Simbol portoroškega turizma

Domnevati smemo, da so v benediktinske samostane zahodne Istre k tukaj živečim patrom prihajali njihovi kolegi iz krajev z manj prijazno klimo, da so bili v milem podnebju severnega Jadrana deležni terapij, ki se v najgloblji osnovi do danes pravzaprav niso bistveno spremenile. Benediktinci so imeli svoj portoroški samostan na griču sv. Lovrenca, kjer danes stojita Grand hotel Metropol in Casino.

Otvoritev hotela Palace pred sto leti je bila dejanska, še bolj pa simbolna prelomnica v razvoju sodobnega organiziranega turizma v Portorožu. V tistem času je v srednji Evropi zraslo veliko podobnih hotelov, najimenitnejši v zdraviliških krajih. Karlovy Vary so bili evropska prestolnica zdraviliškega turizma, gradnja turske železnice je dala pospešek Bad Gasteinu, v Rogaški Slatini je bilo to odkritje mineralne vode, bogate z magnezijem.

Monarhija je ob morju razvijala dve blagodejni oazi, Opatijo, ki je imela prednost v železniški povezavi in svojo vipovsko železniško postajo Matulji s cesarsko čakalnico, in Portorož, kjer so imenitnim hotelom severnega Jadrana pridali še eno zvezdico z bleščečim hotelom Palace. Čeprav je imela Opatija prva na Jadranu status morskega klimatskega zdravilišča, pa je Portorož ohranil posebnost, ki so jo že od 12. stoletja poznali benediktinci: blagodejnost matične vode in solinskega blata, ki najbolje učinkujeta seveda prav tam, kjer sta bila pridobljena. Palace je pod monarhijo doživljal hitro rast, a je smele načrte o večanju števila turistov v Portorožu presekala vojna.

Pod Italijo Portorož in z njim Palace nista bila v prvi počitniški in zdraviliški ligi, zaradi podelitve koncesije za prodajo talasoterapevtskih adutov Portoroža, matične vode in fanga, pa je bil razvrednoten sistem gostiteljstva v kraju.

Po drugi svetovni vojni oziroma priključitvi cone B Jugoslaviji, je hotel Palace postal cilj novih elit, nekaj njegovih apartmajev pa še vedno ljubo domovanje sicer redke zahodnjaške buržoazije in aristokracije ter v času dolce vita italijanske zvezdniške smetane.

Ambient hotela je obujal spomine na neke druge čase, a ga žal niso prilagodil sodobnim potrebam. Po zgraditvi novih portoroških hotelov, predvsem po dograditvi Metropola leta 1970, takrat najimenitnejšega hotela v Jugoslaviji, je začel sij Palacea ugašati. V samostojni Sloveniji je Palace (pre)dolgo sameval. Veliki načrti se niso in niso izšli, slednjič ga je v svoj portfelj uspelo potegniti Istrabenzu z Igorjem Bavčarjem na čelu.

Otvoritev hotela pred slabima dvema letoma je bila več kot zgolj vrnitev na pota nekdanje slave. Spet je šlo za simbolno dejanje, ki naj bi napovedalo novo obdobje v turističnem razvoju Portoroža, njegovo pozicioniranje na visoko mesto med podobnimi kraji v Sredozemlju. Upravljanje hotela je bilo zaupano mednarodni hotelski verigi Kempinski, o Portorožu in njegovem olišpanem lepotcu je šel glas na vse strani. Istrabenz je poskrbel za izjemen, odlično opremljen objekt, v katerem se na rafiniran način prepleta staro in novo, spomini in upi. Prenova je bila silno draga, v krizi, ki je začela najedati, je postala mlinski kamen za pomembnega igralca v turističnem Portorožu. Tudi upravljalec, kljub zvenečemu imenu in izkušnjam z vsega planeta, se v Portorožu ni znašel v skladu z visokimi pričakovanji.

Palace ostaja najimenitnejši med portoroškimi hoteli, a je zaradi spleta okoliščin izgubil veliko sija, ki naj bi ga naredil za nekaj več. Predvsem ni opravil vlečne vloge, ki so jo od njega - morda preveč ambiciozno - številni pričakovali.

Na vrhuncu letošnje sezone je bil Palace končno povsem zaseden. To je dober znak za ves Portorož, vendar za glamurozno podobo kraja, kot si jo nekateri želijo, premalo. A smemo ob 100-letnici hotela Palace portoroško turistično prihodnost vendarle videti optimistično. Številne stvari se premikajo na bolje, včasih sicer mukoma in zatikajoče, a vendarle. Ponudba se krepi, paleta gostov je letošnje poletje pisana kot še nikoli doslej. Hoteli so na zelo visoki ravni, prepričljive so zlasti talasoterapevtske in wellnes storitve, ki so najpomembnejši adut Portoroža. Jeseni se vračajo kongresni turisti, napovedujejo jih bistveno več kot lani. Najbolj pa še vedno peša ponudba kraja in okolice, čeprav tudi na tem področju delajo vidne korake. V Portorožu bo sicer težko združiti ponudbo za vse okuse, vse debeline denarnic in vse starosti, zato ga čaka trd oreh razmisleka vplivnih deležnikov, kam zasukati voz. V turizmu danes ni več ključna urejena in čista hotelska soba, to je standard, temveč doživetja. Da bi jih Portorož s Piranom in Sečoveljskimi solinami na vsaki strani ter prikupnim in bogatim zaledjem za hrbtom lahko ponudil več, pa dobro vedo tudi turistični delavci. V najširšem smislu pa to niso le zaposleni v turizmu, temveč vsi, ki v kraju in okolici živijo in delajo.

V Portorožu so bile v minulih stotih letih izpisane velike in pomembne turistične zgodbe, pa tudi slišani glasni šumi. Tradicija je, številne napake presežene, zato pravzaprav ni razloga, da pogled za naslednjih sto let ne bi mogel biti dovolj bister.

SAŠO DRAVINEC