoten strah, lahko vodi v preračunljivost, ki po mojem mnenju ni prava. Še zmeraj je treba biti na vsakem ovinku Bode Miller, ker je sicer najlažje zaspati. Če boš padel, boš vedel, da nisi ti kriv. Da je treba nekaj drugega spremeniti. Takrat smo pa velikokrat razmišljali, kaj se nam splača. Želeli smo imeti urejena življenja, kar včasih z rokenrolom ne gre, prišle so družine ... A v nas je še vedno nekaj drznosti in še je čas za to.”
>Kaj pa preračunljivost stadiona?
Tomi: “Preračunavamo že, ne seveda finančno ... Motilo nas je zatišje. Toliko ljudi je preusmerjeno drugam, ne vedo, kakšen je to užitek, ker nimajo možnosti, ker si ne more vsak privoščiti koncerta, kaj šele da bi nanj odšel v Milano, München ali na Dunaj. Medtem ko ima lahko vsak naprave, kot je iPhone, ki lahko stanejo tudi za deset takih koncertov. To pa je v redu?! Pa dober računalnik je nujen, da si lahko dnevno na Facebooku. Ne vem, ali je enak užitek, kakor ga nudi doživetje v živo. Da imaš potem vsaj idejo o tem, kaj početi na Facebooku, ali kaj se pogovarjat po telefonu.”
>Tomaž, ostaja čas za skupino Revolute? Za Janijeve Rotorje in Elevatorse?
Jani: “To je večno vprašanje. Pri meni prihajajo projekti v valovih. Zdaj, ko se s Siddharto lotevamo takega projekta, je 90 odstotkov energije posvečene temu. Potem pride kdaj zatišje, ko uspem početi še kaj drugega. Ko lahko izrazim še kakšne svoje druge zamisli, ki jih ne morem denimo pri Siddharti. Imam veliko prijateljev, s katerimi ustvarjam. Družimo se od časov, ko teh fantov še nisem spoznal. In nikoli si nisem dopustil, da bi s tem ustvarjalnim svetom čisto presekal, ker me tudi to drži pokonci in navdihuje.”
>Z Elevatorsi ste ujeli zadnji vlak pred pripravami na Siddhartin projekt ...
Jani: “Takrat se je vse razcvetelo. Pridružil sem se Siddharti in najbrž zato dobil tudi nov zagon pri Elevatorsih, da smo lahko izdali svojo prvo ploščo. Vse skupaj me je premaknilo za visoko stopnico višje.”
> Tudi tokratni album in koncert v Kinu Šiška se je izšel za mišji rep pred zagonom novih Siddhartinih zamisli ...
Jani: “Ja, ker smo vedeli, da gremo snemat čez lužo. Še niti dobro nisem uspel zaužiti kritik na tisto obdobje in koncert, pa se je že zgodilo ... Ampak obstajajo načrti za naprej. Če bodo prave instance dale svoj pristanek, bomo posneli tudi ploščo s posnetki nastopa na Izštekanih. Pri meni je bila vedno prisotna želja, da bi zraven še kaj ustvarjal. Pri časovnem usklajevanju pa vedno nekaj trpi, vedno te kdo postrani gleda, a nekako skušaš zvoziti med slalomskimi vratci.”
>Tomaž, prvo ploščo vaše zasedbe Revolute je zaradi časovne bližine Siddhartina Saga povozila.
Tomaž: “Raje bi izpostavil drug vidik, bil sem namreč eden redkih glasbenikov, ki je v enem tednu izdal dve plošči. Poudaril bi, da je Siddharta blazno ustvarjalen bend. Pomembno je zavedanje vsakega člana, da bend sestavljajo posamezniki, zato ni neka entiteta nad njimi. Tudi zahvaliti se moram vsem članom Siddharte in Revolute, da smo dovolj organizirani in se znamo usklajevati. Do dobrih rezultatov lahko pripelje samo dobro počutje v vsaki delovni skupini. Če bi bila prisotna kakršnakoli šikaniranja, bi se slej ko prej slabo končalo za ene in druge. To je timsko delo. Brez tega ne bi šlo. Ker mi je to omogočeno, lahko rečem samo, da sem zelo hvaležen, da lahko ustvarjam pri obeh.”
>In obe še izdajata plošče. Čemu vztrajati , če se ne prodajajo, glasbeniki pa vse bolj živijo predvsem od koncertov, v tujini pa tudi od tako imenovanega “merchandising”?
Tomi: “Fizična oblika plošče je kot nek ... Ne vem, kako se prav reče ...
> Artefakt, fetiš ...?
Tomaž: “Fetiš je dobra beseda, a ni? Mi smo v tem pogledu definitivno 'old school' (stara šola). Plošče izdajamo za tiste, ki še vidijo vrednost v tem, da jo primejo v roke, jo dajo na polico, jo s čistimi rokami vzamejo z nje, jo dajo v predvajalnik in poslušajo. Mi smo s tem rasli, starši so kupovali vinilke, ki ponovno pridobivajo na vrednosti. Vzgojeni smo bili v duhu, da ploščo poslušamo, kot bi šli v kino. Danes sicer grizljajo kokice, a bilo je tako, da si dve uri strmel v platno, se nisi pogovarjal in odšel si nabit z vtisi. In če si šel na pijačo, če si bil zaradi zadetosti od filma sploh sposoben pijače, si govoril o filmu.”
Jani: “Hkrati pa je to odtis časa, obdobja, ki smo ga preživeli skupaj in v katerega smo vložili svojo ustvarjalno energijo.”
Tomi: “Plošča je kot zvezek v osnovni šoli. Vmes, da ti ni bilo dolgčas, si še kaj narisal. Fajl, ki ga prineseš s predavanja geografije, čez petdeset let ne bo več zanimiv.”
Tomaž: “Plošča predstavlja tudi kontekst. Ko se spominjamo skladb izpred dvajsetih let, vemo, na kateri plošči so se nahajale. Vemo, koliko je dolg, kašen je naslov ...”
>In kakšna je bila naslovnica, ovitek.
Tomaž: “Ja, imaš kontekst, s katerim skladbo umestiš v prostor in čas, kar se z računalniškim dokumentom ne more zgoditi.”
Tomi: “Čisto drugače te poboža.”
Jani: “Gre tudi za posebno strast. Še vedno kupim pet ali šest cedejev na mesec. Lani sem svoji dragi kupil za darilo gramofon in sem začel kupovati tudi vinilke. V tem pogledu sem 'old school', uživam in mislim, da še marsikdo na tem svetu uživa v tem. Pa čeprav gre družba v drugo smer.”
Tomi: “Kot bi šli na Triglav s helikopterjem ...”
>In ko smo že pri založništvu: zakaj ste morali ustanoviti lastno založbo Finis Mundi?
Tomi: “To je logična poteza, ker založba v pravem pomenu besede ne obstaja več. Dobiš zelo oderuško pogodbo, saj se zavedajo, da je prodaja plošč, od katere živijo, drastično upadla, zato je edini način zaslužka ta, da skušajo iztisniti vse, kar je mogoče iz avtorja, iz benda, slednjega pa izpljuniti in splahniti. Če hočemo vsaj finančno pokriti svoje projekte, ne moremo svojega morebitnega finančnega uspeha deliti s posredniki. Mi ta finančni odziv potrebujemo, da lahko nadaljujemo. Odvisni smo od tega. Dajemo iz svojega žepa. Prej tega denarja sicer nismo dobivali, ampak nam ga tudi ni bilo treba založiti vnaprej. Danes poskušamo ostajati na finančni ničli. Prej, ko se je še kaj prodalo, smo morda imeli kak dobiček, zdaj pa ga ne moremo deliti s posredniki, ki jih je novodobna tehnologija preobrazila v krvosese. Niso oni krivi. Tako je. Na žalost se borimo za obstanek. Darwin pravi, da najboljši obstanejo, in mi smo morali zato na svojo pot. Daleč od tega, da bi bili prvi. To je že kar splošna usmeritev.”
>Če smo začeli pri zadnji, najnovejši skladbi, sklenimo pri prvih. Boste z novim albumom zaprli usta sentimentalnim kritikom, ki po vsaki novi plošči dahnejo: Ah, daleč najboljša je bila Id? Tomi, lahko vam le čestitam za drzno javno priznanje, da ste najbolj naveličani skladb Lunanai in Pot v X.
Jani: “Nase ne moreš nikoli gledati tako, kot lahko gledaš na delo koga drugega. Nam se zdi, da se neprestano razvijamo in napredujemo. Če pa gledam skozi svojo zgodovino glasbenega oboževalstva, mi je dejansko pri marsikaterem bendu res všeč prvo obdobje.”
>Temu pravijo nostalgija.
Jani: “Ja, najbrž.”
Tomaž: “To je kot zaljubljenost, potem pa je samo še ljubezen.”
Jani: “Vem pa tudi, čeprav nisem bil zraven, da ko je Siddharta izdala prvi album, ni bilo prisotne nobene 'računice'. Težko sodim, a imam obenem večjo distanco kot, denimo, Tomi. Šlo je samo za čisto prelivanje energije, ki jo imaš kot osemnajst ali devetnajst let star človek. Kasneje začneš drugače gledati, bolj razmišljaš, postaneš bolj filozofski, nenazadnje si ustvariš družino in te začne marsikaj motiti. Vse to pa vsekakor vpliva na tvoje delo. Pri prvem albumu je prisotna neposrednost, zaradi katere je morda bolj priljubljen kot ostali. Naivnost je dober izraz! Morda je je bilo pri prvi plošči največ. Naivnosti v dobrem smislu. Ko kar misliš, poveš.”
> Prav zato, ker smo uvodoma govorili o neposrednosti nove plošče, se sprašujem, ali bo z njo konec “idovstva”, “idofilije”, “idomanije” ...
Tomi: “Upam, da ja, a je težko. Mislim, da je Tom York, pevec Radioheadov, dejal, da ima bend pri prvi plošči lahko tudi dvajset let za razmišljanje, snemanje, brez vsakršnih pritiskov. Problem druge plošče je, da imaš zanjo samo eno leto. Dober bend naredi tudi dobro drugo ploščo, ne uspe pa vsakemu in takrat se začne vse lomiti. Včasih naredijo še tretjo, kjer skušajo popraviti napake s tretje, ampak časa je vedno manj. Če pa ne razmišljaš na tak način, snemaš tako kot mi šesto.”
>Se bo v treh urah, kolikor naj bi trajal koncert, vendarle našel prostor ta prej omenjeni Lunanai in Pot v X?
Tomi: “Hm, mislim, da ja. Ne vem, če za obe. To je pa že neka dolžnost ...”
>... do oboževalcev?
Tomi: “Ja.”
MAJA PERTIČ GOMBAČ
